Jedro

Lastništvo stanovanjske hiše v RS in prijava stalnega prebivališča v RS ne pomeni, da prosilec dejansko živi v RS, pa četudi v tujini, kjer je na delu, nima stalnega prebivališča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo J.V. in M.V. za pridobitev državljanstva Republike Slovenije za njiju in za njuna otroka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da družina V. živi v tujini že več kot 10 let. Tam sta tudi rojena oba otroka.

Zoper tako odločbo sta tožnika po svojem pooblaščencu 19.1.1993 vložila tožbo, v kateri navajata, da tožnik živi v Sloveniji že od leta 1964, kjer se je učil v RŠC, 1970. pa se je začasno zaposlil v strojni tovarni v Švici. V letih 1979 do 1985 sta tožnika v Sloveniji zgradila stanovanjsko hišo, kjer bi naj precej časa tudi živela. V Švici sta se rodila oba otroka. Tožnik mora vsako leto obnavljati delovno vizo. Na dan plebiscita sta bila v Republiki Sloveniji stalno prijavljena in se tudi udeležila plebiscita. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njuni vlogi za sprejem v državljanstvo.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo in ni dostavila upravnih spisov niti na ponovno zahtevo sodišča, zato je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih odločilo brez spisov. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi pridobi državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da družina V. živi v tujini že več kot 10 let in da sta v tujini bila rojena tudi oba otroka. Torej dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji in tako ne izpolnjujejo enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Samo dejstvo, da imajo vsi člani družine stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji, ne zadostuje za pridobitev državljanstva, pogoj za pridobitev državljanstva je tudi dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Tožnika pa tudi v tožbi ne zatrjujeta, da bi dejansko z družino živela v Republiki Sloveniji. Vse tožbene navedbe se nanašajo na dokazovanje, da v Švici nimata zagotovljenega stalnega prebivališča oziroma stalne zaposlitve, vendar iz tega ni mogoče zaključevati, da dejansko živita v Republiki Sloveniji. Dejansko življenje v določenem kraju pomeni zadovoljevanje bistvenih življenjskih potreb v tem kraju. Tožnika pa svojih temeljnih življenjskih potreb ne zadovoljujeta v Republiki Sloveniji.

Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.