Jedro

Pravnomočni plačilni nalog in pravnomočna sodba sta bila izdana tožniku zaradi prekrška zaradi neustrezne hrambe orožja, zato je Upravna enota pravilno zavrnila izvajanje dodatnih dokaznih predlogov po zaslišanju prič in postavitvi izvedencev glede zanesljivosti tožeče stranke, saj glede na vse navedeno ne bi mogli pripomoči h drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja. Tudi ZUP namreč ne določa, da bi bilo potrebno izvesti prav vse s strani strank predlagane dokaze, pač pa, da je treba stranki dati možnost, da se izreče o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je bilo tožniku v konkretnem primeru tudi omogočeno, saj mu je ta možnost s strani Upravne enote bila dana, še preden je bila izpodbijana odločba izdana, Upravna enota pa je pravilno ocenila, da tožeča stranka ni zanesljiva oseba v smislu določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejela ustrezno odločitev, ki jo je tudi prepričljivo in celovito obrazložila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju Upravna enota) po uradni dolžnosti odločila, da se tožniku odvzame kombinirana puška, menjalna cev in revolver različnih znamk, kalibrov in tovarniških številk, in strelivo ter orožni list za lov, izdan z veljavnostjo od 17. 4. 2012 do 17. 4. 2032 (1. točka izreka); dodatno je odločila, da mora tožnik v roku 8 dni od prejema odločbe izročiti navedeno orožje, strelivo in orožni list izročiti Upravni enoti, sicer bo odrejena izvršba (2. točka izreka) ter da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je predlog za začetek postopka odvzema orožja in orožnih listin tožniku, skupaj z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih glede samomora s strelnim orožjem na naslovu A., podala Policijska postaja Dolenjske Toplice (v nadaljevanju Policijska postaja). Upravna enota je nato preverila obstoječe podatke uradnih evidenc, tudi s poizvedbami pri Ministrstvu za pravosodje, Okrajnemu sodišču v Novem mestu ter Policijski postaji, na podlagi katerih je ugotovila, da tožnik v navedenih evidencah ni zabeležen, pač pa je bil zoper tožnika uveden prekrškovni postopek, v katerem je bila izdana odločba in izrečena globa zaradi prekrška po 7. točki 1. odstavka 81. člena ZOro-1, zoper katero je tožnik podal zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo ZSV-91/2015 z dne 10. 11. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno, tako da je odločba o prekršku z dne 26. 3. 2015 postala pravnomočna dne 25. 11. 2015. 3. Upravna enota v nadaljevanju obrazložitve podrobno povzema dejstva in okoliščine, ki so bile ugotovljeno v navedeni pravnomočni odločbi o prekršku in citirani sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu ter dodaja, da je bil tožnik v upravnem postopku tudi ustno zaslišan in navaja, kaj je tožnik izpovedal na ustnem zaslišanju, na katerem je vložil tudi pisno izjavo, ki jo prav tako povzema v obrazložitvi. V slednji tožnik navaja, da hramba njegovega orožja ni vplivala na končni tragični dogodek, ampak le dejstvo, da je bilo neupravičeni osebi dovoljeno, da orožje prime v roke, kar se je sicer zgodilo ob tožnikovi prisotnosti in nadzoru, za katerega ocenjuje, da je bil zadosten in temeljit, za opisani dogodek pa meni, da je posledica prekinjene vzročne zveze z voljnim dejanjem neupravičene osebe; navedel je tudi, da je glede na njemu znane situacije, da se orožje lahko pokaže in da v roke tudi osebam, ki ne razpolagajo z izpitom za uporabo in ravnanje z orožjem ter nimajo izdane orožne listine, ob neljubem dogodku štel za dovolj varno, da je lastno orožje ob njegovem nadzoru pokazal imenovani osebi, saj je menil, da ob njegovi navzočnosti ne more priti do nevarnosti ali zlorabe orožje. Nadalje v svoji obrazložitvi Upravna enota povzema določila 2. odstavka 14. člena Zoro-1, ki taksativno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da pristojni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, medtem ko je nepravilna hramba orožja na podlagi 2. odstavka 14. člena Zoro-1 že sama po sebi zadosten razlog, ki onemogoča izdajo dovoljenja za nabavo orožja. Med navedenimi pogoji je tudi zanesljivost, ki je natančneje opredeljena v 16. členu ZOro-1, ki v prvem odstavku določa, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal in ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. ZOro-1 v 1. in 2. odstavku 25. člena predpisuje, da mora posameznik orožje, ki ga ima v posesti hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje se mora hraniti zaklenjeno, ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali v posebnem zavarovanem prostoru.

4. Glede na izpostavljena določila 22. člena ZOro-1 Upravna enota meni, da je že zakonodajalec določil posebno skrbnost pri ravnanju z orožjem, ki bi jo moral tožnik, zlasti kot mentor in s tem strokovnjak, izkazati pri ravnanju z orožjem in strelivom ter njegovi hrambi, saj bi se glede na svojo strokovno usposobljenost mogel zavedati, kako mora ravnati z orožjem in strelivom, ki ju je prepustil osebi, ki do posesti orožja ni upravičena in je bila tudi pod vplivom alkohola. Nasprotno bi po mnenju Upravne enote moral tožnik kot poznavalec orožja in strokovnjak z dodatnimi znanji o ravnanju z orožjem, še zlasti glede na to, da je lovovodja in mentor pripravnikom, ravnati z orožjem in strelivom z zapovedano skrbnostjo strokovnjaka, ne pa malomarno, oziroma tako, da ga je najprej malomarno hranil, nato pa orožje skupaj s strelivom dal v roke nepoznani osebi, ki je bila pod vplivom alkohola, kar Upravna enota ocenjuje kot lahkomiselno, njegove navedbe, da je tragični dogodek posledica prekinjene vzročne zveze, in sicer z voljnim ravnanjem neupravičene osebe, pa ocenjuje v luči namena citirane zakonske določbe, da se orožja neupravičeni osebi ne sme prepuščati, ki je v tem, da prehod orožja v posest neupravičeni osebi pomeni tudi to, da ta oseba lahko z njim ravna po svoji volji.

5. Ker je orožje nevaren predmet in ob nepravilni hrambi lahko predstavlja grožnjo, namen ZOro-1 pa je varovanje življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda, se ta namen po stališču Upravne enote lahko doseže tudi na način, da se posamezniku omeji pravica do posedovanja orožja. Tožnik pa po presoji Upravne enote ne izpolnjuje več pogoja zanesljivosti iz 3. točke 2. odstavka 14. člena Zoro-1, ker je ravnal tudi v nasprotju z določbo 22. člena ZOro-1, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je svoje orožje in strelivo nepravilno hranil tako, da je dne 26. 10. 2014 prišlo v roke neupravičeni osebi, kar je Upravna enota ugotovila tako na podlagi izpovedbe tožnika na ustnem zaslišanju dne 3. 12. 2014, kot tudi njegove pisne izjave z dne 2. 12. 2014, kakor tudi citirane pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu in plačilnega naloga Policijske postaje, zato je zavrnila preostale dokazne tožnikove predloge po zaslišanju prič in postavitvi sodnih izvedencev, o čemer je tudi izdala poseben sklep dne 12. 2. 2016, s svojimi ugotovitvami v postopku pa je pred izdajo izpodbijane odločbe pisno seznanila tožnika po pooblaščencu, ki ni podal kakršnikoli pripomb, ne v postavljenem roku niti pozneje, vse do izdaje izpodbijane odločbe.

6. Tožnik se je zoper navedeno odločbo Upravne enote pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

7. Tožnik se z odločitvijo Upravne enote ne strinja. V tožbi ji očita bistvene kršitve pravil postopka, zmotno in napačno uporabo materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je Upravna enota nepravilno povzela sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. ZSV 91/2015, ki v 6. točki obrazložitve omenjena, da gre za neodgovorno in malomarno dejanje tožnika, ko je orožje izročil neznancu, čeprav zaradi tega dejanja kršitelj ni bil kaznovan, temveč le za nepravilno hrambo, češ da tak zaključek sodišča ne more imeti nikakršnih posebnih učinkov, ker nima nikakršne povezave s hrambo orožja in se ne nanaša na tožniku očitano dejanje. Zato meni, da izpodbijana odločba ne more temeljiti na citirani obrazložitvi izpostavljene sodbe. Pri tem navaja, da je institut hrambe orožja popolnoma ločen od instituta izročitve orožja neki osebi. Do smrtne nezgode naj bi po mnenju tožnika prišlo zato, ker se je pokojni nenadoma in neprevidno odločil, da je orožje uporabil, in ne zaradi hrambe tožnikovega orožja na mizi. Navaja še, da opisano dejanje ni vzročno povezano z dejanji tožnika, oziroma, da od njih ne izvira, češ da predhodna hramba ni povzročila nobenih posledic in tudi sama fizična izročitev orožja in streliva ne pomeni lahkomiselnosti, tako da med dejanskim stanom obravnavanega prekrška in dejstvom, da je tožnik izročil orožje in strelivo pokojnemu ni vzročno - posledične povezave, češ da je vzročna zveza prekinjena z naklepnim dejanjem pokojnega. Temu naj bi pritrdil tudi upravni organ v 2. odstavku na str. 6 izpodbijane odločbe. Nadalje tožnik očita Upravni enoti, da ni izvedla dokaznega postopka v zvezi z dejstvom, da je in kako je tožnik izročil pištolo pokojnemu, niti ni ugodila tožnikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi ustreznega izvedenca, češ da se očitki v izpodbijani odločbi glede tožnikove lahkomiselnosti in nezanesljivosti nanašajo na psihološke komponente osebnosti, ker v smislu 14. člena ZOro-1 kategorija lahkomiselnosti in zanesljivosti ne obstajata samostojno, ampak sta vezani na neko konkretno situacijo. Nadalje tožnik očita nepravilno oziroma zmotno uporabo materialnega prava, češ da izpodbijana odločba omenja 25. člen ZOro-1, ki pa se ne nanaša oziroma nima zveze s predmetno zadevo, saj naj upravni organ ne bi povedal, s katero določbo je prepovedana izročitev orožja drugi osebi, kar po stališču tožnika ni prepovedano in tudi ne gre za neskrbno ravnanje. Glede izreka izpodbijane odločbe tožnik očita, da gre za notranje medsebojno nasprotje med vsebino 1. in 2. točke izreka. Poleg tega še očita, da naj upravni organ v obrazložitvi ne bi pojasnil razlogov za izrečeni ukrep, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe s takojšno veljavnostjo, češ da ni razvidno, ali za to sploh obstaja kakšna zakonska podlaga. Odsotnost argumentov očita tudi v zvezi z izrekom izpodbijane odločbe pod točko 2, češ da bi v primeru takojšnjega odvzema orožja tožniku nastala nenadomestljiva ali velika škoda, prav tako pa naj bi mu bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine po Ustavi RS in po EKČP, kar pa bo uveljavljal v eventuelnih naknadnih postopkih. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo Upravne enote odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, tožbene navedbe pa neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v svoji odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Uvodoma sodišče ugotavlja, da četudi je tožnik v tožbi kot toženo stranko navedel Upravno enoto, kar sicer ni povsem v skladu s pravili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pa vendar sodišče ni zgolj zaradi tega tožnika posebej pozivalo k popravi tožbe, saj je tožba v preostalem še vedno dovolj razumljiva. Skladno s 5. odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, toženca pa v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republika Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. V konkretnem primeru je torej tožena stranka lahko le Republika Slovenija, to je država, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, ker je v konkretnem primeru bil to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan. Ker pa je subjekt, ki ga je tožnik navedel kot toženo stranko, to je Upravna enota, državni organ Republike Slovenije, je sodišče smiselno štelo, da tožnik toži Republiko Slovenijo in zato tudi ni štelo tožbe za tako pomanjkljivo, da bi tožnika pozivalo k njeni popravi. Upravna enota je namreč državni organ Republike Slovenije, slednja pa je v konkretnem primeru edina lahko tožena stranka v upravnem sporu.

11. Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami in listin predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tako izpodbijana odločba Upravne enote, kot za njo tudi odločba pritožbenega organa druge stopnje, pravilna in zakonita, ker izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v predpisih, na katere se oba upravna organa sklicujeta, Upravna enota pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla utemeljene razloge za sprejeto odločitev, s katerimi se je strinjal tudi pritožbeni upravni organ druge stopnje, kar je tudi po mnenju sodišča povsem pravilno. V obeh odločbah sta upravna organa prve in druge stopnje namreč logično prepričljivo utemeljila svoje razloge za sprejeto odločitev in se v svojih obrazložitvah opredelila tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb na ustnem zaslišanju dne 3. 12. 2014 in v njegovi pisni izjavi z dne 2. 12. 2014, kakor tudi v pritožbi, v kateri je tožnik uveljavljal enake razloge, kot jih sedaj navaja spet v tožbi, zato sodišče v celoti sledi njuni obrazložitvi in njunih razlogov za sprejeto odločitev ne ponavlja v svoji obrazložitvi, pač pa se na njune razloge skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zgolj sklicuje in v zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja:

12. ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona, ti pogoji pa so: da ni zadržkov javnega reda (2. točka), da je zanesljiv (3. točka), da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka), da ima opravljen zdravniški pregled (5. točka) in da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem (6. točka). Skladno s splošno opredelitvijo zakonodajalca, ki jo je normativno določil v 1. odstavku 16. člena ZOro-1, je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. V 2. odstavku 16. člena ZOro-1 pa je zakonodajalec še določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je podana katerakoli izmed okoliščin, ki jih taksativno določa v 2. odstavku tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Kakšen je predpisani način ravnanja posameznika z orožjem, je zakonodajalec opredelil v IV. poglavju ZOro-1, pod naslovom „Ravnanje z orožjem“. Tako je v 22. členu ZOro-1 opredeljeno splošno pravilo, ki od vsakega posameznika zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, le-ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti, hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali posebej zavarovanem prostoru (1. in 2. odstavek 25. člena ZOro-1). Skladno s 1. odstavkom 58. člena ZOro-1, ki je relevanten tudi za konkretni primer, namreč pristojni organ odvzame posamezniku orožje, kadar niso več kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji za posedovanje orožja in orožne listine iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, v konkretnem primeru pa pogoj iz 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. členom ZOro-1. 13. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevana kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami glede zatrjevane prekinitve vzročne zveze, na katere se sklicuje.

14. Kakor je bilo tožeči stranki že obrazloženo, ZOro-1 v 14. členu določa pogoje za izdajo orožne listine in v drugem odstavku kumulativno našteva pogoje za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, dovoljenja za nabavo streliva, orožnega lista in dovoljenja za posest orožja. Tožeča stranka, kot je bilo ugotovljeno, ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro, po kateri se posamezniku ne izda orožni list, če je nezanesljiv. Posameznik je zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (prvi odstavek 16. člena ZOro-1). Ravnanje z orožjem, kot je opredeljeno v četrtem poglavju ZOro-1, v izhodišču z določilom 22. člena ZOro-1 izpostavlja splošno pravilo, ki od vsakogar zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. ZOro-1 v 1. odstavku 25. členu izrecno določa, da mora posameznik orožje, ki ga ima v posesti, hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali v posebej zavarovanem prostoru. Iz povedanega torej izhaja, da posameznik, ki nestrokovno in nepravilno shranjuje orožje v nasprotju z navedenimi določbami ZOro-1, ni zanesljiv v skladu z prvim odstavkom 16. člena Zoro-1, kar pomeni, da gre za terminus technicus, ne pa za prvine osebnosti oziroma psihološke momente oziroma prvine, kakor skuša prikazati tožnik.

15. V zadevi ni sporno, da je tožniku izdala Policijska postaja dne 26. 3. 2015 plačilni nalog in mu izrekla globo zaradi prekrška iz 7. točke 1. odstavka 81. člena1 ZOro-1, ker orožja ni hranil tako, da ne bi prišlo v roke neupravičeni osebi. Prav tako med strankama ni sporno, da je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo ZVN - 91/2015 z dne 10. 11. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo zahtevo za sodno varstvo zoper navedeni plačilni nalog, ki je s tem postal pravnomočen. Pravnomočne odločbe sodne oblasti pa skladno z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba. V skladu z 2. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije, torej v konkretnem primeru tudi Upravno sodišče, enako kot pred njim oba upravna organa prve in druge stopnje. Upoštevaje navedeno in citirane zakonske določbe je tudi po mnenju sodišča Upravna enota pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. 16. V zadevi tako ni sporno, da je bil tožeči stranki zaradi kršitve 25. člena ZOro-1, to je zaradi neustrezne hrambe orožja izdan pravnomočen plačilni nalog zaradi prekrška iz 7. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1, v posledici česar je bil tudi podan predlog za odvzem orožja in streliva ter orožnega lista tožniku. Ker sta bila navedeni pravnomočni plačilni nalog in navedena pravnomočna sodba, ki imata dokazno moč javne listine, izdana tožniku zaradi prekrška zaradi neustrezne hrambe orožja, je Upravna enota po mnenju sodišča pravilno zavrnila izvajanje dodatnih dokaznih predlogov po zaslišanju prič in postavitvi izvedencev glede zanesljivosti tožeče stranke, saj glede na vse povedano ne bi mogli pripomoči h drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja. Tudi ZUP namreč ne določa, da bi bilo potrebno izvesti prav vse s strani strank upravnega postopka predlagane dokaze, pač pa, da je treba stranki dati možnost, da se izreče o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je bilo tožniku v konkretnem primeru tudi omogočeno, saj mu je ta možnost s strani Upravne enote bila dana, še preden je bila izpodbijana odločba izdana, Upravna enota pa je pravilno ocenila, da tožeča stranka ni zanesljiva oseba v smislu izpostavljenih določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejela ustrezno odločitev, ki jo je tudi prepričljivo in celovito obrazložila.

17. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna ( 1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

18. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali če se postopek ustavi.

1 ZOro - 1 v poglavju XII. Kazenske določbe v 7. točki 1. odstavka 81. člena določa: "Z globo od 500 do 1.500 eurov se za prekršek kaznuje posameznik, ki hrani orožje v nasportju s pravili o hrambi orožja (25. člen)".