Jedro

Predmet tega spora sta zahtevek tožnika za razveljavitev obračuna DDV za meseca oktober in december 2001 teh zahtevek za vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev. Davčna organa sta razloge za zavrnitev zahtevkov opredelila zgolj na podlagi določil ZDDV, ne pa tudi na podlagi 95. člena ZDavP, čeprav je tožnik že v svojem zahtevku omenjeno pravno podlago navajal. Zato izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve in se ne da preizkusiti. Nezakonitost prvostopenjske odločbe pritožbeni organ, s tem, ko postopka v smislu člena 251 ZUP ni v zadostni meri dopolnil (navedel je zgolj, da ne gre za dvojno obdavčenje), ni odpravil.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Posebnega davčnega urada, št. ... z dne 28. 2. 2005 se odpravi in se zadeva vrne temu davčnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad zahtevek davčnega zavezanca za razveljavitev obračuna davka na dodano vrednost za mesec oktober 2001, v znesku 5.572.274,00 SIT oziroma njegov popravek na 0,00 SIT in za mesec december 2001, v znesku 5.349.385,00 SIT oziroma njegov popravek na 0,00 SIT in zahtevek za vračilo plačanega davka na dodano vrednost od opravljenih storitev družbe A. iz ZDA, v višini 10.921.659,38 SIT s pripadki, zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 2001 pri davčnem zavezancu bila izdana odločba, št. ... z dne 24. 11. 2004. Na njeni podlagi je bilo ugotovljeno, da je davčni zavezanec med odhodke vštel tudi stroške strokovnega svetovanja v višini 68.984.707,68 SIT na podlagi prejetih računov družbe A. iz ZDA, po posameznih izdanih računih z obračunanim zneskom DDV. Po ugotovitvah pooblaščene uradne osebe navedeni računi niso zadostna podlaga za knjiženje v poslovne knjige na podlagi SRS 21 in 22. Zato je davčni organ v omenjenem postopku presodil, da knjigovodske listine, ki jih je predložil davčni zavezanec, niso verodostojne listine, kar posledično pomeni, da ne gre za davčno priznane odhodke, v skladu z določbo 11. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 71/93 in naslednji, v nadaljevanju ZDDPO).

Davek na dodano vrednost pa se obračuna v skladu z 19. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in naslednji, v nadaljevanju ZDDV). V nadaljevanju se davčni organ sklicuje še na 12., 33. in 21. člen ZDDV. Ugotavlja, da na podlagi navedenih določb ZDDV ni zakonske podlage za ugoditev zahtevi davčnega zavezanca za popravek obračuna davka in vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev družbi A. Davčni organ z zgoraj navedeno odločbo ni posegal v vsebino poslovnega dogodka in v njej ni zavzel stališča, da omenjene storitve niso bile opravljene in da pri tem obdavčljiv promet v skladu z ZDDV ni bil opravljen. Ugotovil je le, da se sporni stroški ne štejejo med davčno priznane odhodke, ker niso bili knjiženi v skladu s SRS 21. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. ... z dne 9. 2. 2009 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da v skladu s 109. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP) zavezanec za DDV sam obračunava in plačuje DDV. V zadevi ni sporno, da je pritožnik na pristojni davčni organ predložil obračun DDV za sporna meseca ter davek sam obračunal na podlagi 36. in 37. člena ZDDV. Če pa je pritožnik prejel račun za storitve, ki mu niso bile opravljene, bi moral zavrniti račun in zahtevati popravek pri izdajatelju računa. V spornih primerih pa je sam obračunal in plačal DDV, kar pomeni, da se je s prejetimi računi strinjal. Davčni zavezanec, ki je opravil promet blaga, lahko popravi znesek obračunanega DDV le pod pogojem iz 10. odstavka 21. člena ZDDV. Prav tako ne gre za primer iz 1. odstavka 42. člena ZDDV. Glede izdaje odločbe z dne 24. 11. 2004 pa je potrebno pojasniti, da gre za drug davčni postopek, v katerem ima pritožnik možnost izkoristiti vsa pravna sredstva. Tudi ne gre za dvojno obdavčitev, saj se odločba z dne 24. 11. 2004 nanaša na ugotavljanje pravilnosti obračuna davka od dobička pravnih oseb, predmet sporne odločbe pa je davek na dodano vrednost. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do zahtevka tožnika, ki je temeljil na preveč plačanem davku po 95. členu ZDavP, temveč je le navajala zakonske določbe ZDDV. O tej zahtevi se je pravzaprav opredelil šele drugostopni organ, ki pa je zgolj pavšalno navedel, da ne gre za dvojno obdavčitev, ker gre za dva različna postopka. Ne prvo ne drugostopni davčni organ se tudi nista opredelila do mnenja Generalnega davčnega urada, v katerem slednji jasno navaja, da v takšnih primerih ni mogoče priznati stroškov z vidika davčne osnove za uveljavljanje davka od dobička, prav tako pa ni mogoče priznati obračuna DDV. To pa pomeni, da je treba plačani DDV vrniti, saj tožnik, ker je oproščen plačila DDV, ni mogel uveljaviti slednjega kot odbitni davek. Takšno stališče je smiselno skladno tudi s sodbo Evropskega sodišča C-90/02, na podlagi katere je bil plačan DDV vrnjen sestrski družbi tožnika v identični zadevi. V danem primeru gre za zahtevek za vračilo preveč plačanega DDV in ni relevantno, ali je davčni organ v drugem davčnem postopku pravilno presodil, ali so bile knjigovodske listine verodostojne ali ne. Bistveno v zadevi je, da je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati. Pri določbi 95. člena ZDavP gre za splošno določbo, ki po vsebini ne izključuje posameznih vrst davkov. Tako je davčni organ v postopku preveč plačanega davka na dodano vrednost davčnemu zavezancu B. d.o.o. ugodil ob popolnoma identičnem dejanskem stanju. V tem postopku je davčni organ ugotovil, da je davčni zavezanec od prejetih računov plačal DDV, zato je odločil, da je upravičen do plačila preveč plačanega DDV. Očitno je torej, da je davčni organ v postopku vračila preveč plačanega davka na zahtevo dveh različnih davčnih zavezancev, pri katerih pa je naletel na popolnoma identično dejansko stanje, povsem različno odločil. S tem je ravnal v nasprotju z načelom enakost iz 14. člena Ustave RS, prav tako pa tudi v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Glede na navedeno tožnik meni, da je na podlagi 4. odstavka 95. člena ZDavP upravičen do vrnitve preveč plačnega davka skupaj s pripadki vred. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo davčnemu organu naloži vračilo preveč plačanega DDV, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v tožbi navaja identične navedbe, kot že v pritožbi. Poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za dvojno obdavčitev. Predmet tega postopka je presoja upravičenosti popravka obračuna davka na dodano vrednost. Tožeča stranka ni plačala več DDV, kot ga je bila po ZDDV dolžna plačati. Plačala je le toliko, kolikor ga je sama izkazala v svojih obračunih. Sklicevanje na to, da opravlja oproščeno in obdavčeno dejavnost, pa ni relevantno. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke v celoti zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Predmet tega upravnega spora sta zahtevek tožnika za razveljavitev obračuna davka na dodano vrednost za meseca oktober in december 2001, ter zahtevek za vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev družbe A., v višini 10.991.659,38 SIT s pripadki. Kot izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, sta davčna organa razloge za zavrnitev zahtevkov tožeče stranke opredelila zgolj na podlagi določil ZDDV, ne pa tudi na podlagi 95. člena ZDavP, čeprav je tožnik že v svojem zahtevku omenjeno pravno podlago navajal. Zato po mnenju sodišča v danem primeru izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve. V smislu 214. člena ZUP mora namreč obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Odločba organa prve stopnje, ki se v skladu z 2. točko ZUS-1 v upravnem sporu tudi presoja, se zato, glede na ugotovljeno, v delu, ali je zahtevek tožeče stranke po vrnitvi plačanega DDV za meseca oktober in december 2001 utemeljen ali ne, na podlagi 95. člena ZDavP, ne da preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Po mnenju sodišča je zato odločba organa prve stopnje nezakonita. Nezakonitosti prvostopenjske odločbe pa pritožbeni organ, s tem, ko postopka v smislu člena 251 ZUP ni v zadostni meril dopolnil (navedel je zgolj, da ne gre za dvojno obdavčenje), ni odpravil. Če obrazložitev odločbe zahtevane vsebine namreč nima, stranka tudi nima možnosti, da razloge izpodbija. Tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

Ker v postopku pred izdajo upravnega akta po povedanem niso bila upoštevana relevantna pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Izrek o stroških upravnega spora pa temelji na določbi člena 25/4 ZUS-1.