Jedro

Pritožnik pravilno opozarja, zakaj v konkretnem primeru uporaba določbe točke c 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Za to, da je moč določenega delodajalca šteti za delodajalca - uporabnika (v smislu omenjene določbe), h kateremu je bil delavec napoten na delo, ne zadostuje le obstoj (kakršnegakoli) dogovora med njim in delavčevim delodajalcem. Izpolnjene morajo biti okoliščine, ki jih je v relevantnem obdobju veljavni ZDR urejal v členih 57 do 62. Pri tem je omenjeni zakon, v 1. odstavku 57. člena jasno opredelil, kdo je delodajalec, ki lahko napoti delavce na delo k drugemu delodajalcu (to je uporabniku). In sicer je to delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. Da bi bile vse te predpostavke v obravnavani zadevi podane, ne le da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja, ampak niti ni razvidno, da bi bilo v postopku s strani pravdnih strank zatrjevano.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5.1.2015 odločilo, da za sojenje v tej pravdni zadevi ni stvarno pristojno in da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper omenjeni sklep se zaradi napačne uporabe ZDSS-1, ZDR in ZPP pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo c točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Omenjeno določbo naj bi bilo potrebno uporabiti v povezavi s 57. členom ZDR. Samo v primeru iz 57. člena ZDR bi lahko šlo za delovni spor v smislu določbo c točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Iz podatkov v spisu pa to ni razvidno. Iz tega razloga predmetne odškodninske zadeve ni moč opredeliti kot individualni delovni spor (sklicuje se na odločbe VS RS VIII R 5/2012 z dne 13.6.2012, VIII R 130/2006 z dne 18.10.2006 in VIII R 6/2007 z dne 21.2.2007). Zaključek sodišča prve stopnje nima opore v podatkih spisa oziroma je v nasprotju s tožbenimi navedbami.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik pravilno opozarja, zakaj v konkretnem primeru uporaba določbe točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1(1) ne pride v poštev. Za to, da je moč določenega delodajalca šteti za delodajalca - uporabnika (v smislu omenjene določbe), h kateremu je bil delavec napoten na delo, ne zadostuje le obstoj (kakršnegakoli) dogovora med njim in delavčevim delodajalcem. Izpolnjene morajo biti okoliščine, ki jih je v relevantnem obdobju veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR)(2) urejal v členih 57 do 62(3). Pri tem je omenjeni zakon, kot to upravičeno opozarja pritožnik, v prvem odstavku 57. člena jasno opredelil, kdo je delodajalec(4), ki lahko napoti delavce na delo k drugemu delodajalcu (to je uporabniku). Da bi bile (vse) te zakonske predpostavke v obravnavani zadevi podane, ne le da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja, ampak niti ni razvidno, da bi bilo v postopku s strani pravdnih strank zatrjevano.

6. Ker iz omenjenih razlogov zaključek sodišča prve stopnje, da za sojenje v predmetni zadevi stvarno ni pristojno (in da naj bi bilo za to pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) ne drži, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP(5)).

Op. št. (1): Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS št. 42/2002, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Glej tudi VSRS sklep VIII R 17/2014 z dne 9.12.2014. Op. št. (4): In sicer je to delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.

Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami