Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je zapustnik F. L. podal na sodni zapisnik v sporu zaradi ugotovitve očetovstva in plačevanja preživnine, pred sodnikom in pričami, izjavo, da se zaveže kot oče ml. tožnice D. L., ki jo je 9.2.1951 rodila S.L., prispevati za preživljanje otroka od 1.3.1951 dalje preživnino, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da pomeni taka izjava priznanje očetovstva v javni listini. Tak način priznanja je poznal 24. člen tedaj veljavnega temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki (Uradni list bivše federacije, št. 104/47), ki je vsebinsko enak 88. členu sedaj veljavnega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76). Na podlagi take ugotovitve pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili še, da je tožnica nujna dedinja po očetu - zapustniku F. L.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica nujna dedinja do 1/4 zapuščine po pokojnem očetu F. L. ter je zato naložilo toženki, da ji je dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino, s katero bo možno pri stanovanjski hiši v M., stoječi na parc.št. 874, k.o. T. vknjižba lastninske pravice v njeno korist do 1/8 glede na celoto ter pri pravici uporabe parc.št. 874 stavbišče vknjižba pravice uporabe prav tako do 1/8 glede na celoto. Toženka je bila obsojena še na plačilo zneska 1,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 8.5.1985 dalje in na plačilo zneska 12.273,00 SIT z obrestmi ter stroškov postopka, medtem ko je bil višji tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je s sklepom deloma ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in v posledici tega razveljavilo zavrnilni del izreka in ugodilni del glede plačila glavnice 1,60 in 12.273,00 SIT z obrestmi, medtem ko je s sodbo v preostalem delu zavrnilo toženkino pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje iz 1. in 2. odstavka izreka potrdilo.

Zoper sodbo je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji predvsem ponavlja med postopkom iznešene svoje trditve ter pri tem povdarja, da se je spor pod opr. št. G 318/52 na Okrajnem sodišču v S. B. vodil le zaradi plačevanja preživnine in da je bilo s poravnavo odločeno zgolj o preživninskem zahtevku, ne pa tudi o očetovstvu. O priznanju očetovstva bi morala obstajati posebna listina, ki bi jo morala predložiti tožnica. Sklenjena poravnava ne more pomeniti istočasno priznanje očetovstva. Priznanje pa bi bilo veljavno le, če bi z njim soglašala tudi otrokova mati. Tožnica je podala predlog za vpis očetovstva pri upravnem organu na podlagi omenjene poravnave, vendar je upravni organ predlog zavrnil s pojasnilom, da na njegovi podlagi ne more izvršiti vpisa. Pokojni F. L. in tožničina mati sta bližnja sorodnika (bratranca) in ji zato ni mogel obljubiti poroke in priznati očetovstva.

Sporna pogodba o izročitvi premoženja za slučaj smrti je pogodba glede preživljanja in zato odplačna ter ne gre za darilo. Zapustnik je bolehal in zato je prišlo do sklenitve navedene pogodbe. Pri presoji teh okoliščin je potrebno upoštevati voljo pogodbenikov. Po zapustnikovi smrti je stanovanjsko hišo ocenil sodni cenilec na 568.000,00 takratnih din, kar sedaj znaša 56,80 SIT. Od te cenitve pa bi 1/8 predstavljalo 7,00 SIT. Če bi torej pobijana sodba obveljala, bi bila toženka dolžna plačati zgolj denarno vrednost tožničinega deleža, to je 7,00 SIT.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pobijano sodbo tako v mejah razlogov, ki so bili v reviziji navedeni, kot v okviru uradne dolžnosti, ki je začrtan z določilom 386. člena ZPP, pri čemer pa ni ugotovilo obstoj uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

V reviziji zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava pa po oceni revizijskega sodišča ni podana. Zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je tožnica nujna dedinja po pok. F. L., je pravilen. Na podlagi ugotovitve, da je zapustnik F. L. podal na sodni zapisnik v sporu zaradi ugotovitve očetovstva in plačevanja preživnine pod opr.št. G 318/52 na Okrajnem sodišču v S. B., pred sodnikom in pričami, izjavo, da se zaveže kot oče ml. tožnice D. L., ki jo je 9.2.1951 rodila S. L., prispevati za preživljanje otroka od 1.3.1951 dalje preživnino, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da pomeni taka izjava priznanje očetovstva v javni listini. Tak način priznanja je poznal 24. člen tedaj veljavnega temeljenega zakona o razmerju med starši in otroki (Uradni list bivše federacije, št. 104/47), ki je vsebinsko enak 88. členu sedaj veljavnega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76). Na podlagi take ugotovitve pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili še, da je tožnica nujna dedinja po očetu - zapustniku F. L. V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki so naperjena zoper zaključke o vsebini sodne poravnave in v njej podanega priznanja očetovstva in ki pomenijo zgolj ponavljanje že v postopkih na prvi in drugi stopnji zavrnjenih pravno neutemeljenih stališč, pa je zgolj ugotoviti, da sta nižji sodišči pravno pravilno in vsebinsko dovolj nazorno odgovorili na ta izvajanja ter zato revizijsko sodišče revidentko zgolj napotuje na navedene razloge.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je zapustnik s pogodbo o darilu za primer smrti dne 9.11.1984 daroval celotno svoje premoženje svoji takratni ženi - sedanji toženki in da toženka ni dokazala, da bi mogla po vsebini zapisana pogodba kot darilo predstavljati odplačno pogodbo, sta pravilno zaključili, da lahko tožnica zahteva od toženke vrnitev darila v delu, s katerim je prikrajšan njen nujni delež. Taka pravica gre tožnici po določilu 40. člena ZD. Glede na to, da znaša nujni delež 1/2 zakonitega deleža, po zapustniku pa sta dedinji obe pravdni stranki, znaša tožničin nujni delež 1/4 (2. odstavek 26. člena ZD). Ker je bil predmet darilne pogodbe 1/2 nepremičnine s parc.št. 874 k.o. T. (stavbišče s stavbo), znaša tožničin nujni delež 1/8 glede na celoto in v takem obsegu je bilo s pobijano sodbo ugodeno tožničinemu tožbenemu zahtevku. Taka odločitev je glede na povedano materialnopravno pravilna.

Revizijska izvajanja, da bi bila toženka dolžna tožnici kvečjemu izplačati 7,00 SIT, kolikor da predstavlja vrednost 1/8 sporne nepremičnine glede na cenitev ob zapustnikovi smrti, so brez vsake podlage. Po zakonu o dedovanju je nujni dedič pravi dedič, zaradi česar dobi del zapuščine, ki je sicer manjši kot pri zakonitem dedovanju, vendar pa se njegov položaj vsebinsko v ničemer ne razlikuje od položaja, ki bi ga imel pri dedovanju po zakonu. Nujnemu dediču gre tako določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Nujni dedič ima tako pravico do alikvotnega dela zapuščine in torej do dela zapuščine v naravi in ne na ustrezni denarni znesek. Revizijska izvajanja, ki so navedena v uvodu tega odstavka, so zato v nasprotju z zakonom in neutemeljena. Ker revizijsko sodišče glede na podane razloge ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih kršitev, niti ne po uradni dolžnosti upoštevnih, je moralo revizijo toženke zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).