Jedro

Plačilu davka na pomet nepremičnin je podvržen vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (3. člen ZDPN-1). Odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini pomeni tudi promet nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 17. 5. 2001, s katero je bil tožniku odmerjen davek na promet nepremičnin od davčne osnove 15.750.000,00 SIT v znesku 315.000,00 SIT. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 3. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-1, Uradni list RS, št. 57/99), ki določa, da je promet nepremičnin vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Pojasnjuje, da davčni organ v odmernem postopku glede na vsebino pravnega posla, s katerim se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, presoja, ali gre za odplačen prenos nepremičnine, ki je podvržen plačilu davka na promet nepremičnin. Plačila za odsvojeno nepremičnino ne predstavlja le kupnina v denarju, izročena neposredno prodajalcu, ampak je lahko kupnina poravnana tudi v drugih oblikah, na primer s poplačilom upnikov v izvršilnem postopku. Tožena stranka meni, da predstavlja prodaja zastavljene nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-1 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Zavezanec za davek na promet nepremičnin pa je po izrecni določbi 1. odst. 4. člena (pravilno: 5. člena) prodajalec nepremičnine. Tožena stranka se zato strinja z odločitvijo prvostopnega organa. Pritožnik nastopa kot bivši lastnik kot prodajalec nepremičnine, zato je po določbi 4. člena (pravilno: 5. člena) ZDPN-1 zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin, saj niti ta zakon niti zakon, ki ureja prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku na javni dražbi, ne določata, da se davek na promet nepremičnin ne plačuje od prenosa nepremičnin v postopku prisilne izterjave obveznosti. Podlaga za uvedbo postopka odmere davka na promet nepremičnin je bil sklep o domiku Okrajnega sodišča v A, v katerem je kot dolžnik in prejšnji lastnik oziroma solastnik nepremičnine, ki je bila prodana na javni dražbi, naveden pritožnik. Zoper posamezna dejanja v izvršilnem postopku je imel pritožnik možnost uporabiti ustrezna pravna sredstva in v teh postopkih izpodbijati lastništvo nepremičnine, ki je bila prodana na javni dražbi. Po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list RS, št. 6/80 in nasl.) se lastništvo na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Pritožnik je bil v zemljiški knjigi še vpisan kot solastnik navedene nepremičnine. Dejstvo, da je bila davčnemu organu pred tem že predložena kupoprodajna pogodba, s katero je pritožnik nepremičnino prodal novemu kupcu, in je bil od tega prometa odmerjen in plačan davek na promet nepremičnin, ne pomeni, da pri ponovnem prometu iste nepremičnine, katere formalnopravni solastnik je še vedno pritožnik, ni mogoče več odmeriti davka na promet nepremičnin. Davek se odmeri na podlagi vsakega posamičnega konkretnega pravnega posla, ki predstavlja odplačni prenos lastninske pravice. V primeru, da se pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini razdre po volji vseh strank pred vpisom spremembe lastništva v zemljiški knjigi ali pa jo za neveljavno izreče sodišče (197. člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99), ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka odpravi in plačani znesek vrne. Če bi bila kupoprodajna pogodba z dne 15. 9. 1993 razveljavljena, bi imel pritožnik možnost zahtevati odpravo odločbe o takratni odmeri in vračilo plačanega davka na promet nepremičnin. V tem postopku pa ne more uspešno uveljavljati ugovora, da ni zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin v zvezi s prodajo nepremičnine na javni dražbi, kajti navedeni postopek prodaje nepremičnine je sodišče vodilo zoper njega kot dotedanjega zemljiškoknjižnega solastnika nepremičnine.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila 22. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/02), ker v izpodbijani odločbi ni odgovorila na zatrjevanje tožnika, da je od pravnega posla - prodaje že plačal davek na promet nepremičnin, ugotovila je zgolj, da je bil davek dejansko plačan. Tožena stranka je po mnenju tožeče stranke zagrešila bistveno kršitev določb postopka, saj tako pri izdaji prvostopne kot drugostopne odločbe ni rešila predhodnega vprašanja, in sicer vprašanja lastništva zadevne nepremičnine. Tožena stranka v odločbi zgolj ugotovi, da je tožnik formalni lastnik nepremičnine, ne spušča pa se v bistveno vprašanje za določitev zavezanca za plačilo davka, vprašanje dejanskega lastništva nepremičnine. V celoti spregleda dejstvo, da se pri Okrožnem sodišču v A vodi spor I P ..., v okviru katerega tožnik vtožuje plačilo še neplačanega dela kupnine za zadevno nepremičnino od tožene stranke AAA, d.o.o., A. Navedena pravdna zadeva je razlog, da se družba AAA, d.o.o. ni vknjižila kot lastnik nepremičnine. Rešitev pravdne zadeve I P ... predstavlja predhodno vprašanje za določitev davčnega zavezanca, zato je sporna odmera davka tožeči stranki preuranjena in nezakonita. Nenazadnje iz izpodbijanih odločb smiselno izhaja, da je tožnik opravil pravni posel s tujo (že v letu 1993 prodano) nepremičnino, kar pa ima celo zakonske znake kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, da je bila nepremičnina prodana najboljšemu ponudniku na javni dražbi, razpisani v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v A, opr. št. In ..., niso bile izpolnjene zahteve ZDPN-1. Tožnik zadevne nepremičnine ni prodajal (prodajalo jo je na dražbi sodišče), saj ni več lastnik nepremičnine, temveč je to družba AAA, d.o.o.. Poleg tega pa z nepremičnino, zarubljeno v postopku izvršbe, ni smel več razpolagati. Tožnik meni, da domika nepremičnine v izvršilnem postopku ni mogoče šteti za pravni posel, pač pa za pridobitev lastninske pravice na originaren način. Tožena stranka je po tožnikovem mnenju napačno uporabila materialno pravo v vprašanju statusa tožnika (ni ga mogoče šteti za prodajalca), kakor tudi v vprašanju obstoja pravnega posla (kot pogoja nastanka davčne obveznosti). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma (podredno) razveljavi; uveljavlja pa tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo podatke upravnih spisov in ugotovilo, da ni podlage za dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, izdane ob upoštevanju 3. in 5. člena ZDPN-1. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ocenila, da je tožnik zavezanec za davek na promet nepremičnin, zato se sodišče na te razloge, ki jih je prej povzelo, sklicuje, in jih skladno z določbo 2. odst. 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) na tem mestu ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni odgovorila na vse njene navedbe. Tožena stranka je pravilno poudarila, da se davek plačuje od prometa nepremičnin, pri čemer predhodno plačilo davka po kupoprodajni pogodbi z dne 15. 9. 1993 ne predstavlja ovire za ponovno odmero davka na promet nepremičnin zaradi prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku. Tožena stranka tudi pravilno opozarja na določbe 197. člena ZDavP, po katerih ima zavezanec možnost zahtevati vračilo plačanega davka, kar velja tudi za primer naknadne nemožnosti izpolnitve (3. odstavek istega člena). Sklicevanje tožnika na ugotavljanje "dejanskega lastništva", ki odstopa od pojma zemljiškoknjižnega lastništva, je brez pravne osnove in za postopek odmere predmetnega davka nepomembno. Tožena stranka je pravilno ugotovila bistveno dejstvo, da je prišlo do prometa nepremičnin, t.j. do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-1, kar po presoji sodišča in sodni praksi pomeni tudi promet nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. V predmetni zadevi bi lahko bilo relevantno le vprašanje, ali davek bremeni neposredno znesek, dobljen s prodajo nepremičnine. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98), veljavne v času prodaje nepremičnine, po mnenju sodišča niso dopuščale takšne razlage, pač pa je bil s kasnejšo novelo ZIZ-A (Uradni list RS, št. 75/2002) spremenjen 197. člen ZIZ, ki sedaj določa, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplača tudi davek na promet nepremičnin, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine. V zvezi z dokaznim predlogom tožeče stranke po zaslišanju strank sodišče meni, da izvedba tega dokaza na glavni obravnavi ne bi v ničemer prispevala k drugačni odločitvi v zadevi, saj so relevantna dejstva pravilno in popolno ugotovljena.

Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.

Z izrekom sodbe je zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ker po določilu 3. odst. 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.