Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za pogodbo o odkupu deviz kot efektivnega tujega denarja, ampak za odkup evidenčnih deviznih pozicij (EDP), pri čemer mora koristnik EDP pred plačilom v tujino te devize pri pooblaščeni banki še odkupiti z vplačilom protivrednosti teh deviz v domači valuti po ustreznem prodajnem tečaju. Pogodba o odkupu EDP za razliko od pogodbe o nakupu in prodaji deviz ne predstavlja nične pogodbe. Zaradi tega pri vračanju tistega, kar je nasprotna stranka iz takšne pogodbe prejela, glede zamudnih obresti ne veljajo pravila vračanja iz 214. čl. ZOR, ampak velja pravilo iz 5. odst. 132. čl. ZOR. Ker ne gre za nično pogodbo, ampak za razdrto pogodbo, mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela denar.

Izrek

1. Pritožba zoper ugodilni del sodbe prve stopnje (2. odst. izreka) se kot neutemeljena zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

2. Ob reševanju pritožbe se stroškovni del sodbe prve stopnje (4. odst. izreka) po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

3. Odločitev o pritožbenih stroških (tožene stranke) se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim toženi stranki naložilo plačilo 2,518.577,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1992 do plačila, v roku 8 dni (2. odst. izreka izpodbijane sodbe) ter povrnitev 201.400,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, prav tako v roku 8 dni (4. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeni del sodbe se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v navedenem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba zoper ugodilni del izpodbijane sodbe je neutemeljena (glede pritožbe zoper njen stroškovni del pa glej 7. točko obrazložitve).

1. Pravna kvalifikacija je stvar sodišča (glej 3. odst. 186. čl. Zakona o pravdnem postopku). V tem okviru je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da obveznost tožene stranke ne izvira iz posredniške pogodbe. Posrednik namreč povezuje poslovne stranke zato, da bi z njegovim posredovanjem sklenile določen pravni posel (813. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravni posel, pri katerem je posrednik posredoval, nato s tretjo osebo sklene naročitelj sam. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ni sama sklenila pogodbe s Poslovnim sistemom S., ampak je z njim pogodbo sklenila tožena stranka.

Vendar pa obveznost tudi ne izvira iz kupoprodajne pogodbe, katere predmet bi bila prodaja efektivnega tujega denarja (deviz) s strani tožene stranke in njegov odkup s strani tožeče stranke. Tožena stranka je namreč nastopala kot uvoznik, saj ji je znesek 2,000.000,00 SIT bil nakazan kot avans za uvoz materiala (glej 772. člen v zvezi s 758. členom ZOR). Nastopala je torej kot komisionar, ko je s Poslovnim sistemom S. sporno pogodbo sklenila v svojem imenu, vendar za račun komitenta, to je tožeče stranke. To pa je značilnost komisije (glej 1. odst. 771. čl. ZOR).

V okviru komisije pa je šlo za nakupno komisijo, pri kateri je značilno, da komisionar sicer kupuje blago (v konkretnem primeru "devize") za svojega komitenta, toda v svojem imenu. Zato je komisionar tisti, ki nasproti prodajalcu (v konkretnem primeru Poslovnemu sistemu S. nastopa kot kupec. V posledici je komitent samo v razmerju s komisionarjem (gre za tako imenovano notranje razmerje), ne pa tudi s tretjim S. 2. Tožena stranka je torej bila uvoznik repromateriala za tožečo stranko. Pri tem pa je kot komisionar morala tudi izvršiti plačilo uvoženega repromateriala v tujino. S tem v zvezi pa od S. ni kupovala efektivnega tujega denarja, saj je trgovanje z devizami bilo omejeno na podlagi 1. odst. 9. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91-I). V tistem času (gre za čas od 23.8.1991 do dne 8.10.1991) je razpolaganje z devizami bilo omejeno tudi z Uredbo o plačevanju v tujino in o izterjavi plačil za izvoženo blago in storitve v pogojih oteženega plačevanja v tujino (Ur.l. RS št. 4/91-I in 8/91-I), ki je veljala do dne 8.10.1991 (glej 3. čl. Uredbe o prenehanju veljavnosti Uredbe o plačevanju v tujino in o izterjavi plačil za izvoženo blago in storitve v pogojih oteženega plačevanja v tujino: Ur.l. RS št. 17/91-I). Torej tožena stranka pri S. ni kupovala efektivnega tujega denarja, ampak kvečjemu evidenčne devizne pozicije (EDP), kar tudi sicer izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 10.9.1991 (A4). To pomeni, da je pridobila devizne pravice (oziroma pravico razpolaganja z določeno kvoto deviz), pri čemer pa je pred plačilom v tujino nato morala te devize pri pooblaščeni banki še odkupiti z vplačilom protivrednosti teh deviz v domači valuti po ustreznem prodajnem tečaju (glej 1. odst. 4. čl. prve Uredbe).

Razpolaganje z devizami pa je (v času od 9.10.1991 do vložitve tožbe dne 16.6.1992) bilo omejeno tudi s Sklepom o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine (Ur.l. RS št. 29/91-I, p. 1/92 in 3/92), po katerem je končni koristnik priliva lahko le-tega neposredno uporabil za izvršitev nakazila drugega subjekta, kateremu je (proti plačilu) odstopil pritekla devizna sredstva, v tujino (glej 1. odst. 5. čl. Sklepa). Tudi v takšnem primeru pa ni šlo za odkup efektivnega tujega denarja, ampak za odkup pravice do neposredne uporabe priliva za plačilo v tujino (primerjaj sodbo istega sodišča z dne 26.10.1993, opr. št. Cpg 125/93-3).

3. Tako se pokaže, da pri obravnavani pogodbi ne gre za neveljavno (nično) pogodbo po 1. odst. 103. čl. ZOR. Zato so vse tozadevne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Ker ne gre za nično pogodbo, tudi ne veljajo pravila vračanja iz 1. in 2. odst. 104. čl. v zvezi z 214. čl. ZOR.

Gre pa za razdrto pogodbo, pri čemer pravočasna izpolnitev pogodbe očitno ni bila njena bistvena sestavina, saj iz izpovedi A.K. (direktorja tožeče stranke) na naroku z dne 9.6.1993 izhaja, da "se mu ni zdelo nič čudno, ker je bilo potrebno čakati, saj je tudi pri prejšnjih poslih bilo treba večkrat čakati". Ker pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe, je morala tožeča stranka toženi stranki, ki ni pravočasno izpolnila svoje obveznosti, za njeno izpolnitev pustiti primeren dodatni rok. Očitno pa pogodba tudi ni bila razdrta takoj po brezuspešnem poteku naknadnega roka, saj iz izpovedi A.K. izhaja, da so toženo stranko še naprej pozivali, da naj (vrne nakazani denar ali) posel realizira. V nasprotnem primeru bi se namreč pogodba spričo upnikovega molka avtomatično razveljavila (glej 3. odst. 126. čl. ZOR). Ob vložitvi predmetne tožbe pa se je tožeča stranka očitno dokončno odločila, da ne bo več vztrajala pri izpolnitvi pogodbe, ampak da bo od nje odstopila.

4. Ker je bila pogodba razdrta, je bila tožena stranka na podlagi 2. odst. 132. čl. ZOR dolžna vrniti tisto, kar je od tožeče stranke prejela (gre za denarni znesek 2,000.000,00 SIT - glej prilogo A2).

Pri tem pa je tožena stranka bila dolžna plačati tudi zamudne obresti od dneva, ko je prejela navedeni znesek (to je od dne 23.8.1991 - glej prilogo A2), in sicer na podlagi 5. odst. 132. čl. ZOR.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo (določbe ZOR), da pa je vseeno materialnopravno pravilno odločilo. Tožeča stranka je namreč upravičena do zneska 2,518.577,80 (2,000.000,00 + 518.577,80) SIT - z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1992 do plačila (glej 2. odst. 279. čl. ZOR).

5. V zvezi z obračunanimi zamudnimi obrestmi je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v pritožbi na okoliščino, da naj bi zamudne obresti kot plačilo za prepustitev rabe denarnega zneska bile višje od "R". Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki obračunalo zakonite zamudne obresti, pri čemer ni upoštevalo mesečne stopnje revalorizacije, saj so obresti v znesku 518.577,80 SIT bile obračunane za čas od 23.8.1991 do 15.6.1992 (A3), "R" (oziroma R + 8 % obresti) pa se je uporabljal le v času od 9.12.1988 do 6.10.1989. Sicer pa gre pri zamudnih obrestih za zamudne obresti po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki so se obračunavale mesečno po konformni metodi in ob uporabi eskontne mere, ki jo je prav tako mesečno določala Narodna banka Jugoslavije, povečane za 20 %. Navedena eskontna mera je v času od 23.8.1991 do 7.10.1991 znašala 40 %, kar pomeni, da so zamudne obresti znašale 48 %. To pa izhaja tudi iz obračuna obresti prvega sodišča. Od 8.10.1991 do 15.6.1992 se je namesto eskontne mere Narodne banke Jugoslavije uporabljala eskontna mera Banke Slovenije (glej Sklep o splošni eskontni meri Banke Slovenije: Ur. l. RS št. 17/91-I), ki je v času do 27.3.1992 znašala 25 %, kar pomeni, da so zamudne obresti znašale 30 %. To pa izhaja tudi iz obračuna obresti prvega sodišča. V času od 28.3.1992 do 15.6.1992 pa se je uporabljal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92), hkrati z Odredbo o načinu obračunavanja zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92 in p. 17/92).

Republiški Zakon o obrestni meri zamudnih obresti pa je v 1. odst. 2. čl. določal, da je obrestna mera zamudnih obresti za obligacijska razmerja enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven in realni letni zamudni obrestni meri 30 %. To pa izhaja tudi iz obračuna obresti, ki ga je napravilo prvostopno sodišče in priložilo izpodbijani sodbi.

Torej je obračun obresti prvega sodišča pravilen.

6. Glede na navedeno (glej 1. - 5. točko obrazložitve) je sodišče druge stopnje pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

7. Pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe. To je v konkretnem primeru pomenilo, da je drugo sodišče poleg pravilnosti odločitve prvega sodišča glede prisojenega zneska 2,518.577,80 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi moralo preveriti tudi pravilnost njegove odločitve glede 201.400,00 SIT priznanih pravdnih stroškov. Vendar pa sodišče druge stopnje stroškovne odločitve ni moglo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki, kljub temu da ni uspela z glavnim zahtevkom in da je s podrejenim zahtevkom uspela le 79,23 %, priznalo 201.400,00 SIT pravdnih stroškov (po vloženem stroškovniku), ne da bi navedlo, zakaj toženi stranki (ki je v pravdi tudi deloma zmagala, saj je bil glavni zahtevek zavrnjen 100 %, podrejeni zahtevek pa 20,77 %) kljub siceršnjemu sklicevanju na 154. čl. ZPP ni priznalo nobenih stroškov (glej 2. odst. 154. čl. ZPP). Pri tem pa je tudi na koncu zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.6.1993 navedlo, da je tožena stranka vložila stroškovnik, dočim v spisu tega stroškovnika ni. Pomanjkanje razlogov o odločitvi o pravdnih stroških (glede na delni uspeh v pravdi) ter nasprotje med vsebino omenjenega zapisnika in med stanjem v spisu pa predstavlja postopkovno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP, zaradi katere je drugostopno sodišče ob reševanju pritožbe stroškovni del izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v ponoven postopek.

8. Pri tem je drugostopno sodišče na podlagi 4. odst. 166. čl. ZPP odločitev o pritožbenih stroških (tožene stranke) pridržala za končno odločbo.

9. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.