Jedro

Tožena stranka je tožniku (kriminalistu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je pri preiskavi kaznivega dejanja tatvine osebnega avtomobila toženi stranki zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi oškodovanec tožniku na njegovo zahtevo izročil 1.000,00 EUR. Ugotovljeno je le, da je bil denar izročen, vendar ne tožniku, ampak tretji osebi. Ugotovljena kršitev iz odpovedi, upoštevaje njeno naravo in težo, tudi ni hujša. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v V. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 1. 2013 do 28. 3. 2013 obračunati bruto zneske mesečnega nadomestila plače, tako obračunano bruto nadomestilo plače zmanjšati za že obračunane bruto zneske nadomestila plače v času prepovedi opravljanja dela, od nastale razlike odvesti davke in prispevke, neto nadomestilo plače pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto razlik nadomestila plače, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter - v V. točki izreka v zvezi s IV. točko izreka tako, da se znesek denarnega povračila v znesku 10.240,66 EUR zviša na znesek 14.377,00 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 581,45 EUR, v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

IV. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2013 nezakonita ter razveljavilo sklepa tožene stranke št.... z dne 10. 1. 2013 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 2. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 3. 2013, ampak je trajalo do vključno 15. 9. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za to obdobje obračuna bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, odvede davke in prispevke, in mu izplača ustrezen neto znesek mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka) ter da tožniku plača denarno povračilo v višini 10.240,70 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, ter mu izplača neto znesek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka). V presežku (za priznanje delovnega razmerja in izplačilo plač v času od 16. 9. 2013 do 27. 1. 2016, plačilo denarnega povračila v znesku 10.240,66 EUR, vpis delovne dobe v delovno knjižico od prenehanja delovnega razmerja dalje, plačilo razlike v plači v času prepovedi opravljanja dela) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 3.493,57 EUR in stroške predsodnega postopka v višini 280,72 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper V. točko izreka prvostopenjske sodbe glede zavrnitve zahtevka za plačilo denarnega povračila v znesku 10.244,66 EUR in razlik v plači v času prepovedi opravljanja dela od 1. 1. 2013 do 28. 3. 2013 iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti oziroma ustrezno upoštevalo kriterijev za določitev denarnega povračila namesto reintegracije. Navaja, da so možnosti bivših policistov za zaposlitev majhne, upoštevaje specifičnost izobrazbe in tožnikovo starost. Če bi bil tožnik pasiven in se ne bi samozaposlil, bi mu sodišče moralo izplačati nadomestilo plače. Zato utemeljeno zahteva denarno povračilo v višini 10 plač. Zmotno je stališče sodišča, da ni upravičen do razlike v plači, ker ni izpodbijal sklepa o prepovedi opravljanja dela. Sodišče ne upošteva, da delavec v pritožbi zoper sklep o prepovedi opravljanja dela ne more uveljavljati vsebinskih razlogov, zaradi katerih je delodajalec sprožil postopek izredne odpovedi. Ta možnost je tožniku dana šele po izdaji sklepa o izredni odpovedi, zoper katerega se je pritožil. Šele z izpodbijano sodbo je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi in sklep o prepovedi opravljanja dela nezakonit zaradi vsebinskih razlogov. Sklep o prepovedi opravljanja dela je bil torej vsebinsko nezakonit, zato je tožnik upravičen do popolne odškodnine. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo dejstvu, da je bil tožnik policist. Prvostopenjsko sodišče je enostransko ocenilo dokaze, ki so bili v korist tožnika, minimalno težo pa je dalo dokazom, ki jih je predložila tožena stranka. Tožnik je informacijo o možnosti odkupa ukradenega vozila in viru te informacije posredoval prijatelju A.A. in mu celo dal telefonsko številko registriranega vira. Navedeno pomeni, da tožnik ni ravnal zakonito in po pravilih stroke. Po stališču tožene stranke ima tožnikovo ravnanje vse, tudi subjektivne znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, ne glede na izid kazenskega postopka v zvezi z drugim kaznivim dejanjem. Tožena stranka vztraja, da tožnikovo ravnanje, upoštevaje naravo dela in poklic policista, pomeni hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je po mnenju tožene stranke zakonita, zato tožnik ni upravičen do denarnega povračila v višini pet plač.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavlja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v zvezi z odločitvijo o zahtevani razliki v plači za čas prepovedi opravljanja dela in višini denarnega povračila.

- K pritožbi tožene stranke

7. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče druge stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Pdp 1059/2014 z dne 4. 2. 2015, s katero je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vloženi reviziji tožnika je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 111/2015 z dne 8. 9. 2015 ugodilo, sodbi sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se opredeli do tega, ali tožnikovo ravnanje ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ponovno pa tudi do obstoja okoliščin in interesov iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), pri čemer med drugim ne sme zanemariti niti morebitne tožnikove vloge pri naknadnem razkritju kaznivega dejanja.

8. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz dveh razlogov, tj. po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je njegovo ravnanje pri preiskovanju kaznivega dejanja tatvine osebnega vozila po kontaktu z virom, ko mu je ta povedal, da je mogoče ukradeno vozilo odkupiti skupaj z originalnimi ključi za 1.000,00 EUR, postalo usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi zase ali koga drugega; s tem namenom naj bi opustil dolžnost uradnega ravnanja, ko svojim nadrejenim ni poročal o vsebini pridobljene informacije, niti ni poskušal izvesti kakšnega dodatnega ukrepa za odkritje storilca kaznivega dejanja. Bistveni del informacije naj bi nadrejenemu zamolčal, jo je pa posredoval prijatelju ter oškodovancu ter od slednjega zahteval plačilo odkupnine.

9. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu pritrdilo tožniku, da njegovo sodelovanje pri predaji 1.000,00 EUR ni bilo ugotovljeno, da se o odkupu vozila tožnik ni dogovarjal in da pri posredovanju telefonske številke ni razkril, da gre za registriran policijski vir. Tožena stranka je odpoved podala, ker je štela, da je tožnik zlorabil položaj in uradne pravice ter od oškodovanca zahteval in prejel 1.000,00 EUR in da je tretji osebi razkril identiteto registriranega policijskega vira ter na teh dejstvih utemeljevala tudi izgubo zaupanja med strankama. Ta pomembna dejstva po presoji Vrhovnega sodišča RS niso bila dokazana. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov ter posledično popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče podrobno in natančno obrazložilo, odločilna dejstva, na katerih temelji izpodbijani del sodbe, pa je sodišče ugotovilo na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov. To pomeni, da tudi sicer splošno zatrjevani pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim zatrjuje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi oškodovanec tožniku na njegovo zahtevo izročil 1.000,00 EUR. Ugotovljeno je le, da je bil denar izročen, vendar ne tožniku, ampak tretji osebi. Ob tej ugotovitvi in neobstoju direktnega naklepa kot subjektivnega znaka očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le zmotno materialnopravno presojo tožene stranke, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic. Zato je pritožbeno zavzemanje, da so znaki kaznivega dejanja izpolnjeni, neutemeljeno.

11. Sodišče prve stopnje se tudi z obstojem odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni strinjalo. Opredelitev kršitev obveznosti iz delovnega razmerja kot „hujših“ je pravni standard, ki mu vsebino določi sodišče z upoštevanjem vseh pomembnih okoliščin konkretnega primera. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je tožnik nepopolno in z zamudo obveščal toženo stranko o stikih z virom. Tožnik ni posredoval toženi stranki informacije o tem, da se ukradeno vozilo lahko odkupi na črnem trgu za 1.000,00 EUR ter da je te informacije posredoval oškodovancu. Z zamudo jo je obvestil o tem, da je stopil v kontakt z virom, vendar je bilo treba hitro navezati stik, saj je bil ukraden avto že pripravljen za razrez. Tožnik je sporočil telefonsko številko vira bivšemu sodelavcu A.A., ki pa ni vedel, da gre za vir. Da pri posredovanju telefonske številke bivšemu sodelavcu ni razkril, da gre za registriran policijski vir, je tožniku pritrdilo že Vrhovno sodišče RS. Zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. S tožnikovo pomočjo je bil avto najden in vrnjen lastniku. Tožnik je s svojim ravnanjem, čeprav ni bilo v skladu s pravili tožene stranke, pripomogel k vrnitvi avtomobila lastniku in k razkritju kaznivega dejanja in storilca.

12. Zavzemanje tožene stranke, da je že vsako nespoštovanje pravil tožene stranke lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z opredelitvijo razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki govori le o hujših kršitvah, in ne upošteva diferenciacije v primerjavi z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 88. člena ZDR), razlogi za disciplinsko sankcioniranje (174. člen ZDR) ali možnostjo opozorila na izpolnjevanje obveznosti (prvi odstavek 83. člena ZDR). Ob navedenih stališčih Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena konkretna kršitev iz odpovedi, upoštevaje njeno naravo in težo, ni hujša. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednih razlogov iz 111. člena ZDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je izredna odpoved z dne 10. 1. 2013 nezakonita. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje pri presoji moralo upoštevati naravo dela oziroma poklic policista. Ta okoliščina je pomembna pri odločitvi o sodni razvezi in pri izpolnjevanju drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da upoštevajoč vse okoliščine primera in interese obeh strank, delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Do tega pogoja se sodišču v obravnavanem primeru ni bilo treba opredeliti, saj zaradi neobstoja odpovednega razloga ni izpolnjen že temeljni pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki jo s pritožbo izpodbija tožena stranka, niso podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- K pritožbi tožnika

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike med nadomestilom plače, ki bi jo v obdobju od 1. 1. 2013 do 28. 3. 2013 prejel, če mu tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR ne bi prepovedala opravljati delo, in nadomestilom plače, ki ga je v tem obdobju prejel. Po tretjem odstavku 111. člena ZDR lahko delodajalec v primeru iz prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka te odpovedi. V takšnem primeru (torej v času prepovedi opravljanja dela) ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da se zoper sklep o prepovedi opravljanja dela tožnik ni pritožil oziroma da ni uveljavljal nezakonitosti prepovedi opravljanja dela. Takšno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča pa po zaključku pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera ni pravilno. Kot že zgoraj obrazloženo tožena stranka, ki je tožniku prepovedala opravljanje dela po tretjem odstavku 111. člena ZDR, ni dokazala obstoja odpovednega razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot posledica uvedbe postopka sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je bilo tudi tožnikovo prikrajšanje pri plači za čas prepovedi opravljanja dela. Ker tožnik v času prepovedi opravljanja dela torej ni delal iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi prvega odstavka 137. člena ZDR pravico do razlike med nadomestilom plače, ki bi jo prejel, če bi delal, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejel v času prepovedi opravljanja dela (tako npr. sodbi VDSS, opr. št. Pdp 1276/2014 z dne 6. 8. 2015 in opr. št. Pdp 699/2015 z dne 14. 1. 2016). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za izplačilo zahtevane razlike v plači (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

15. Tožnik utemeljeno nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013) določi sodišče višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pri odmeri upoštevalo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (več kot 13 let), možnost ponovne zaposlitve oziroma samozaposlitve po približno petih mesecih in pol od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Upoštevalo je tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Vendar je sodišče dalo premajhno težo kriteriju možnosti za zaposlitev. Ni upoštevalo majhne zaposlitvene možnosti bivših policistov, niti pravic, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje, tj. do vključno 15. 9. 2013. Glede na to, da je tožnik s samozaposlitvijo zmanjševal škodo in so mu do prenehanja delovnega razmerja priznane pravice za obdobje manj kot šest mesecev, je dosojeno denarno povračilo prenizko. Primerno je povračilo v višini 7 plač, ki jih je tožnik prejemal pri toženki. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tem, spremenilo tako, da je pritožbi tožnika delno ugodilo in ta del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo z zvišanjem zneska 10.240,70 EUR na znesek sedmih plač (14.337,00 EUR), v presežku (za plačilo zneska 10 plač) pa je zahtevek zavrnilo.

16. Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo v pretežni meri uspel, zato mu je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožena stranka povrniti njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 456,60 EUR, do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in do plačila DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 581,45 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti tožniku v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

17. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s 155. členom ZPP.