Jedro

Toženčeva starost (80 let) sama za sebe še ne pomeni tudi gibalne ali kakšne druge oviranosti, ki bi tožencu lahko onemogočila udeležbo na naroku.

Zatrjevana toženčeva vlaganja v sporno nepremičnino so lahko imela le obligacijskopravne in ne stvarnopravnih posledic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 314,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec v 15 dneh izseliti iz stanovanjske hiše na ..., ki stoji na parc. št. ... k. o. X. Obenem mu je naložilo, da mora v istem roku hišo izprazniti in jo prosto svojih stvari izročiti tožnici skupaj s ključi vhodnih vrat, v bodoče pa opustiti vsakršno poseganje v tožničino lastninsko pravico na tej nepremičnini, še posebej z zadrževanjem, postopanjem in bivanjem v hiši. Toženca je zavezalo tudi k povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so njeni razlogi protispisni. Sodišče ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, ampak je kar samo oblikovalo vsebino izreka sodbe. Dejansko sploh ni razsodilo o celotnem zahtevku, pač pa je odločilo mimo in preko zahtevka. Toženca bi moralo zaslišati po zaprošenem sodišču v L., saj zaradi starostne onemoglosti ni mogel sam priti na sodišče. Toženec zdaj prebiva v domu za ostarele. V sporni hiši ne živi in ne more več sam živeti, zato tožnica nima nobene potrebe po zahtevanem sodnem varstvu. Sicer pa je bil toženec vrsto let v izvenzakonski skupnosti s tožničino materjo in je sporna nepremičnina njuno skupno premoženje. Toženec ima torej samostojno pravno podlago za uporabo nepremičnine. Tožnica namreč s pravnim poslom ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je imela njena pravna prednica.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Navaja, da toženec le občasno biva v domu za ostarele v L. in kljub temu še vedno prihaja na ..., kjer vznemirja tožnico in izvaja dejansko oblast nad sporno hišo, kot da je njegova.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo jasno in razumljivo obrazložilo. Tudi vsebino izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzelo. Očitani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato nista podani.

6. Jasen in nedvoumen je tudi izrek sodbe. Sodišče je v celoti ugodilo tožničini zahtevi za sodno varstvo. Tožnici ni prisodilo nič več in nič drugega, kot je zahtevala s tožbo. Izrek sodbe v bistvenem sledi tožbenemu predlogu, izpuščen je le del besedila, ki se v predlogu brez potrebe podvaja. Takšna racionalizacija pri oblikovanju izreka sodbe ne pomeni procesne kršitve, kot si zmotno razlaga pritožba.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče toženca moralo zaslišati po zaprošenem sodniku. Po 259. členu ZPP je dokazovanje z zaslišanjem strank po zaprošenem sodniku dovoljeno le tedaj, če stranka zaradi nepremagljivih ovir ne more sama priti ali če bi njen prihod povzročil nesorazmerne stroške. Toženec ni predložil zahtevanega zdravniškega potrdila, s katerim bi dokazal zatrjevane zdravstvene težave, ki naj bi mu onemogočile prihod na narok. Šele v pritožbi, torej prepozno glede na prvi odstavek 337. člena ZPP, se je začel sklicevati na starostno onemoglost, vendar niti te ni izkazal. Toženčeva starost (80 let) namreč sama za sebe še ne pomeni tudi gibalne ali kakšne druge oviranosti, ki bi tožencu lahko onemogočila udeležbo na naroku. Sodišče prve stopnje je torej predlagani dokaz z zaslišanjem strank smelo izvesti tako, da je zaslišalo samo tožnico (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženčeva pravica do obravnavanja v postopku ni bila kršena, sicer pa bi toženčev pooblaščenec takšno procesno kršitev moral uveljavljati najpozneje na zadnjem naroku pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP), vendar tega ni storil, zato se na to kršitev ne more več sklicevati.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter nato materialnopravno pravilno zaključilo, da si toženec neupravičeno lasti tožničino nepremičnino. Tožnica ima, upoštevaje 92. in 99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pravico zahtevati od toženca tako vrnitev oziroma prepustitev sporne nepremičnine kot prenehanje nadaljnjih toženčevih posegov v tožničino lastnino.

9. Toženčeva teza, da gre za skupno premoženje tožničine matere in toženca, je bila v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnjena. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila sporna nepremičnina posebno premoženje tožničine matere, preden jo je izročila tožnici. Dejstvo, da je tožničina mati živela v izvenzakonski skupnosti s tožencem, ne zadošča. Po drugem odstavku 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je namreč skupno samo tisto premoženje izvenzakonskih partnerjev, ki je bilo v takšni skupnosti pridobljeno z delom in (ali) skupnimi sredstvi. Zatrjevana toženčeva vlaganja v sporno nepremičnino so lahko imela le obligacijskopravne in ne stvarnopravnih posledic, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10. Ker je izvenzakonska skupnost tožničine matere in toženca po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje prenehala že leta 2004, torej več kot deset let pred tožbo, toženec nima več podlage niti za uporabo sporne nepremičnine. Tožnica zato utemeljeno terja njegovo izselitev in izpraznitev hiše. Ni pomembno, da toženec zdaj živi v domu za ostarele. Bistveno je, da razpolaga s ključi, ki mu omogočajo uporabo hiše, in da v njej še hrani svoje stvari. To pa obenem pomeni, da je neupravičen tudi pritožbeni dvom o tožničinem pravnem interesu za tožbo.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Toženec, ki je s pritožbo propadel, mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v priglašeni višini skladno z Odvetniško tarifo.