Jedro

Odločilno je vprašanje, kdaj se je škoda 'ustalila'. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da je za trenutek, ko je tožnica zvedela, da se je njeno zdravstveno stanje toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja, šteti dne 25.9.1997 na glavni obravnavi v delovnem sporu opr št. Pd145/96 (ki je potekal med istima pravdnima strankama) prebrano izvedeniško mnenje, kjer je izvedenka zapisala, da tožnice ni možno uspešno zdraviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 72.942,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in posledično tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče pri obrazložitvi sodbe in odločanju ne bi smelo opreti na mnenje dr. V. D., ne da bi to izvedenko zaslišalo v dokaznem postopku. Pravdne stranke se namreč nikoli niso strinjale s tem, da se izvedenka ne zasliši. Poleg tega pa je tožeča stranka 7.6.2002 predlagala njeno zaslišanje ter dr. R. in navedla, da bosta slednja lahko podala mnenje o vzrokih tožničine bolezni in obsegu posledic. Zato naj bi bilo povsem jasno, da se na mnenje dr. D. ni mogoče sklicevati, ne da bi bila tožeči stranki dana možnost, da se jo zasliši. Naloga izvedenke v zadevi Pd 145/96 je bila drugačna kot v tej zadevi, kar pomeni, da se na njeno mnenje ni mogoče opreti. Toliko bolj, ker je bilo mnenje izdelano leta 1997, ko izvedenka ni mogla podati mnenja o tem, ali se je tožničino stanje po letu 1997 spreminjalo ali ne. Sodišče tako nikoli ni pridobilo mnenja o tem, kdaj se je tožničina »škoda« ustalila in je zato stališče o zastaranju zgolj laično sklepanje in ne strokovna ugotovitev. Pritožbeno sodišče tudi ni pravilno in v celoti povzelo izpovedi dr. D. Ž., ki je 7.6.2002 izpovedal, da zdravljenje tožnice še ni zaključeno ter da je tožničino zdravstveno stanje variralo in se po drugem poskusu samomora tudi poslabšalo. Ker sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke, je zagrešilo kršitev določb 22. člena Ustave. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj se sklicuje na mnenje izvedenke prof. dr. M. T. z dne 11.3.2003, ki ga revizija deloma citira, iz česar naj bi višje sodišče napačno sklepalo, da je izvedenka ugotovila, da psihoorganski sindrom na tožničino duševno stanje (in posledično škodo) nima bistvenega vpliva. To vprašanje ni bilo razčiščeno tekom postopka in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče pa tudi napačno povzema izvedensko mnenje in zato obstaja razkorak med zapisanim v listinah in razlogi sodbe, ki te listine povzemajo. Povsem neobrazložena pa je tudi odločitev o nepovezanosti psihoorganskega sindroma z možganskimi ovojnicami. Revizija še navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov za neutemeljenost pritožbe v delu, ki sodišču prve stopnje očita neugotovitev vzrokov, ki so privedli do psihoorganskega sindroma, oziroma navaja, da razloge pritožbenega sodišča v tretjem odstavku na 3. strani ni mogoče sprejeti kot prepričljive in argumentirane, saj izhajajo iz napačnih predpostavk. Izvedenka namreč povezave med škodnim dogodkom in psihoorganskim sindromom sploh ni ugotavljala. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke, in s tem tožbenemu zahtevku, ugodi v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v tem sporu toži svojega nekdanjega delodajalca na plačilo odškodnine, zaradi s strani uslužbencev tožene stranke v času njene zaposlitve povzročene ji škode. V tožbi navaja, da je bila zavedena v podpis sporazumne odpovedi delovnega razmerja ter da jo je nekdanji nadrejeni spolno nadlegoval, zaradi česar je hudo zbolela ter je bila posledično zaradi tega tudi invalidsko upokojena, njeno zdravljenje pa še do današnjega dne ni zaključeno.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Takšna odločitev je prestala tudi pritožbeni preizkus. Revizija z uveljavljanjem procesnih kršitev (iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter očitkom zmotne uporabe materialnega prava takšno odločitev sodišč izpodbija.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), ki ga je v tem primeru treba uporabiti, v prvem odstavku 376. člena določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Zastaranje začne teči od trenutka, ko je obseg škode oškodovancu znan ali bi mu moral biti znan. Odločilno v tej zadevi je vprašanje, kdaj se je škoda 'ustalila'. To vprašanje je dejansko vprašanje in ga sodišče ugotavlja v vsakem primeru posebej. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da je za trenutek, ko je tožnica zvedela, da se je njeno zdravstveno stanje toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja, šteti dne 25.9.1997 na glavni obravnavi v delovnem sporu opr št. Pd145/96 (ki je potekal med istima pravdnima strankama) prebrano izvedeniško mnenje dr. V. D., kjer je izvedenka zapisala, da tožnice ni možno uspešno zdraviti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se je pri tožnici v trenutku, ko je dojela, da je podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja, sprožil suicidogen proces, ki še vedno traja in ga ni možno uspešno zdraviti. Strinjati se je z utemeljitvijo v izpodbijani sodbi, da je iz izvedenskega mnenja razvidna škoda, ki je tožnici nastala. Z ex post stališča takšen zaključek sodišča potrdijo tudi izvedenec dr. D. Ž. na naroku dne 7.6.2002 in prof. dr. M. T. v izvedenskem mnenju dne 11.3.2003. Ni utemeljena revizijska graja, da se dr. D. v izvedenskem mnenju ni opredeljevala do vprašanja, kdaj je tožnici škoda nastala in zatorej sodišče nanj odločitve o ugovoru zastaranja ne bi smelo opreti. Vprašanje zastaranja je namreč materialnopravno vprašanje in je bilo sodišče o njem dolžno odločati samostojno, v skladu z ugotovitvami, ki so jih podali izvedenci psihiatrične stroke. V zvezi s tem revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da izpovedi dr. Ž., zaslišanega na naroku, ni povzelo v celoti. S takšnim očitkom revizija navidezno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v resnici pa izpodbija materialnopravno odločitev sodišča - v povezavi z dokazno oceno glede ustalitve „škode“. Izpodbijanje dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje na revizijski stopnji ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP), neskladje med izpovedjo izvedenca na naroku in povzetkom te izpovedi v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ni podano. Izjava dr. Ž., da zdravljenje tožnice še ni zaključeno, da je tožničino zdravstveno stanje variiralo ter da se je stanje tožnice tudi slabšalo, ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da se je „škoda“ tožnice v ugotovljenem trenutku ustalila. Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da trenutek ustalitve škode pojmovno ne izključuje možnosti nastanka bodoče škode, katero lahko oškodovanec iztožuje tudi sukcesivno. Bistvena je presoja, kdaj se je zdravstveno stanje tožnice toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da se je „škoda“ navedenega dne ustalila in je na izrecne pritožbene navedbe glede izpovedi dr. Ž. odgovorilo v zadnjem odstavku na strani 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako ni podana očitana procesna kršitev v zvezi z mnenjem izvedenke dr. M. T. z dne 11.3.2003. Sodišče druge stopnje je mnenje izvedenke povzelo korektno, saj se zaključek izvedenke „da te motnje povečujejo togost njenih miselnih procesov in njeno občasno razburljivost, bistveno pa na njeno prej opisano nevrotsko moteno duševno stanje ne vplivajo“, nanaša na vse prej naštete motnje – tako pomanjkanje volje, zanimanja, motiviranosti ter preokupiranosti z doživljanjem krivice kot tudi na znake začetnega psihoorganskega sindroma. Sodišče druge stopnje se na mnenje izvedenke v celoti opre tudi v delu, ko povzame njeno izpoved na naroku dne 21.11.2003, da znaki psihoorganskega sindroma nimajo povezave z možganskimi ovojnicami (l.št.211). Glede na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje (ki so podprte z izvedenskim mnenjem), da znaki psihoorganskega sindroma bistveno ne vplivajo na duševno stanje oškodovanke, je neutemeljena revizija v delu, v katerem sodišču očita neugotovitev vzrokov psihoorganskega sindroma ter v zvezi s tem zavrača razloge pritožbenega sodišča kot neprepričljive in neargumentirane, saj na tak način (nedovoljeno) izpodbija dokazno oceno.

Zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče oprlo na mnenje dr. V. D. ne da bi bila strankam dana možnost njenega zaslišanja, ni podana. Ne drži revizijska navedba, da se pravdni stranki nista strinjali z vpogledom v omenjeno izvedeniško mnenje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je izvedeniško mnenje kot prilogo k tožbi v spis predložila tožnica. Iz sodbe sodišča prve stopnje tako izhaja, da je le-to v izvedeniško mnenje vpogledalo in ga upoštevalo pri dokazni oceni, poleg tega pa se je to mnenje nahajalo tudi v priloženem spisu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani oddelek v Brežicah (opr št. Pd 16/2001). Iz pritožbe tožnice zoper prvostopenjsko odločbo pa ne izhaja, da bi temu dokaznemu predlogu oporekala iz sedaj v reviziji navedenega razloga. Dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje predstavlja podatek, da je izvedeniško mnenje dr. D. takratni pooblaščenec tožeče stranke prejel že dne 1.9.1997 in nanj ni imel pripomb. Nedopustno bi bilo, da bi se lahko dokazni predlog, ki ga ponudi pravdna stranka, uporabil le v njeno korist. Če iz dokaznega predloga izhaja za stranko neugodna posledica, jo je sodišče v skladu z 2. in 8. členom ZPP tudi dolžno ugotoviti. Takšnemu zaključku ne nasprotuje niti revizijska navedba, da je tožeča stranka dne 7.6.2002 podala predlog, da sodišče dr. D. (ter dr. R.) zasliši. O tem predlogu je sodišče odločilo, tožeča stranka pa odločitve sodišča v pritožbi ni izpodbijala in zato tega ne more uspešno „sanirati“ na revizijski stopnji. Vsled tega se revizijskemu sodišču ni bilo treba izreči o vprašanju sploh substanciranosti tega dokaznega predloga.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.