Jedro

Tožeča stranka kot imetnica blaga je v zvezi z odločbo o začasnem zasegu blaga poslala Carinskemu uradu izjavo o tem, ali blago krši pravice intelektualne lastnine ali ne. Njena vsebina ni sporna, oblika izjave pa v temeljni uredbi ni predpisana. Iz izjave izhaja, da blago niso ponaredki originalov, to pa je tudi edina relevantna okoliščina, ki lahko vpliva na potek nadaljnjega postopka. Ker prvostopni organ ni upošteval pravočasne izjave tožeče stranke, o tem ali blago krši pravice intelektualne lastnine ali ne, tudi ne gre za molk imetnika blaga in zato tudi niso izpolnjeni pogoji za zakonsko presumpcijo, da je dano soglasje k uničenju blaga pod carinskim nadzorom v poenostavljenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba CU A. št. ... z dne 22. 7. 2009, odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Izpostava B., na zahtevo zastopnika imetnika pravice blagovne znamke Nokia, družbe C. d.o.o., tožniku kot imetniku blaga v smislu 38. člena Uredbe sveta (EGS) št. 3913/92 na podlagi 71. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES) odvzel 50 kosov GSM baterij tipa BMS-2v blagovne znamke Nokia, deklariranih v enotni upravni listini – carinski deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet (v nadaljevanju MRN) z dne 4. 6. 2009. Pri izvajanju carinskega nadzora dne 4. 6. 2009 je CU Izpostava B., pri pregledu 50 kosov GSM baterij ugotovil, da gre za blagovno znamko Nokia tip BMS-2v in posumil, da je blago ponarejeno in da verjetno krši pravice intelektualne lastnine blagovne znamke Nokia, imetniku pravic v skladu z odločbo GCU št. ... z dne 1. 10. 2008. Zato je dne 16. 6. 2009 je CU Izpostava B., na zahtevo zastopnika imetnika blagovne znamke, izdal odločbo o začasnem zadržanju blaga, ki je bila tožniku vročena dne 19. 6. 2009. Zastopnik imetnika pravic je dne 6. 7. 2009 vložil zahtevek za podaljšanje roka, da bi lahko pripravil tožbo zoper kršitelja pravic intelektualne lastnine v skladu s 1. odstavkom 13. člena Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, zoper katerega je ugotovljeno, da je kršilo te pravice (UL L 196 z dne 2. 8. 2003; v nadaljevanju temeljna uredba). Prvostopni organ je zahtevku ugodil in rok podaljšal za dodatnih 10 delovnih dni. Dne 20. 7. 2009 je zastopnik imetnika pravice zahteval uničenje zadržanega blaga na podlagi 71. člena ZICPES. V roku 10 delovnih dni se lahko deklarant ali imetnik blaga v smislu 38. člena Uredbe (EGS) št. 2913/92, izreče, ali gre za ponarejeno blago oz. piratsko blago ali ne. Ker prvostopni organ v predpisanem roku ni prejel pisnega izreka imetnika blaga, ali je blago ponarejeno ali ne, se lahko blago na zahtevo imetnika v skladu z 11. členom temeljne uredbe in 2. odstavkom 71. člena ZICPES odvzame in uniči, in sicer na izključno odgovornost imetnika pravice. Zato je na zahtevo zastopnika imetnika pravice prvostopni organ odvzel imetniku blaga 50 kosov GSM baterij „Nokia“.

V tožbi, ki se glede na določbo 7. odstavek 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP) šteje za pravočasno, tožnik opozarja, da navedba tožene stranke, da naj bi prejel odločbo št. ... z dne 16. 6. 2009 o začasnem zadržanju blaga dne 19. 6. 2009 ni točna, ker naj bi jo tožeča stranka prejela šele 22. 6. 2009. Navaja, da je postopala v skladu z 2. točko citirane odločbe in se v postavljenem roku 10-delovnih dni od prejema izrekla, da blago ni ponarejeno. Tožena stranka je s sklepom z dne 7. 7. 2009 ugodila prošnji za podaljšanje roka imetniku pravice, ki se je iztekel 20. 7. 2009. Zastopnik imetnika zahteva uničenje zadržanega blaga na podlagi 71. člena ZICPES, ni pa predložil dokazila o vložitvi tožbe. Tožena stranka bi zato morala prepustiti blago v izbrano carinsko rabo ali uporabo, saj imetnik tudi ni v istem 10-dnevnem roku v skladu z 11. členom temeljne uredbe in 72. členom ZICPES predložil Carinskemu uradu A. notarsko overjenega dogovora s tožečo stranko oz. domnevnim kršiteljem, da se blago uniči pod carinskim nadzorom. Tožena stranka je zato napačno odločila, da se blago lahko uniči, saj je popolnoma napačno in zmotno ugotovila dejansko stanje. Sklicuje se na 2. in 6. odstavek 71. člena ZICPES, ki ju citira. Tožeči stranki je zaradi izpodbijane odločbe nastala škoda in zahteva povračilo, ter se sklicuje na 1. in 2. odstavek 76. člena ZICPES glede stroškov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, v sporu polne jurisdikcije odpravi odločbo prvostopnega organa in toženi stranki naloži vrniti odvzeto blago in plačilo stroškov ležarine ter stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ji je pri pregledu blaga porodil sum, da blago krši pravice intelektualne lastnine glede na obvestilo CU D. št. ... z dne 12. 11. 2009 o izdani odločbi o zahtevi za varstvo pravic, ki jo je izdal carinski organ Nemčije, št. ... v skladu s 5. členom temeljne uredbe. Izdana je bila odločba o začasnem zadržanju, ki je bila vročena tožeči stranki - imetniku blaga in imetniku pravice, ki je sporočil, da blago krši njegove pravice intelektualne lastnine, tožeča stranka pa je podala izjavo dne 29. 6. 2009. Sklicuje se na 11. člen temeljne uredbe, po katerem lahko države članice z nacionalnim predpisom uvedejo t.i. poenostavljeni postopek, kar je RS storila z ZICPES in na 1. in 2. odstavek odstavek 71. navedenega zakona, ki ju citira. Tožena stranka navaja, da je izpodbijano odločbo izdala zaradi izjave z dne 29. 6. 2009 in navaja: „omenjene baterije so bile naročene z našo lastno blagovno znamko, opremljene z našo lastno nalepko in 100 % niso originalne baterije Nokia“ in „sodeč po oznakah to sploh ni baterija, ki smo jo naročili“ in da „je pri dobavi s strani E. (F. oziroma proizvajalca baterij, ki nam ni znan, verjetno prišlo do pomote...“ Po navedbah tožene stranke je bila izpodbijana odločba izdana, ker tožeča stranka ni oporekala uničenju blaga (pri tem sklicuje na 4. odstavek 71. člena ZICPES) in je bila podana zahteva za uničenje blaga s strani zastopnika imetnika pravice. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožena stranka izjave tožnika z dne 23. 6. 2009 ni sprejela kot relevantne izjave, da gre za originalne izdelke po 6. odstavku 71. člena ZICPES, ker ni vsebovala zahtevane vsebine, ker niso bile navedbe o tem, da blago ne krši pravice intelektualne lastnine. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka v odgovoru priznala, da je prejela izjavo tožeče stranke dne 29. 6. 2009. Očita ji postopkovne napake, med drugim tudi, da tožeči stranki ni posredovala pisanj prizadete stranke, in ji ni bila dana možnost, da se do njih opredeli, tako tudi ne glede podaljšanja roka za vložitev tožbe. Poenostavljeni postopek po mnenju tožeče stranke v konkretni zadevi ne pride v poštev, saj določba 71. člena ZICPES jasno določa pogoje, pod katerimi se lahko začne začasno zadržano blago uniči. Imetnik pravice ni predložil pisnega soglasja tožeče stranke. Tožeča stranka se je izjasnila, da blago ni ponarejeno, tožena stranka pa je ni pozvala, da se mora izjasniti tudi o tem, ali nasprotuje uničenju blaga, zato se o tem tudi ni mogla izreči. Presumpcija molka in s tem podanega soglasja za uničenje blaga ne pride v poštev. Sklicuje se na 6. odstavek 71. člena ZICPES.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je štelo tožbo za pravočasno. Z izpodbijano odločbo je bil stranki dan napačen pravni pouk o dovoljenosti pritožbe, zato je drugostopni organ zavrgel tožnikovo pritožbo s sklepom z dne 19. 10. 2009, ki ga je tožnik prejel 27. 10. 2009. Tožba je bila vložena priporočeno po pošti dne 26. 11. 2009, to je v roku 30 dni od vročitve drugostopne odločbe.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku odvzeto blago na zahtevo imetnika pravice blagovne znamke iz razloga, ker naj bi pristojni organ ne prejel pisne izjave imetnika blaga ali je blago ponarejeno ali ne, in se zato lahko blago na zahtevo imetnika pravice v skladu z 11. členom temeljne uredbe in 2. odstavkom 71. člena ZICPES odvzame in uniči na izključno odgovornost imetnika pravice. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot imetnik blaga v smislu 38. člena Uredbe EGS št. 2913/92, prejel dne 19. 6. 2009 odločbo o začasnem zadržanju blaga z dne 16. 6. 2009. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je bil imetniku pravice na njegovo zahtevo podaljšan rok za pripravo tožbe zoper domnevnega kršitelja pravice intelektualne lastnine na podlagi 1. odstavka 13. člena temeljne uredbe in da je zastopnik imetnika pravice zahteval 20. 7. 2009 uničenje zadržanega blaga na podlagi 71. člena ZICPES. Okoliščina, na kateri sloni izpodbijana odločba o odvzemu blaga, ima podlago v ugotovitvah davčnega organa, da le ta ni prejel pisne izjave imetnika blaga v smislu 2. alinee 2. odstavka 71. člena ZICPES. Navedena ugotovitev je protispisna, pa tudi sama tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema, da je prejela izjavo tožeče stranke dne 29. 6. 2006, tako kot tožnik navaja v tožbi in izhaja tudi iz upravnih spisov. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik kot imetnik blaga v zvezi z odločbo o začasnem zasegu blaga z dne 16. 6. 2009 poslal CU A. izjavo o tem, ali blago krši pravice intelektualne lastnine ali ne. Iz dohodne štampiljke Carinskega urada A. je razvidno, da je CU B., izjavo prejela 29. 6. 2009. Sporna tudi ni njena vsebina, oblika izjave pa v temeljni uredbi ni predpisana. Iz izjave tožeče stranke, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da blago niso ponaredki originalov, to pa je tudi edina relevantna okoliščina, ki lahko vpliva na potek nadaljnjega postopka. Vse ostale izjave, ki se nanje tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicuje, ne vplivajo na drugačno odločitev, sicer pa razlogi v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti zakonitih razlogov, ki jih mora vsebovati odločba, zato se sodišče posebej do njih ne opredeljuje. Ker po povedanem prvostopni organ ni upošteval pravočasne izjave tožeče stranke o tem ali blago krši pravice intelektualne lastnine ali ne, tudi ne gre za molk imetnika blaga in zato tudi niso izpolnjeni pogoji za zakonsko presumpcijo, da je dano soglasje k uničenju blaga pod carinskim nadzorom v poenostavljenem postopku po 1. odstavka 71. člena ZICPES v smislu 11. člena temeljne uredbe, temveč je treba na podlagi 2. točke 11. člena temeljne uredbe uporabiti postopek, določen v členu 13 navedene uredbe.

Po povedanem je izpodbijana odločba nezakonita, saj je glede relevantnih okoliščin narejen napačen sklep glede dejanskega stanja, posledica česar je napačna uporaba materialnega prava. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v skladu s 4. in 5. odstavkom istega člena prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).