Jedro

Sodišče je s tem, ko je o zadevi odločalo, izdelalo odločbo in jo vročilo strankam med sodnimi počitnicami, ravnalo skladno z določbami Zakona o sodiščih in ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojeno A. B. s sodbo na podlagi sporazuma o priznanju krivde, spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena in po prvem odstavku 211. v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Obsojenki je izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki jo bo prestajala na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. V izrečeno kazen ji je vštelo čas pridržanja in pripora. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancem R. v znesku 1.550,00 EUR, B. I. v znesku 15.500,00 EUR, gospodarski družbi D., d. o. o. v znesku 1.500,00 EUR in M. A. v znesku 900,00 EUR, s preostankom pa je oškodovanca D., d. o. o. in M. A. napotilo na pravdo. Obsojenki je naložilo plačilo denarnega zneska 1.350,00 EUR, ki ustreza s kaznivimi dejanji pridobljeni premoženjski koristi. Odločilo je še, da se obsojenko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložila obsojenka. Predlagala je, da Vrhovno sodišče odloži oziroma prekine izvršitev pravnomočne sodne odločbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti in da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in navedel, da sta se obe sodišči pravilno prepričali o tem, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale pomisleke o obsojenkini zmožnosti sodelovanja v kazenskem postopku, na njene fizične in mentalne sposobnosti pa kažejo že sami načini storitve kaznivih dejanj. Meni, da so krajevne in časovne okoliščine v opisih dejanj ustrezno konkretizirane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki, a se je pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil.“ B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

6. Obsojenka uveljavlja kršitev kazenskega zakona (pravilno določb kazenskega postopka) s trditvijo, da ni bila sposobna sodelovati v kazenskem postopku. Navaja, da je po težkem operativnem posegu prejemala protibolečinsko terapijo z opijati, zato tretji dan po odpustu iz bolnišnice, dne 28. 3. 2019 na zaslišanju pred preiskovalno sodnico ni sodelovala, bila je omotična, na kar je opozorila tudi njena zagovornica. Trdi, da tudi kasneje v postopku ni bila sposobna sodelovati, to je želela dokazovati z izvedencem zdravstvene stroke, a nižji sodišči dokaznemu predlogu nista ugodili.

7. Obsojenka je pred preiskovalno sodnico dne 28. 3. 2019 povedala, da je bila dne 20. 3. 2019 operirana in jemlje analgetike, a ni navajala, da ni sposobna sodelovati ali se zagovarjati. Izjavila je, da je pravni pouk razumela in se bo zagovarjala, nato je ob odgovarjanju na vprašanja državne tožilke in sodnice podala obširen zagovor. Iz zapisnika izhaja, da je z zagovarjanjem, ne da bi kaj pripomnila, nadaljevala tudi po vmesni pripombi zagovornice, da se obsojenka glede na vsebino odpustnega pisma bolnišnice1 ni sposobna zagovarjati. Na naroku za glavno obravnavno dne 26. 4. 2019 je obsojenka izjavila, da je razumela pravni pouk, obtožni predlog, naravo in posledice sporazuma o priznanju krivde, ki ga je v spis vložilo tožilstvo ter da je sporazum prostovoljno podpisala. Povedala je, da priznava krivdo za dejanja, kot so opisana v sporazumu, premoženjskopravnih zahtevkov pa ne pripoznava. Na predlog strank je takoj sledil narok za izrek kazenske sankcije, na katerem so bili prebrani listinski dokazi v spisu, drugih dokaznih predlogov ali pripomb stranki nista navedli. Obsojenka je podala zaključno besedo in jo v pisnem izvodu vložila v spis. Med drugim je v njej navedla, da prostovoljno priznava krivdo za opisana dejanja in sprejema sporazum o priznanju krivde v celoti, tudi kazen, ne strinja pa se z odrejenim priporom. Obsojenka je brez pripomb prisostvovala tudi pritožbeni seji senata dne 8. 8. 2019 in višjemu sodišču predstavila svojo pritožbo in njene tri pravočasne dopolnitve. Iz povzetega ne izhajajo nobene okoliščine o obsojenkini nezmožnosti sodelovanja v kazenskem postopku, zato so navedbe zahteve o njeni procesni nesposobnosti in prikrajšanosti neutemeljene, očitek o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem pa je materialnopravno neizčrpan, ker ga vložnica v pritožbi ni uveljavljala.

8. Tudi očitek višjemu sodišču, da obsojenki na seji senata ni dovolilo do besede, ni ji dovolilo dopolniti pritožbe in v spis vložiti listin, glede na povzeto vsebino zapisnika o pritožbeni seji v navzočnosti strank, ni utemeljen. Na dan seje senata je rok za dopolnitev pritožbe že potekel, zato obsojenka takrat svoje pritožbe ni več mogla dopolnjevati, senatu pa je želela predložiti listine, ki se nanašajo na razmere v priporu, a ji je predsednik senata pravilno pojasnil, da te okoliščine niso predmet presoje, saj za presojo obsojenkine pritožbe in odločitev v obravnavani zadevi razmere v priporu niso relevantne. Višje sodišče tako ni kršilo obsojenkinih pravic.

9. Obsojenka višjemu sodišču očita tudi, da je o pritožbi odločilo že pred opravljeno sejo v navzočnosti strank, saj je sodišče prve stopnje sodbo prejelo že dan po seji, njej pa je bila vročena v času sodnih počitnic, ko se sodne pošiljke ne vročajo. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo višjega sodišča res prejelo dne 9. 8. 2019, obsojenki pa je bila vročena dne 13. 8. 2019. Obsojenka se je v času odločanja sodišča druge stopnje nahajala v priporu. V skladu s 83. členom Zakona o sodiščih so nujne zadeve, v katerih sodišča tudi v času sodnih počitnic razpisujejo naroke in odločajo, procesni roki pa tečejo, tudi kazenske zadeve, v katerih je obdolžencu odvzeta prostost. Sodišče je s tem, ko je o zadevi odločalo, izdelalo odločbo in jo vročilo strankam med sodnimi počitnicami, ravnalo skladno z določbami Zakona o sodiščih in ZKP, ki v drugem odstavku 200. člena v pripornih zadevah določa dolžnost posebno hitrega postopanja. Z izdajo sodbe v enem dnevu po opravljeni pritožbeni seji in njeno vročitvijo obsojenki v času sodnih počitnic sodišče ni storilo nobene kršitve zakona, zgolj ta okoliščina pa sama po sebi ne zadošča za sklepanje o pristranskosti višjega sodišča, kot je razumeti vložničine očitke.

10. Vložnica uveljavlja še kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da dejanja, opisana v izreku pravnomočne sodbe, niso kaznivo dejanje, ker ne vsebujejo vseh okoliščin, ki so pomembne, da se kaznivo dejanje natančno označi in izpodbija odločbo o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi s trditvijo, da sodišče o tem ne bi smelo odločati, ker to ni bilo zajeto v sporazumu o priznanju krivde in je višino koristi glede na opis dejanj nemogoče ugotoviti, vendar očitka v pritožbi nista bila uveljavljana, zato sta materialnopravno neizčrpana in se vložnica nanju v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Iz istih razlogov kot nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Iz le-tega izhaja, da je bila obsojenka operirana dne 20. 3. 2019, iz bolnišnice je bila odpuščena dne 25. 3. 2019, svetovano ji je bilo zmanjšanje fizične aktivnosti in postopno obremenjevanje, analgetiki ter šest tednov bolniškega staleža.