Up-267/00

3.4.2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. Z., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D. D., odvetniki v V. na seji senata dne 3. aprila 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 217/96 z dne 25. 4. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 130/96 z dne 29. 5. 1996 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K396/95 z dne 6. 11. 1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik je bil z izpodbijano prvostopno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije (prvi in drugi odstavek 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. KZ). Izrečena mu je bila kazen sedmih let zapora in izgon tujca iz države za pet let. Pritožba in zahteva za varstvo zakonitosti sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. Z izpodbijanimi sodbami naj bi bili kršeni pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave in prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 v nadaljevanju EKČP), domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) in načelo sorazmernosti.

Pritožnik je navedel, da je postopek trajal od 14. 11. 1990, ko mu je Družbenopolitični zbor Skupščine Občine Grosuplje odvzel imuniteto, dovolil uvedbo kazenskega postopka in odobril morebiten pripor, do 19. 6. 1997, ko mu je bila vročena sodba Vrhovnega sodišča. Domneva nedolžnosti naj bi bila kršena trikrat. Prvič naj bi se to zgodilo z uvedbo stečajnega postopka glede premoženja, glede katerega je bila izdana začasna odredba v kazenskem postopku o prepovedi razpolaganja. Nadalje naj bi sodišče dovolilo postaviti pritožnika v središče medijske pozornosti, kar naj bi povzročilo, da višja sodišča niso spreminjala javnosti všečnih sodb nižjih stopenj. Poleg tega naj bi se izvršilna veja oblasti večkrat izrekla o pritožnikovi krivdi, še preden je bila ta dokazana v kazenskem postopku. Kot dokaz je pritožnik priložil zapisnik o razgovoru s podpredsednikom Skupščine Republike Slovenije iz leta 1990. Da gre za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in kršitev domneve nedolžnosti, pritožnik utemeljuje tudi s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

Pritožnik nadalje zatrjuje kršitev načela sorazmernosti. Zaradi nezakonitega izreka kazni izgona tujca iz države naj bi bil med prestajanjem kazni obravnavan strožje kot druge osebe v podobnem položaju.

Pritožnik predlaga obravnavanje ustavne pritožbe na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju ZUstS). Odločitev naj bi imela izreden pomen za sodno prakso, saj naj bi Ustavno sodišče doslej še ne opredelilo kriterijev za presojo kršitve domneve nedolžnosti, storjene izven kazenskega postopka, in vpliv načela javnosti sojenja na pravico do nepristranskega sodišča.

Pritožnik je v zvezi s tem navedel sodbe ESČP v zadevah Minelli proti Švici,1 Allenet de Ribemont proti Franciji,2 Sekanina proti Avstriji3 in Axen proti Zvezni republiki Nemčiji.4 Izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po poteku roka naj bi nadalje utemeljevala okoliščina, da gre za nova dejstva. Pritožnik naj bi namreč šele pred kratkim dobil listine, ki razkrivajo ozadje celotnega primera. V ustavni pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču.

Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku tega roka (tretji odstavek 52. člena ZUstS).

Razlogi, ki jih je navedel pritožnik, ne utemeljujejo izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe.

Obravnavanje ustavne pritožbe, vložene po poteku roka, lahko upravičijo okoliščine posamičnega primera. Domnevna abstraktna potreba po opredelitvi kriterijev za presojo kršitve domneve nedolžnosti, storjene izven kazenskega postopka, in za presojo vpliva načela javnosti sojenja na pravico do nepristranskega sodišča, ne more biti sam po sebi odločilen razlog za tako izjemno obravnavanje ustavne pritožbe. Ustavna pritožba je namreč prvenstveno namenjena zagotovitvi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posamičnem primeru, le posredno pa odločitve Ustavnega sodišča o ustavnih pritožbah vplivajo tudi na prakso sodišč. Glede na pritožnikovo navajanje sodb ESČP pa Ustavno sodišče še dodaja, da so tudi sodišča dolžna pri odločanju upoštevati določbe EKČP v vsebini, ki jim jo daje ESČP s svojimi odločbami.

Pritožnikove navedbe glede kršitve domneve nedolžnosti niti ob upoštevanju vsebine, ki ji jo je dalo ESČP v sodbah, navedenih v ustavni pritožbi niso take, da bi lahko vzpostavile dvom o spoštovanju tega načela v pritožnikovem primeru. Pritožnikove navedbe o vplivu stečajnega postopka in vplivu medijev na obsodilno sodbo so pavšalne. Iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi na odločitev sodišča o obstoju znakov kaznivega dejanja, očitanega pritožniku, vplival stečajni postopek. Pritožnik tudi ni navedel konkretnih izjav "visokih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve in drugih javnih oseb z visokih položajev", ki naj bi vplivale na izpodbijane sodne odločbe. Zgolj obravnavanje zadeve v medijih pa zatrjevane kršitve še ne utemeljuje. Tudi iz priloženega zapisnika o razgovoru predstavnikov oškodovancev s podpredsednikom Skupščine Republike Slovenije z dne 8. 11. 1990 ne izhaja, da bi se predstavnik oblasti izrekel o pritožnikovi krivdi. V zapisniku so povzete ugotovitve tržnega inšpektorja, izdelane ob kontroli poslovanja podjetja Trend, vendar pa v teh ugotovitvah ni trditev o pritožnikovi kazenski odgovornosti.

Domnevne kršitve, storjene med prestajanjem kazni, ne morejo biti predmet ustavne pritožbe zoper sodbe, izdane v kazenskem postopku. Kolikor gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, jih pritožnik lahko uveljavlja z ustavno pritožbo po izčrpanju pravnih sredstev, ki mu jih daje na razpolago pravni red.

Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. V primerih, ko postopek še teče, je po stališču Ustavnega sodišča za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče. Če naj bi bila ta pravica kršena v postopku pred Vrhovnim sodiščem, pa ima prizadeta oseba možnost vložiti ustavno pritožbo. Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev omenjene pravice je v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V takem primeru lahko prizadeta oseba v postopku pred pristojnim sodiščem zahteva povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s kršitvijo storjena (26. člen Ustave), dostop na Ustavno sodišče pa mu je zagotovljen po izčrpanju vseh pravnih sredstev v tem postopku.

Po navedenem je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Opombe

1Sodba z dne 25. 3. 1983, Publ. ECHR, Series A, Vol. 62.

2Sodba z dne 10. 2. 1995, Publ. ECHR, Series A, Vol. 308.

3Sodba z dne 25. avgusta 1993, Publ. ECHR, Series A, Vol. 266-A.

4Sodba z dne 8. 12. 1983, Publ. ECHR, Series A, Vol. 72.

Predsednica senata: dr. Mirjam Škrk