Jedro

Zagovornica uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. T.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. T.P. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 22.9.1997 spoznana za krivo kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Po čl. 52 KZ SFRJ ji je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 3. odstavku 251. člena KZ-77 določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.1.1998 pritožbo obs. T.P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. T.P. je dne 11.6.1998 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da v obširnih navedbah zahteve za varstvo zakonitosti kršitve določb kazenskega zakona in ZKP, ki naj bi jih sodišče kršilo, določbe zakona niso navedene, pač pa v zahtevi za varstvo zakonitosti le izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornice obs. T.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je sicer po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornica obs. T.P., kot je uvodoma že navedeno, navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa v njenih obširnih navedbah ne obrazloži, v čem naj bi bile podane navedene kršitve zakona. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da skuša prikazati ugotovitve sodišča o odločilnih dejstvih kot zmotne, pri čemer v zvezi s tem ponuja svojo dokazno oceno ugotovljenih dejstev. Zagovornica obs. T.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva. Sicer pa pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti (427. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.