Jedro

Če sta država, v kateri ima sedež tožnik, in država, v kateri ima sedež toženec, podpisali konvencijo, ki oprošča tožnika plačila tožniške varščine, sodišče ni dolžno preverjati, ali je podana dejanska vzajemnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčevo zahtevo za polog tožniške varščine.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevi v predlogu ugodi, podrejeno pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da stališče prvostopenjskega sodišča, da je dejanska vzajemnost vsebovana že v besedilu Haaške konvencije o civilnih postopkih, predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Ni znano, ali se normativna ureditev konvencije v praksi sploh izvaja v pravnem redu Republike Srbije. Sodišče bi moralo prek konzularnih predstavništev opraviti poizvedbe in ugotoviti obstoj vzajemnosti v praksi.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je stališče tožene stranke zmotno, za odločitev v konkretnem primeru je nepomembno, ali se konvencija izvaja v praksi ali ne. Toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, ker v Republiki Srbiji, državi tožnika, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom čl. 90/1 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tako Republiko Slovenijo kot Republiko Srbijo veže Haaška konvencija o civilnem postopku ter Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, ki jo je podpisala bivša SFRJ. V primeru, ko državi veže multilateralna konvencija, ni mogoče zahtevati, naj sodišče preveri, kako posamezne države konvencijo izvajajo. Če sta država, v kateri ima sedež tožnik, in država, v kateri ima sedež toženec, podpisali konvencijo, ki oprošča tožnika plačila tožniške varščine, sodišče ni dolžno primerjati, ali je podana dejanska vzajemnost (prim. judikat VSK Sklep Cpg 63/1993). Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, saj odgovor na pritožbo zoper sklep ni predvideno pravno sredstvo (366. čl. ZPP).