Jedro

Tožnikov sodelavec je s pomočjo lesenih moznikov širil cev za zrak, da bi jo lahko nasadil nazaj na stiskalnico za stole, pri čemer se je zračna odpihovalka sprožila in izstrelila lesene moznike, ki so zadeli tožnika. Tožena stranka je kršila pravila varnega dela, ker je dopuščala, da so delavci povečevali notranji presek cevi na neustrezen način. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Prvotožena in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 6.515,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 15,95 EUR od 10. 1. 2008, in od zneska 6.500,00 EUR od 16. 7. 2008 dalje, do plačila (I. točka izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Nadalje je sklenilo, da se umik tožbe za znesek 300,00 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka sklepa) in da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 3.149,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka sodbe) in odločitev o stroških (II. točka izreka sklepa) se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da ne obstaja vzročna zveza med kršitvijo pravil varnega dela prvotožene stranke in poškodbo tožnika. Sodišče je potek škodnega dogodka ugotovilo mimo trditvene podlage tožnika. Dokazni postopek je pokazal, da A.A. ni rokoval s pnevmatsko pištolo za zrak, temveč z odpihovalko za zrak, ter da ta priča pri svojem delu ni uporabljala kovinskih žebljev, in tudi ni sestavljala stranic za postelje. Iz izvedenskega mnenja izvedenca B.B. izhaja, da kovinski žebelj iz odpihovalke za zrak ne odleti nikamor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A.A. ni namerno povzročil škode tožniku. Do škodnega dogodka ni prišlo na način, ki ga je zatrjeval tožnik, in tudi ni imel takih posledic, kot jih je zatrjeval tožnik, zato bi sodišče moralo zahtevek zavrniti. Zaključek sodišča, da sta tožnika poškodovala lesena moznika premera 10 mm in širine 4 cm, izstreljena iz odpihovalke, ki jo je popravljal A.A., je v nasprotju z ugotovitvijo, da je A.A. popravljal odpihovalko z moznikom debeline 8 mm in ugotovitvijo izvedenca B.B., da mozniki, manjši od 10 mm/40 mm niso preleteli razdalje med tožnikom in A.A. Leseni moznik, s katerim je A.A. nepravilno širil cev odpihovalke, ni poletel tako daleč, da bi lahko poškodoval tožnika. Izvedenec je navedel, da bi do poškodbe tožnika lahko prišlo pri razdalji, manjši od 6m, tožnik pa nikoli ni trdil, da je bila razdalja med njim in A.A. manjša od 6m. Sodišče je sledilo tožnikovi izpovedbi, čeprav je slednji samo sklepal, da je „to priletelo od A.A.“. Tožnik tudi ni dokazal obsega nepremoženjske škode, saj ni izpovedal, kakšne telesne bolečine je trpel in kakšne nevšečnosti in strah je prestajal. Dokaz z izvedencem je namenjen le objektivizaciji oškodovančeve izpovedi. Sodišče prve stopnje pa je pri dosojanju odškodnine v celoti upoštevalo mnenje dr. C.C. in ga nekritično povzelo tudi v delu, ki se je nanašal na psihične posledice škodnega dogodka. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino, ki močno presega odškodnine v podobnih zadevah. Toženi stranki sta izpostavili, da ugotovitve izvedenca niso objektivne in tudi zaslišanje izvedenca dvomov v izvedensko mnenje ni odpravilo. Po mnenju drugotožene stranke je zdravljenje potekalo netipično. Tožnik je ob obisku bolnišnice D. navedel, da ga je pred dvema dnevoma sodelavec z zračno pištolo, ki izstreljuje žeblje, ustrelil v predel prsnega koša in brade. Tožnik ni bil ustreljen s pištolo, ki izstreljuje žeblje, kar je navedel ob obisku zdravnika. V nasprotju z dokazi v tej pravdi izvedenec meni, da je tožnik ob obisku zdravnika mislil, da je bil ustreljen s pištolo za streljanje žebljev. Zdravnik bolnišnice D. pa je seveda pacientu moral verjeti, zato je opravil pregled pacienta, ki so mu izstrelili kovinske žeblje v glavo. Do medicinskih posegov v telo je prišlo, ker je tožnik zdravnika zavajal s svojo anamnezo. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila lahko največ 400,00 EUR. Odškodnina za strah v višini 4.000,00 EUR gre ponavadi oškodovancem, ki se poškodujejo v hudih prometnih nesrečah, hudih delovnih nesrečah ipd. Ta odškodnina iz naslova strahu je tako visoka, da ni združljiva z naravo in namenom odškodnine. Sodišče je na obstoj strahu sklepalo iz podatka, da je bila tožniku kmalu po škodnem dogodku postavljena diagnoza posttravmatske stresne motnje. V obdobju psihiatričnega zdravljenja je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe pri delu. Zaradi posttravmatske stresne motnje je tožniku sodišče odškodnino priznalo iz več naslovov, čeprav gre za eno škodo - najprej iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem, nato je s sklicevanjem na obsežne posledice utemeljilo odškodnino za primarni strah, nato pa je bila posttravmatska stresna motnja podlaga še za odškodnino iz naslova sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo stroškov drugotožene stranke. V deležu, s katerim je drugotožena stranka uspela, bi sodišče moralo njene stroške kompenzirati s stroški tožnika.

Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je bilo izvedensko mnenje mag. B.B. nejasno in nepopolno, izvedenčevi zaključki pa so v očitnem nasprotju s podatki spisa, a se sodišče do tega ni opredelilo. Izvedenec je med drugim zaključil, da bi moral delavcu neposredni vodja preprečiti uporabo cevi z neustreznim notranjim premerom, a so taki zaključki neutemeljeni. Delavec A.A. namreč ni montiral nove cevi z neustreznim presekom, temveč je del cevi, ki je puščala, odrezal in nato isto cev raztegoval, da bi namestil nazaj nastavek oziroma odpihovalko za zrak. Izvedenec je pravilen opis primera iz primarnega izvedenskega mnenja v dopolnilnem mnenju v celoti spremenil. Ugotovitve sodišča, da je bilo ravnanje prvotožene stranke v nasprotju s pravili varnega dela ne morejo imeti podlage v izvedenskem mnenju. Nepravilna je odločitev sodišča o višini odškodnine, ki je pretirana glede na uveljavljano sodno prakso. Tožnik je skušal poškodbo v predmetnem postopku potencirati z navedbo neresničnih dejstev (da je bil ustreljen s kovinskimi žeblji, da so mu iz rane očistili ostanke svinca oziroma kovinskih žebljev, da je izgubljal zavest, ipd). Teh zatrjevanj tožnika ni mogoče oceniti kot verodostojnih in resnicoljubnih, zato bi bilo potrebno toliko bolj kritično presojati ostale tožbene trditve. Sodišče ni pravilno ugotovilo pomena prizadete dobrine, od katere je odvisna višina primerne denarne odškodnine. Tožnikova rana ima značaj površinske rane oziroma odrgnine, zato ni mogoče objektivizirati fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter posttravmatske stresne motnje, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine v višini 2.500,00 EUR. Med škodnim dogodkom in psihiatričnim zdravljenjem ni vzročne zveze oziroma ni objektivizirana s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, pa tudi ne s splošnimi izkustvi, saj pri tovrstnih poškodbah psihiatrično zdravljenje ni običajno ali pričakovano. Neskladna s sodno prakso je prisojena odškodnina iz naslova strahu ob nezgodi glede na obsežnost posledic v višini 3.000,00 EUR. Enako velja tudi za prisojo odškodnine v višini 1.000,00 EUR glede strahu za izid zdravljenja posttravmatske stresne motnje. Tožnik ni pojasnil nobenega dejstva glede zatrjevanih posledic (strah, neprijetnost med zdravljenjem, psihičnih težav). Opiranje sodne odločitve na neobjektivizirane ugotovitve izvedenca kirurga in travmatologa, ki nima psihiatričnega znanja, ni dovolj za zakonito in pravilno presojo v dokaznem postopku.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe in sklepa ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sta sodba in sklep podrobno obrazložena in vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izvedensko mnenje mag. B.B. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi dogodka na delovnem mestu dne 8. 1. 2008, ko so mu v brado in prsni koš prileteli mozniki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tega dne tožnikov sodelavec A.A. s pomočjo lesenih moznikov širil cev za zrak, da bi jo lahko nasadil nazaj na stiskalnico za stole, pri čemer se je zračna odpihovalka sprožila in izstrelila lesene moznike, ki so zadeli tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tak način širjenja cevi v nasprotju s pravili varnega dela, zato je prvotožena stranka krivdno odgovorna za nastanek škodnega dogodka in njegove posledice. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in tožniku prisodilo 2.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 4.000,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu ter odločilo, da sta mu toženi stranki dolžni povrniti potne stroške zaradi zdravljenja v višini 15,95 EUR.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Iz izpovedi A.A., E.E. in F.F. izhaja, da je tožniku dne 8. 1. 2008 nekaj priletelo v predel brade in prsnega koša, zaradi česar so mu rano povili. A.A. je v zvezi z dogodkom izpovedal, da je bila cev na stiskalnici, na kateri je tisti dan delal, preperela, zato jo je odrezal in jo hotel nasaditi nazaj. S pomočjo lesenih moznikov je cev poskušal razširiti tako, da je moznike dajal v cev. Pri tem je pomotoma sprožil pištolo za zrak oziroma zračno odpihovalko, zato je iz cevi odneslo lesene moznike. Kam so odleteli, ni videl. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 8. 1. 2008 dejansko utrpel poškodbe, tožnik pa je tudi uspel dokazati, da je do poškodb prišlo na delovnem mestu pri prvotoženi stranki. Sam potek dogodka je tožnik res opisal drugače kakor pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar izključno zato, ker je tožnik dogodek očitno tako doživljal - mislil je, da je sodelavec A.A. pri svojem delu uporabljal pištolo za kovinske žeblje in da ga je namenoma ustrelil s kovinskimi žeblji. Drugačna tožnikova predstava o poteku dogodka pa ne zmanjšuje obstoja odgovornosti toženih strank. Sodišče je za ugotovitev dejanskega stanja postavilo tudi izvedenca za varstvo pri delu, mag. B.B. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da kovinski mozniki sploh ne bi mogli odleteti iz odpihovalke za zrak, razdaljo med tožnikom in sodelavcem A.A. (ki jo tožnik ocenjuje na 6-8 metrov, priče pa na 10 metrov) pa bi lahko preleteli leseni mozniki premera 10 mm in dolžine 40 mm. Glede na dejstvo, da v podjetju uporabljajo lesene moznike premera 6 mm (ki razdalje med tožnikom po izvedenčevem preizkusu ne bi mogli preleteti) ter moznike premera 10 mm, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so poškodbo lahko povzročili le slednji. Neutemeljena je pritožbena navedba drugotožene stranke, da je sodišče nasprotujoče ugotovilo, da je A.A. uporabljal moznike premera 8 mm, saj je sodišče prve stopnje v tem delu le povzelo A.A. izpovedbo, ki pa o dimenziji lesenih moznikov ni bil povsem prepričan. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je leseni moznik papir prebodel pri razdalji 3 metrov, medtem ko pri razdalji 6 metrov papirja ni prebodel - kar po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da na tej razdalji moznik v papir ali osebo ne prileti s tako silo, da lahko povzroči odrgnine, kakršne je utrpel tožnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi nadaljnjo ugotovitev izvedenca mag. B.B., da je način širjenja cevi, kakršnega se je poslužil A.A., v nasprotju s pravili varnega dela. Izvedenec je poudaril, da je bila cev za stiskalnico premajhna, zato bi sodelavec A.A. moral uporabiti drugo cev z ustreznim notranjim premerom, ki je ne bi potreboval razširjati. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila pravila varnega dela, ker je dopuščala, da so delavci povečevali notranji presek cevi na neustrezen način. Neutemeljena je pritožbena navedba prvotožene stranke, da je izvedensko mnenje mag. B.B. podano nejasno in nepopolno. Izvedenec je svoje mnenje podal jasno, celovito in argumentirano, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sledilo, in pravilno zaključilo, da je glede na vse izvedene dokaze podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali dogodek. Zaradi dejstva, da je imela prvotožena stranka odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki, pa tožniku za škodo zaradi dogodka odgovarja tudi slednja.

Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo tožnika in mnenje sodnega izvedenca specialista kirurga in travmatologa asist. dr. C.C., dr. med. Neutemeljena je pritožbena navedba drugotožene stranke, da tožnik ni izpovedal, kakšne telesne bolečine je trpel in kakšne nevšečnosti ter strah je prestajal, saj je tožnik zdravljenje, počutje in dogajanje po škodnem dogodku opisal na naroku dne 25. 1. 2013. Pri presoji višine odškodnine, ki tožniku pripada zaradi posledic škodnega dogodka, pa je potrebno tudi upoštevati, da je tožnik sam škodni dogodek doživljal drugače, kot se je dejansko zgodil (ker je mislil, da ga je sodelavec namerno ustrelil s pištolo, ki izstreljuje žeblje). Zaradi takega doživljanja dogodka pa je prišlo do psihičnih posledic, ki sicer niso logična in življenjska posledica takih fizičnih poškodb, kot jih je utrpel tožnik. Sodna praksa je oblikovala stališče, da je potrebno upoštevati konkretnega oškodovanca, takšnega, kakršen je, in z vsemi posebnostmi, in ne nekega "povprečnega" ali "običajnega" oškodovanca (tako VS RS v zadevi opr. št. II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009). Če je torej tožnik dogodek doživel drugače kakor se je v resnici zgodil in ga dojel kot namerni poskus povzročitve telesne poškodbe, je to pri odmeri nepremoženjske škode potrebno upoštevati. Navedene psihične težave se brez škodnega dogodka dne 8. 1. 2008 ne bi manifestirale. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da psihično zdravljenje pri takih poškodbah ni običajno ali pričakovano in da med škodnim dogodkom ter psihiatričnim zdravljenjem zato ni vzročne povezave.

Ker je tožnik dogodek doživel drugače, ga je tako tudi opisal zdravnikom. Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je tožnik zdravnika v bolnišnici D. zavajal s svojo anamnezo (ko je izpovedal, da je bil ustreljen s pištolo, ki izstreljuje žeblje) in da je zdravljenje potekalo netipično, zaradi česar bi bila primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem le v višini 400,00 EUR. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe prvotožene stranke o tem, da površinska rana oziroma odrgnina ne more biti podlaga za odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Tožnik namreč ni utrpel le fizičnih posledic, temveč tudi psihične, ki so prav tako zahtevale zdravljenje. Izvedenec medicinske stroke je v svojem izvedenskem mnenju navedel: - da je tožnik glede na klinične izkušnje bolečine hude intenzitete zelo verjetno prestajal dva do tri dni, pri takšnih bolečninah pa večina poškodovancev redno jemlje tablete proti bolečinam; - da je tožnik bolečine srednje jakosti zelo verjetno občutil nadaljnji teden po poškodbi, v tem obdobju pa večina poškodovancev občasno jemlje tablete proti bolečinam; - da je tožnik blažje narave občutil vse do zacelitve ran, to je približno nadaljnja dva tedna; - da se je tožniku zaradi duševne reakcije na dogodek in utrpelo škodo razvila posttravmatska stresna čustvena motnja; - da je tožnik iskal pomoč v urgentni službi ZD G., kjer so mu rane očistili in oskrbeli, zaradi česar se je počutil prestrašeno in nelagodno; - da je bilo tožniku neprijetno, ko so mu rane previjali, ko je bil pregledan v kirurški ambulanti, ko je bil operiran v lokalni anesteziji in ko je bila njegova zunanjost spremenjena okvirno dva tedna po poškodbi; - da se je zaradi duševne reakcije na dogodek tožnik zdravil pri psihiatru in ob tem opažal poglede okolice, ki ga je ocenjevala za manjvrednega, v bolniškem staležu pa je bil od 8. 1. 2008 do 16. 2. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo navedenim ugotovitvam izvedenca o pretrpljenih telesnih bolečinah in nevšečnostih zaradi obravnav pri zdravnikih, in iz tega naslova tožniku prisodilo primerno odškodnino v višini 2.500,00 EUR.

Primerno odškodnino je sodišče prve stopnje prisodilo tudi za pretrpljeni strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik ob poku in krvavenju sicer hudo ustrašil, a je po nezgodi ravnal racionalno, ko sta s sodelavcem prevezala rane in je tožnik nato odšel do zdravstvenega doma. Izvedenec dr. C.C. je v zvezi s tem navedel, da je tožnik po oskrbi v zdravstvenem domu izvedel, da poškodbe niso življenjsko ogrožajoče. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno povzelo izvedensko mnenje, da je tožnik kasneje pričel dogodek miselno obdelovati, kar je porušilo njegovo psihično ravnovesje in se je kazalo v nočnih morah, nespečnosti, glavobolih, podoživljanju napada ipd. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da se je pri tožniku zaradi škodnega dogodka razvila posttravmatska stresna motnja. Tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da se je prestrašil, predvsem ko mu je sodelavka rekla, da mu iz brade teče kri. Nadalje je izpovedal, da ga je bilo strah iti nazaj k toženi stranki delat in da se je ponoči prestrašen zbujal, ker je sanjal, da ga nekdo strelja s puško. Izvedenec dr. C.C. je ugotovil, da so se tožnikove duševne stiske umirile do začetka aprila 2008 in da bodo psihične posledice glede na njegove klinične izkušnje sčasoma otopele. Ob vsem navedenem je skupna prisojena odškodnina (v višini 4.000,00 EUR) za pretrpljeni strah, ki je sicer skladno z OZ enotna kategorija nepremoženjske škode, popolnoma primerna. Ob upoštevanju navidezne delitve na primarni in sekundarni strah, ki se je oblikovala v okviru sodne prakse, pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje posttravmatsko stresno čustveno motnjo napačno upoštevalo v okviru primarnega strahu, ki po ustaljeni sodni praksi traja do prve zdravniške oskrbe, namesto v okviru sekundarnega strahu, ki ga sodna praksa označuje kot strah zaradi izida zdravljenja. Prisojena odškodnina je pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba drugotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka, ker naj ne bi upoštevalo priglašenih stroškov drugotožene stranke. Sodišče je tožnikov uspeh pravilno ocenilo na dve tretjini, pri prisojenem znesku pa je upoštevalo tudi višino stroškov, ki bi jih glede na uspeh tožnik moral povrniti drugotoženi stranki.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).