Jedro

V primeru, če delodajalec delavcu kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, krši 1. točko 200. člena ZDR in prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1, ki mu takšno ravnanje nalagajo, posledično se ne more nikoli v celoti razbremeniti odgovornosti za škodo, ki delavcu nastane pri opravljanju neustreznega dela.

Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil škodni dogodek posledica izključno ravnanja tožnika (nedovoljenega posega v stroj na način, da je pri menjavi kolutov z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vendar pa so ugotovitve, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo ta zaključek, pomembne za presojo tožnikovega soprispevka k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I. točki izreka tako, da se kot vmesna sodba glasi: "Tožena stranka je odgovorna tožniku za vtoževano škodo do višine 50 %." - delno razveljavi glede višine tožbenega zahtevka in v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu glede temelja se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.921,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, v preostalem delu pa sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko mu je na dan škodnega dogodka odredila delo na polirnem stroju. Sodišče ni upoštevalo jasnih navodil pritožbenega sodišča in je ponovno napačno presodilo, da je bila odreditev tega dela le v naravni, ne pa tudi pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V izpodbijani sodbi je podalo le razširjeno interpretacijo tega zmotnega stališča. V nasprotju z navodili pritožbenega sodišča je tudi po nepotrebnem ponovno ugotavljalo, kakšna moč je bila potrebna za menjavo polirnih kolutov oziroma ali so dela, ki jih je tistega dne opravljal tožnik, skladna z njegovimi omejitvami iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Poleg tega so ugotovitve v zvezi s tem napačne. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče spregledalo odločilno dejstvo, da menjavanje polirnih kolutov ni spadalo med dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Ker polirnih kolutov sploh ne bi smel menjavati, ni pomembno niti kakšna moč je bila potrebna za menjavo polirnih kolutov niti ali je bil za to delo izkušen. Sicer pa bi presojo o tem, ali je menjavanje polirnih kolutov ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ, lahko opravil le izvedenec. Napačna je presoja sodišča, da tožena stranka nastanka škode ni mogla niti predvideti niti odvrniti, saj bi jo lahko preprečila tako, da mu ne bi odredila dela v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in odločbo ZPIZ. Vztraja, da je dokazal obstoj vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker si je razpravljajoča sodnica glede obravnavane zadeve že ustvarila dokončno mnenje, predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožba to kršitev neutemeljeno uveljavlja z navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi spregledalo odločilno dejstvo, da menjavanje polirnih kolutov ni spadalo med tožnikova dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 7. 2011. Iz 12. točke obrazložitve sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje to okoliščino pri odločitvi upoštevalo, vendar pa je (sicer materialnopravno zmotno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju) presodilo, da ravnanje tožene stranke, ki je tožniku odredila opravljanje takšnega dela, ni bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje delno (glede presoje višine tožbenega zahtevka) ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala 24. 1. 2012 na delu pri toženi stranki. Navedenega dne je menjaval polirni kolut na polirnem stroju, ko mu je zagrabilo zaščitno rokavico in jo skupaj z roko potegnilo v stroj. Pri tem je utrpel amputacijo četrtega prsta desne roke.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo drugič. S sodbo opr. št. I Pd 159/2015 z dne 12. 1. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovorna, do njega pa je prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika to sodbo s sklepom opr. št. Pdp 270/2017 z dne 31. 8. 2017 (v nadaljevanju: razveljavitveni sklep) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi materialnopravno zmotne presoje sodišča prve stopnje v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke kot enim od elementov za njeno odškodninsko odgovornost, je namreč dejansko stanje glede krivdne odgovornosti tožene stranke ostalo nepopolno ugotovljeno, poleg tega pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni podalo vsebinskih razlogov za zavrnitev enega od tožnikovih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu med drugim izpostavilo, da je ravnanje delodajalca, ki delavcu kljub odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: odločba ZPIZ) o ugotovljeni invalidnosti ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, protipravno.

9. Pravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je podana v prvem odstavku 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v skladu s katerim mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

10. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da polirni stroj, na katerem se je obravnavanega dne poškodoval tožnik, ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ. Tudi pritožba temu ne nasprotuje. Za presojo temelja tožbenega zahtevka je zato bistveno le še vprašanje, ali je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ki jo je tožnik utemeljeval z navedbami: - da tožena stranka polirnega stroja ni ustrezno pričvrstila na podlago delavnice (zaradi česar naj bi se ta med delovanjem tresel), - da ga je napotila na delo, za katerega ni bil usposobljen oziroma ga ni bil vešč in ni bilo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, - da je bil sporni polirni stroj starejše izdelave in ni imel ustrezne zaščite vitalnih vrtečih se in nevarnih delov oziroma senzorjev, ki bi stroj v primeru posega vanj avtomatsko zaustavili, ter - da je tožena stranka takšen način menjave kolutov, kot se ga je obravnavanega dne poslužil tožnik, delavcem redno dopuščala.

11. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka na dan škodnega dogodka ni opustila obveznosti ustrezne pričvrstitve stroja na podlago delavnice, sporni dvokolutni brusilni stroj pa je ustrezal predpisom s področja varstva pri delu in je delavcem zagotavljal varno delo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je imel stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, ustrezno zaščito. Zavrnilo je navedbe tožnika, da ga je tožena stranka o menjavi polirnega koluta poučila na način, ki se ga je poslužil obravnavanega dne (tj. da je pri menjavi kolutov z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute), ter da so na takšen način polirne kolute menjavali tudi drugi delavci tožene stranke. Ker pritožba vsemu navedenemu obrazloženo ne nasprotuje, pritožbeno sodišče ugotovitve v zvezi s tem sprejema kot pravilne.

12. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Z dnem 30. 9. 2010 mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, in sicer na delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena največ do osem kilogramov. Iz odločbe ZPIZ nadalje izhaja, da je zavarovančeva (tožnikova) delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % in da zavarovanec ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (brusilec ‒ polirec vodovodnih armatur). Glede na navedeno pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku neutemeljeno ugotavljalo, ali je delo na polirnem stroju ustrezalo tožnikovim omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ. Da to delo zanj ni bilo ustrezno, je namreč ugotovila že invalidska komisija v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

13. Tožena stranka je bila tožniku v posledici ugotovljene invalidnosti skladno s 1. točko 200. člena ZDR dolžna zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Ta obveznost izhaja tudi iz prvega odstavka 101. člena v času nastanka invalidnosti veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 in nasl.), v skladu s katerim mora delodajalec delavcu (zavarovancu), če ima ta z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo, usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo. Odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev je izključno delodajalčeva, kršitev te obveznosti pa je po 1. alineji prvega odstavka 387. člena ZPIZ-1 sankcionirana kot prekršek.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki v posledici izdane odločbe ZPIZ 18. 7. 2011 sklenili (novo) pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela "posluževanje CNT strojev in kontrola izdelkov". Pravilna je tudi ugotovitev, da polirni stroj, na katerem se je pripetila delovna nezgoda, ni CNT stroj, saj to med strankama niti ni bilo sporno. Kot pravilno uveljavlja pritožba, pa je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem, ko je tožniku obravnavanega dne odredila delo v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in pravnomočno odločbo ZPIZ, ni ravnala protipravno ter da delo na polirnem stroju ni bilo v pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da v primeru, če delodajalec delavcu kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, krši 1. točko 200. člena ZDR in prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1, ki mu takšno ravnanje nalagajo, posledično pa se ne more nikoli v celoti razbremeniti odgovornosti za škodo, ki delavcu nastane pri opravljanju neustreznega dela. Pritožba utemeljeno navaja, da bi tožena stranka škodni dogodek lahko preprečila tako, da bi tožniku odredila opravljanje dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, ker tega ni storila, pa je sama ustvarila nevarno situacijo, za katero je krivdno odškodninsko odgovorna.

15. Glede na navedeno je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil škodni dogodek posledica izključno ravnanja tožnika (nedovoljenega posega v stroj na način, da je pri menjavi kolutov z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vendar pa so ugotovitve, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo ta zaključek, pomembne za presojo tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima namreč v skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zelo vešč uporabe polirnega stroja, kakršnega je uporabljal na dan škodnega dogodka, da je vedel, kakšen je pravilen način postopka menjave polirnih kolutov, ter da poseg v delujoč stroj ni bil del tega postopka niti za menjavo polirnega koluta ni bil potreben, zato jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik ob upoštevanju teh ugotovitev k nastali škodi delno soprispeval in sicer do višine 50 %, zato je tožena stranka po temelju odgovorna za 50 % nastale škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

16. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo, delno pa razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je I. točko izreka sodbe delno spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za tožniku nastalo škodo po temelju do višine 50 %. Za spremembo sodbe z izdajo vmesne sodbe na pritožbeni stopnji so bili izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 315. člena ZPP, saj je bilo glede podlage tožbenega zahtevka (odškodninske odgovornosti tožene stranke in soprispevka tožnika) dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno. V preostalem delu I. točke izreka (glede višine tožbenega zahtevka) in v II. točki izreka (v odločitvi o stroških postopka) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi materialnopravno zmotne presoje sodišča prve stopnje glede temelja je dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev sodne odločbe v tem delu tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

17. Ker ni podanih nobenih razlogov, ki bi kazali na pristranskost sojenja, tožnik pritožbenemu sodišču neutemeljeno predlaga, naj na podlagi 356. člena ZPP zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika. Glede na to, da pritožbeno sodišče zadevo vrača v novo sojenje le glede višine tožbenega zahtevka, o čemer sodišče prve stopnje še ni odločalo, je v zvezi s tem neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da si je razpravljajoča sodnica že ustvarila dokončno mnenje o zadevi.

18. V preostalem delu I. točke izreka sodbe je izpodbijana odločitev pravilna, saj je sodišče prve stopnje po temelju do višine 50 % tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker v tem delu niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.