Jedro

Ob reševanju obsojenčeve pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prišlo v obravnavani zadevi do kršitve zakona v škodo obsojenca v smislu določbe 5. točke 372. člena ZKP. Kot je že navedeno je bila namreč pogojna obsodba obsojencu izrečena 8. 12. 2016 in istega dne je postala tudi pravnomočna. Navedeno pa pomeni, da je bilo pogojno obsodbo mogoče v skladu z drugim odstavkom 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pravnomočno preklicati do najkasneje 8. 12. 2019. To je skrajni rok, ko je z upoštevanjem dveletne preizkusne dobe in dodatnega leta, po določilih zakona, pogojno obsodbo sploh še mogoče pravnomočno preklicati.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi obsojenega A. H. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i in se postopek za preklic pogojne obsodbe u s t a v i. II. Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pogojno obsodbo izrečeno obsojenemu A. H. dne 8. 12. 2016, v kazenski zadevi opr. št. I K 61024/2012, ki je postala pravnomočna 8. 12. 2016 preklicalo in obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen deset mesecev zapora izreklo. V skladu z določbo 507. člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da se obsojenec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je obsojeni A. H. pritožil. Predlaga, da mu sodišče rok za izpolnitev obveznosti naložene s pogojno obsodbo ponovno podaljša in pogojne obsodbe ne prekliče. 3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Kot je uvodoma navedeno, je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter z določenim posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe obsojenec oškodovani družbi povrne znesek 4.256,60 EUR. Navedena sodba je postala pravnomočna 8. 12. 2016. 5. Ob reševanju obsojenčeve pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prišlo v obravnavani zadevi do kršitve zakona v škodo obsojenca v smislu določbe 5. točke 372. člena ZKP. Kot je že navedeno je bila namreč pogojna obsodba obsojencu izrečena 8. 12. 2016 in istega dne je postala tudi pravnomočna. Navedeno pa pomeni, da je bilo pogojno obsodbo mogoče v skladu z drugim odstavkom 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pravnomočno preklicati do najkasneje 8. 12. 2019. To je skrajni rok, ko je z upoštevanjem dveletne preizkusne dobe in dodatnega leta, po določilih zakona, pogojno obsodbo sploh še mogoče pravnomočno preklicati. Glede na to, da je bila izpodbijana sodba obsojencu vročena šele 15. 11. 2019, obsojenec pa je v zakonitem 30-dnevnem roku od prejema pisnega odpravka sodbe dne 10. 12. 2019 tudi vložil pritožbo, je torej potrebno ugotoviti, da je rok v katerem je še bilo mogoče pogojno obsodbo pravnomočno preklicati potekel še preden je obsojenec sploh vložil pritožbo in tudi preden je bila navedena sodba sploh predložena v reševanje pritožbenemu sodišču. Spis je bil namreč predložen sodišču druge stopnje šele 24. 2. 2020. To pa je znatno po poteku rokov, v katerih je, kot je to že obrazloženo, pogojno obsodbo še mogoče pravnomočno preklicati.

6. Glede na vse navedeno je zato pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, v skladu s 383. členom ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo, ne da bi se spuščalo v utemeljenost pritožbenih navedb pritožnika. Ker pogojne obsodbe ni bilo mogoče več preklicati, bremenijo stroški preklicnega postopka, nastali na prvi stopnji, proračun. Ker je bila odločitev pritožbenega sodišča v korist obsojencu, je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.