Jedro

Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je po vložitvi obtožnice obdolžencu utemeljeno podaljšal pripor, saj naj bi obravnavana štiri kazniva dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ storil komaj mesec dni po prihodu s prestajanja zadnje zaporne kazni zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, nahaja pa se še v sedmih kazenskih postopkih zaradi enakih oziroma hujših kaznivih dejanj zoper premoženje. Pritožbeno sodišče je zato kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika, v kateri je, sklicujoč se na 20. člen Ustave Republike Slovenije menil, da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ob preizkusu pripornih razlogov po vložitvi obtožnice (II.

odstavek 272. člena ZKP) sklenil, da se zoper obdolženega U. M., ki se v priporu nahaja od 6.11.1999 od 17.00 ure dalje, podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Proti navedenemu sklepu se je pritožil obdolženčev zagovornik in sicer smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa ni podal predloga, kaj naj sodišče druge stopnje stori z izpodbijano odločbo.

Višji državni tožilec je v mnenju, ki ga je podal na seji senata, predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost suma, da naj bi obdolženec storil vsa štiri očitana kazniva dejanja, je kot pogoj za odločanje o priporu po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena in obrazložena in zato ne vzbuja nikakršnih pomislekov.

Pritožbene navedbe pa tudi ne morejo vnesti dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja ponovitvene nevarnosti, saj sedem odprtih kazenskih postopkov zoper obdolženca zaradi istovrstnih in hujših kaznivih dejanj zoper premoženje ob štirih sedaj očitanih kaznivih dejanjih, ki naj bi jih začel izvrševati komaj mesec dni po prestani 8-mesečni zaporni kazni zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, tudi po oceni pritožbenega sodišča nudi več kot zadostno podlago za sklepanje o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Pritožbena trditev, da obdolženčeva redna zaposlitev in njegovo življenje v izvenzakonski skupnosti s partnerico v tolikšni meri vpliva na pozitivno prognozo glede nadaljnjega ravnanja obdolženca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, gornjih ugotovitev ne more omajati, še posebno, ker naj bi obdolženec najmanj dve od očitanih kaznivih dejanj storil v času svoje zaposlitve, prav v stanovanju obdolženčeve izvenzakonske partnerice pa je bil obdolžencu zasežen del ukradenih predmetov, pri čemer iz podatkov spisa tudi izhaja, da naj bi pri enem od kaznivih dejanj tudi partneričin sin imel določeno vlogo.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je obdolžencu podaljšalo pripor, ki je neogibno potreben zaradi varnosti drugih ljudi oziroma njihovega premoženja ter ga zato tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi III. odstavka 402. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.