Jedro

V konkretnem primeru ne gre za nepravilno uporabo 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za zahtevek tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-129 z dne 23. 5. 2002. Predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-127 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Na podlagi 105. člena ZICPES pa se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbe CZ in ne Zakona o davčnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice ugodil zahtevku tožnika za povračilo uvoznih dajatev iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 70.304,08 EUR (točka 1. izreka); dajatve se vrnejo v roku 30 dni od vročitve te odločbe (točka 2. izreka); stroški postopka niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 3. in 4. izreka). Prvostopenjski carinski organ je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS) X Ips 904/2002 z dne 10. 9. 2009 izvedel ponovni postopek in upošteval stališče VS in Ministrstva za finance. V ponovljenem postopku je ugotovil, da je zahtevek tožnika z dne 24. 10. 2002 za povračilo uvoznih dajatev iz naslova DDV, plačanega po carinski deklaraciji K5-129 z dne 23. 5. 2002, Izpostave ŽP Jesenice v višini 16.847.670,00 SIT, utemeljen. Predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev, ki je bil zaključen 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-127 z dne 23. 5. 2002 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Tožniku je bil v prvotnem postopku carinski dolg obračunan na podlagi 108.a člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ). Carinski organ je v ponovnem postopku presojal o tem, ali je bil obravnavani carinski dolg ob uvozu zakonsko dolgovan ali pa je bil ob carinjenju na razpolago drug zakoniti carinski postopek, ki bi bil za tožnika ugodnejši, če bi ga uveljavljal (v skladu z napotki VS). V skladu z Zakonom o ratifikaciji konvencije o začasnem uvozu (v nadaljevanju KZU), je merilno vozilo UFM 120, komplet s standardno opremo in pripadajočim priborom za merjenje geometrije tirov, možno začasno uvoziti s popolno oprostitvijo plačila carine (in ne le z delno oprostitvijo plačila carine). Navaja 3. točko 1. člena priloge B2, ki je sestavni del Konvencije o začasnem uvozu (v nadaljnjem besedilu MKZU). Postopek vračila carine je urejen v določbah od 649. do 670. člena Uredbe o izvajanju Carinskega zakona (v nadaljevanju (UICZ). Carinski urad je po ponovni presoji in glede na ugotovljeno dejansko stanje ugotovil, da so pogoji za odobritev povračila carinskega dolga po 158. členu CZ v skladu s 655. členom UICZ izpolnjeni.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe je navedel, da je tožnik na podlagi 158. člena CZ 24. 10. 2002 pri Carinskem uradu Jesenice vložil zahtevek za povračilo uvoznih dajatev. V nadaljevanju povzema potek dosedanjega postopka. Tožniku je bil carinski dolg v odmernem postopku v trenutku njegovega plačila obračunan v skladu s tožnikovim zahtevkom na podlagi 108.a člena CZ. Pri tem je bistveno, ali je bil navedeni carinski dolg zakonsko dolgovan v smislu drugega odstavka 158. člena CZ. V skladu s predpisom Vlade RS se ta povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan. Postopek povračila plačane carine je samostojen postopek, saj so zanj predpisani drugačni pogoji kot za obračun. Vračanje plačane carine ni odvisno od tega, ali je carinski zavezanec v času carinjenja izbral prav tisti carinski postopek, ki je pripeljal do takrat pravilno obračunane carine, ampak je odvisen od tega, ali je bil plačani carinski dolg tudi zakonsko dolgovan. Po presoji VS pomeni, da carinski dolg v smislu 158. člena CZ ni bil zakonsko dolgovan, če je bilo mogoče ob uvozu izbrati drug zakoniti carinski postopek, ki bi bil za carinskega zavezanca ugodnejši. V tem primeru carinski dolžnik lahko zahteva vračilo celotnega oz. dela preveč plačanega carinskega dolga, če vloži pravočasno vlogo za vračilo carinskega dolga in v njej izkaže, da bi bil z drugim zakonitim carinskim postopkom njegov carinski dolg manjši, ali ga sploh ne bi bilo. V obravnavani zadevi gre za posebni postopek po drugem odstavku 158. člena CZ. Ministrstvo za finance je pri izvršitvi citirane sodbe VS upoštevalo pravno mnenje VS in njegova stališča, ki se tičejo ugotavljanja dejanskega stanja ter uporabe materialnega prava.

3. V pritožbenem postopku je ostalo sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen tudi do plačila zamudnih obresti od povrnjenega DDV. Vračilo carinskega dolga urejata 158. člen CZ in 670. člen UICZ. Ob odločanju o zahtevku za vračilo plačanih uvoznih dajatev je potrebno preveriti, ali je potrebno v skladu s 158. členom CZ obračunati tudi obresti. Drugi odstavek 158. člena CZ pomeni izjemo od pravila, da se v primerih povračila dolga obresti ne plačajo. Tako se zamudne obresti plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačanih uvoznih dajatev prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Tožnik je ob vložitvi zahtevka sicer navedel, da je bil postopek začet na podlagi stališč carinskih organov, ki so za tovrstne začasne uvoze nalagali uporabo 108.a člena CZ, ki določa delno oprostitev plačila carinskih dajatev. Odločitev carinskega organa, da tožniku povrne plačani DDV pa je rezultat pravosodnega preizkusa zakonitosti izdane odločbe (sodbe VS). Tako ne gre za veliko malomarnost carinskega organa. Navedeno pa tudi tožnik očita carinskemu organu šele v pritožbi. Tudi po stališču Upravnega sodišča RS iz sodbe U 62/2004-11 z dne 22. 5. 2006, potrjene s sodbo VS X Ips 1167/2006 z dne 8. 5. 2008 za plačilo obresti v postopku povračila, ki je izveden po uradni dolžnosti, ni pravne podlage. V primeru povračila preveč plačanih dajatev po uradni dolžnosti pa se tudi velika malomarnost carinskega organa ne ugotavlja. Kršeno bi bilo tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom, če bi se v postopku na podlagi zahteve stranke, v kateri se velike malomarnosti carinskega organa ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, okoliščine, ki so merodajne za plačilo zamudnih obresti, preverjale po uradni dolžnosti.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je v zadevi sporno vračilo zamudnih obresti od plačanih uvoznih dajatev, ki so bile tožniku povrnjene. Navaja določbo drugega odstavka 158. člena CZ, ki določa, da se obresti za plačan carinski dolg plačajo, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Tožnik meni, da carinski organ ni odločal o vseh vprašanjih v postopku, saj ni odločil o vrnitvi zamudnih obresti za plačan carinski dolg, kot to zahteva drugi odstavek 158. člena CZ in 670. člen UICZ. Neutemeljena je ugotovitev drugostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal velike malomarnosti carinskega organa. Pritožbeni organ napačno meni, da je odločitev carinskega organa, da tožniku vrne plačan DDV, rezultat pravosodnega preizkusa zakonitosti izdane odločbe in ne rezultat malomarnosti carinskega organa. Tožnik je bil s strani carinskih organov zaveden, saj je do plačila uvoznih dajatev prišlo prav zaradi stališča carinskega organa. Tožnik ne more sam nositi finančnega bremena za v letu 2002 plačan znesek carinskega dolga. Tožnik meni, da zavajajoča in pravno napačna navodila carinskih organov predstavljajo ravnanje carinskega organa, ki ga je mogoče opredeliti kot veliko malomarnosti carinskega organa, kot to določa drugi odstavek 158. člena CZ. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti je pravica tožnika, dolžnost carinskega organa pa je, da o tem vprašanju odloči po uradni dolžnosti. Tožnik ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava in meni, da bi v zadevi moral biti uporabljen 3. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES), ki določa, da če ni v tem zakonu drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Tožnik meni, da je uporaba tega predpisa, ne glede na določbo 105. člena ZICPES, utemeljena, ker je bilo o tožnikovem zahtevku za vračilo plačanega carinskega dolga odločeno po uveljavitvi tega predpisa. Tožnikov zahtevek za plačilo obresti pa je samostojen zahtevek. Odločanje o njem bi moralo temeljiti na 99. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Gre za zahtevo za plačilo obresti od preveč plačanega carinskega dolga, ki ga je tožnik plačal na podlagi navodil carinskega organa. Tožnik sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da je dolžna plačati zamudne obresti od plačanega carinskega dolga in povrniti stroške postopka, podrejeno pa, da se odločba prvostopenjskega carinskega organa v delu, ki se nanaša na obresti za plačan carinski dolg dopolni, drugostopenjska odločba pa se odpravi, toženi stranki pa se tudi naloži, da naj pritožbi tožnika ugodi in mu povrne stroškov postopka, podrejeno pa, da se drugostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, pri čemer se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre za zahtevek tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-129 z dne 23. 5. 2002, zato zanj ne velja odločba 105. člena ZICPES o končanju pred 1. 5. 2004 začetih upravnih postopkov. To velja tudi za odločanje o plačilu obresti. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik v danem primeru upravičen tudi plačila obresti od plačanih uvoznih dajatev, ki so bile v postopku tožnik vrnjene. Tožnik meni, da carinski organ ni odločal o vseh vprašanjih v postopku, saj ni odločil o plačilu obresti od preveč plačanega carinskega dolga, ki ga je tožnik plačal na podlagi navodil carinskega organa, kar je po njegovem mnenju v nasprotju z drugim odstavkom 158. člena CZ oz. 670. člen UICZ. Tožnik meni, da napačna navodila carinskih organov predstavljajo ravnanje carinskega organa, ki ga je mogoče opredeliti kot veliko malomarnosti carinskega organa, kot to določa drugi odstavek 158. člena CZ. Ugovori po mnenju sodišča niso utemeljeni. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je Glavni carinski urad v zvezi s predmetnim začasnim uvozom merilnih vagonov poslal tožniku dva dopisa in sicer 4. 7. 2002 in 13. 8. 2002, predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen že 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K 3-127 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, predstavlja določba drugega odstavka 158. člena CZ izjemo od splošnega pravila, da se v primerih povračila dolga obresti ne plačajo. Na podlagi drugega odstavka 158. člena CZ se obresti plačajo le, če je do zahtevka za povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. V danem primeru pa je do povračila preveč plačanega carinskega dolga prišlo na podlagi spremenjenega stališča VS v sodbi X Ips 904/2006 z dne 10. 9. 2009, da carinski dolg v smislu 158. člena CZ ni bil zakonsko dolgovan, če bi bilo mogoče ob uvozu izbrati drug zakonit carinski postopek, ki bi bil za carinskega zavezanca ugodnejši. Prvostopenjski carinski organ je po uradni dolžnosti v ponovnem postopku ugodil zahtevi tožnika za povračilo carinskih dajatev, pri čemer je upošteval navodila iz citirane sodbe VS. Iz listin upravnega spisa prav tako izhaja, da tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom ni zatrjeval malomarnega ravnanja carinskega organa. Okoliščine ali gre za malomarno ravnanje carinskega organa pa se tudi po mnenju sodišča v takem primeru ne presojajo po uradni dolžnosti. Zato zahteva za plačilo obresti v postopku povračila preveč plačanega carinskega dolga po uradni dolžnosti tudi po presoji sodišča ni utemeljena.

8. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da bi v zadevi moral biti upoštevan 3. člen ZICPES, ki določa, da če ni v tem zakonu drugače določeno, carinski organ ravna v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, ne glede na določbo 105. člena ZICPES, ker je bilo o tožnikovem zahtevku za vračilo plačanega carinskega dolga odločeno po uveljavitvi tega predpisa. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za zahtevek tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-129 z dne 23. 5. 2002. Predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-127 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Na podlagi 105. člena ZICPES pa se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbe CZ in ne Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2).

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

11. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.