Jedro

Za procesno dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja kazenskega pregona, se šteje tudi odreditev razpisa tiralice. V času veljavnosti tiralice se zastaranje kazenskega pregona pretrga vse do nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Učinek odredbe za razpis tiralice namreč traja vse dotlej, dokler ni njen učinek z odločitvijo o preklicu tiralice prekinjen. Za razliko od drugih procesnih dejanj, ki jih opravlja sodišče, je posebnost odredbe za razpis tiralice nedvomno ta, da iz razloga, ki je na strani obdolženca, postopka ni mogoče nadaljevati niti (razen izjem) opravljati drugih procesnih dejanj, dokler tiralica ni realizirana.

V času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (2.7.1991), je bilo pravno opredeljeno po 5. odstavku 169. člena KZ-77. V skladu z določbo 2. odstavka 3. člena KZ pa je bilo v obtožbi in sodbi pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje zatajitve po 4. v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. D.L. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.1.1999 je bil obs. D.L. spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 4. odstavku 215. člena KZ določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let. V določeno kazen je bil obsojencu vštet pripor od 7.10.1998 do 21.1.1999. Po 1. odstavku 40. člena KZ je bila obsojencu izrečena stranska kazen izgona z ozemlja Republike Slovenije za čas 5 let. Obsojenec je bil obsojen na povrnitev stroškov kazenskega postopka ter na plačilo premoženjskopravnih zahtevkov Zavarovalni družbi A. d.d. K. ter A. d.d. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.9.1999 deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je podjetje A. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožnico zavrne, podrejeno pa predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe in sodbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ter prizna stroške postopka. V razlogih zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona zato, ker je kazenski pregon zoper obsojenca absolutno zastaral in ker je dejanje nepravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ. Kršitve določb kazenskega postopka pa so po mnenju obsojenčevega zagovornika podane v tem, ker je v zadevi sodilo stvarno nepristojno sodišče in ker obsojenec in njegov zagovornik nista bila obveščena o seji pritožbenega sodišča. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker okoliščina, da je pritožbeno sodišče odločalo na seji, na kateri obsojenec in zagovornik nista bila navzoča, ne pomeni kršitve določb postopka, ker sta bila v skladu z določilom 1. odstavka 378. člena ZKP o seji obveščena, glede zatrjevanega zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da dokler je tiralica v veljavi, relativni zastaralni rok ne teče. Po njegovem mnenju je sodba glede ocene vrednosti pridobljene premoženjske koristi pravilna, saj je vrednost 1.122.000 SIT, pridobljena 15.7.1991, pomenila veliko premoženjsko korist po tedaj veljavnem Kazenskem zakonu Republike Slovenije, veliko korist pa pomeni tudi po sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku.

Zahteva zagovornika obs. D.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona niso podane. Tako kot že v pritožbi obsojenčev zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v obravnavani kazenski zadevi nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. V zvezi s tem je potrebno pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da se za procesno dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja kazenskega pregona, šteje tudi odreditev razpisa tiralice. Hkrati s sklepom z dne 12.10.1992, s katerim je bil zoper obsojenca odrejen pripor, je preiskovalni sodnik dne 12.10.1992 odredil tudi razpis tiralice. Zato ni nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, ko je sicer od dneva odredbe za razpis tiralice potekel rok iz 4. točke 1. odstavka 111. člena KZ, saj tiralica vse do prijetja obsojenca dne 7.10.1998 v skladu z določilom 50. člena ZKP ni bila preklicana. V takem primeru, torej v času veljavnosti tiralice, se zastaranje kazenskega pregona pretrga vse do nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona. V obravnavani kazenski zadevi bi glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje, storjeno dne 2.7.1991, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona dne 2.7.2001. Učinek odredbe za razpis tiralice namreč traja vse dotlej, dokler ni njen učinek z odločitvijo o preklicu tiralice prekinjen. Za razliko od drugih procesnih dejanj, ki jih opravlja sodišče, je posebnost odredbe za razpis tiralice nedvomno ta, da iz razloga, ki je na strani obdolženca, postopka ni mogoče nadaljevati niti (razen izjem) opravljati drugih procesnih dejanj, dokler tiralica ni realizirana.

Tudi ni podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki je po mnenju obsojenčevega zagovornika podana zato, ker je bil obsojenec spoznan za krivega po strožjem kazenskem zakonu. Res je sicer, da je v 2. odstavku 28. člena Ustave Republike Slovenije, na katerega se obsojenčev zagovornik sklicuje, predpisano, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Tudi v 1. odstavku 3. člena KZ je predpisano, da se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, ter da se po določilu 2. odstavka tega člena, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. S tem ko je bilo obsojenčevo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ, navedena ustavna določba in določba 3. člena KZ nista bili kršeni. Dne 2.7.1991, ko je obsojenec storil kaznivo dejanje, je veljalo določilo 5. odstavka 169. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Ur.list RS, štev. 5/90), v katerem je bilo predpisano, da se storilec, ki si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana, in katere vrednost presega 50.000 SIT, kaznuje z zaporom od 2 do 10 let, s spremembo zakona, objavljeno v Ur. listu RS, štev. 55/92, ki je pričela veljati 5.12.1992, pa je bila vrednost zatajene stvari zvišana na 500.000 SIT, predpisana kazen zapora od 2 let do 10 let pa je ostala nespremenjena. Tako so bili v dejanju obsojenca tudi po spremenjeni kazenski zakonodaji podani vsi znaki kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ RS. Za tako kaznivo dejanje je bila zoper obsojenca tudi uvedena preiskava. Že v obtožbi in tudi v pravnomočni sodbi je bilo dejanje obsojenca pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje zatajitve po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ. Pri tem je bilo spoštovano določilo 2. odstavka 3. člena KZ, saj je bil uporabljen milejši kazenski zakon, upoštevaje pri tem, da je za kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil, predpisana milejša kazen, in sicer kazen zapora do 5 let, v skladu z določilom 3. točke 13. odstavka 126. člena KZ, v katerem je predpisano, da se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki v času storitve kaznivega dejanja presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, pa je bilo obsojenčevo dejanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje zatajitve po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ.

Zato tudi zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je v tej kazenski zadevi izreklo sodbo stvarno nepristojno sodišče, ni utemeljeno. Za sojenje v tej kazenski zadevi je bila po določilu 1. točke 1. odstavka 25. člena ZKP podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, ne pa, kot zmotno meni zagovornik, stvarna pristojnost okrajnega sodišča, saj je okrajno sodišče po določilu 2. točke 1. odstavka 25. člena ZKP stvarno pristojno za sojenje o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do 3 let. S tem ko obsojenčev zagovornik navaja, da pritožbeno sodišče njega in obsojenca ni obvestilo o seji senata, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Res je sicer, da na seji pritožbenega sodišča nista bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik, vendar je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 4. odstavka 378. člena ZKP opravilo sejo v njuni nenavzočnosti. Pritožbeno sodišče je namreč o seji obvestilo obsojenčevega zagovornika, ki se seje ni udeležil, obsojencu pa je glede na pooblastilo obsojenca zagovorniku za sprejem sodnih pisanj, ki ga je podal po razglasitvi prvostopenjske sodbe, poslalo obvestilo o seji pritožbenega sodišča preko zagovornika.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. D.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.