Jedro

Jedro

Postopkovna pravila so stvar nacionalnega prava. Skladno z načelom enakovrednosti postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu, skladno z načelom učinkovitosti pa ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red EU.

Postopkovna pravila so stvar nacionalnega prava. Skladno z načelom enakovrednosti postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu, skladno z načelom učinkovitosti pa ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red EU.

Varstvo potrošnika ni absolutno, pravo EU nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Varstvo potrošnika ni absolutno, pravo EU nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Izrek

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je 29. 3. 2018 (v ponovljenem sojenju) izdalo delno sodbo, s katero je zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za ugotovitev, da sta v notarskem zapisu sklenjena kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve nična ter da je neveljavna vknjižba hipoteke v korist tožene stranke (v nadaljevanju toženka) in naj se ta izbriše. V preostalem delu primarnega zahtevka (da je tožnik dolžan plačati tožnki) je tožbo zavrglo, odločitev o podrednem zahtevku je pridržalo do pravnomočnosti odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Višje sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o stroških postopka je pridržalo z končno odločbo (I Cp 1506/2018). Zoper odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil direktno revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo, ker je po noveli Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 2017 revizija dovoljena le, če jo Vrhovno sodišče pred tem dopusti (II Ips 55/2019).

1.Sodišče prve stopnje je 29. 3. 2018 (v ponovljenem sojenju) izdalo delno sodbo, s katero je zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za ugotovitev, da sta v notarskem zapisu sklenjena kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve nična ter da je neveljavna vknjižba hipoteke v korist tožene stranke (v nadaljevanju toženka) in naj se ta izbriše. V preostalem delu primarnega zahtevka (da je tožnik dolžan plačati tožnki) je tožbo zavrglo, odločitev o podrednem zahtevku je pridržalo do pravnomočnosti odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Višje sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o stroških postopka je pridržalo z končno odločbo (I Cp 1506/2018). Zoper odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil direktno revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo, ker je po noveli Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 2017 revizija dovoljena le, če jo Vrhovno sodišče pred tem dopusti (II Ips 55/2019).

2.Tožnik je 4. 2. 2020 vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, višje sodišče je to odločitev potrdilo s sklepom I Cp 2145/2021 z dne 5. 9. 2022.

2.Tožnik je 4. 2. 2020 vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, višje sodišče je to odločitev potrdilo s sklepom I Cp 2145/2021 z dne 5. 9. 2022.

3.Tožnik je 10. 11. 2022 ponovno vložil predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje ga je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP zavrglo, ker je presodilo, da iz navedb v predlogu ne izhaja, da bi obstajal kateri od obnovitvenih razlogov iz 394. člena ZPP.

3.Tožnik je 10. 11. 2022 ponovno vložil predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje ga je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP zavrglo, ker je presodilo, da iz navedb v predlogu ne izhaja, da bi obstajal kateri od obnovitvenih razlogov iz 394. člena ZPP.

Povzetek navedb strank v pritožbenem postopku

Povzetek navedb strank v pritožbenem postopku

4.Tožnik se pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo načel enakovrednosti in učinkovitosti, ki uokvirjata izvajanje procesne avtonomije držav članic Evropske unije (EU). Moral bi prevladati položaj, ki omogoča obnovo postopka. S tem bi se vzpostavil pravni položaj, ki bi bil skladen s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), ki je bila izdana po pravnomočnosti odločitve sodišč o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka v tej pravdi. Sodna praksa v zvezi s potrošniškimi krediti v CHF se je v Sloveniji v pravilni smeri oblikovala šele v letu 2023. Takrat je Vrhovno sodišče RS pritrdilo trditvam tožnikov, ki so bile enake trditvam v tej pravdi. Če bi sodišče upoštevalo sedanjo sodno prakso, ne bi bilo nobenega dvoma, da bi bilo primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Sklicuje se na sodbo SEU C-869/19 z dne 17. 5. 2022, ki se nanaša na neupoštevanje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, ker je ta na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja odvzela potrošniku pravico do vračila plačanega zneska. Potrošnik ni vložil pravnega sredstva v primernem roku, kar je bilo mogoče pripisati dejstvu, da se je pritožbeni rok iztekel pred razglasitvijo zanj ugodne sodbe SEU.

4.Tožnik se pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo načel enakovrednosti in učinkovitosti, ki uokvirjata izvajanje procesne avtonomije držav članic Evropske unije (EU). Moral bi prevladati položaj, ki omogoča obnovo postopka. S tem bi se vzpostavil pravni položaj, ki bi bil skladen s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), ki je bila izdana po pravnomočnosti odločitve sodišč o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka v tej pravdi. Sodna praksa v zvezi s potrošniškimi krediti v CHF se je v Sloveniji v pravilni smeri oblikovala šele v letu 2023. Takrat je Vrhovno sodišče RS pritrdilo trditvam tožnikov, ki so bile enake trditvam v tej pravdi. Če bi sodišče upoštevalo sedanjo sodno prakso, ne bi bilo nobenega dvoma, da bi bilo primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Sklicuje se na sodbo SEU C-869/19 z dne 17. 5. 2022, ki se nanaša na neupoštevanje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, ker je ta na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja odvzela potrošniku pravico do vračila plačanega zneska. Potrošnik ni vložil pravnega sredstva v primernem roku, kar je bilo mogoče pripisati dejstvu, da se je pritožbeni rok iztekel pred razglasitvijo zanj ugodne sodbe SEU.

SEU je zavzelo stališče, da v takšnih okoliščinah ni mogoče šteti, da je bil potrošnik popolnoma pasiven, ker pred pritožbenim sodiščem ni izpodbijal dotlej ustaljene sodne prakse španskega Vrhovnega sodišča. V tej zadevi gre za podoben, če ne identičen položaj: slovenska sodna praksa, na kateri je temeljila odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, je bila dolgo časa neskladna z Direktivo 93/13, spremenjena je bila po pravnomočnosti odločitve o primarnem tožbenem zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za obnovo postopka torej ni upoštevalo sodne prakse SEU glede razlage prava EU, ki je formalni pravni vir erga omnes z učinkom ex tunc. Slovenski sodnik glede uporabe prava EU, ko SEU sprejme stališča glede razlage, nima več izbire, ki bi omogočala sojenje v nasprotju s stališči SEU. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

SEU je zavzelo stališče, da v takšnih okoliščinah ni mogoče šteti, da je bil potrošnik popolnoma pasiven, ker pred pritožbenim sodiščem ni izpodbijal dotlej ustaljene sodne prakse španskega Vrhovnega sodišča. V tej zadevi gre za podoben, če ne identičen položaj: slovenska sodna praksa, na kateri je temeljila odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, je bila dolgo časa neskladna z Direktivo 93/13, spremenjena je bila po pravnomočnosti odločitve o primarnem tožbenem zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za obnovo postopka torej ni upoštevalo sodne prakse SEU glede razlage prava EU, ki je formalni pravni vir erga omnes z učinkom ex tunc. Slovenski sodnik glede uporabe prava EU, ko SEU sprejme stališča glede razlage, nima več izbire, ki bi omogočala sojenje v nasprotju s stališči SEU. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožnik zaključkom izpodbijanega sklepa vsebinsko sploh ne nasprotuje: ne utemeljuje, da bi sodišče zmotno razlagalo 394. člen ZPP ali kršilo druge določbe ZPP. Predlog za obnovo nima vsebine, ki jo zahteva drugi odstavek 397. člena ZPP, zato je odločitev o zavrženju predloga pravilna. Dejansko tožnik s predlogom za obnovo postopka uveljavlja domnevno zmotno uporabo materialnega prava, kar pa ni obnovitveni razlog. Sklicevanje na odločbe, izdane po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, ne more utemeljiti obnovitvenega razloga iz 9. točke 394. člena ZPP. V drugi zadevi izdana sodba ne more biti del dejanske podlage sodbe, izdane v tej zadevi. Zadeva SEU C-869/19 ni primerljiva. Obravnava restitucijske zahtevke v kontekstu s tožnikovo zadevo popolnoma neprimerljive procesne situacije in ne vpliva na pravila obnove postopka, kot izhajajo iz ZPP. Iz sodbe ne izhaja, da nacionalna postopkovna pravila glede izrednega pravnega sredstva obnove postopka niso skladna s pravom EU. Prav tako takšnega zaključka ne utemeljuje druga v pritožbi citirana sodna praksa. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Poudarja, da je soočena z zaporednim vlaganjem pravnih sredstev, kar terja njeno procesno aktivnost in utemeljuje potrebnost stroškov.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožnik zaključkom izpodbijanega sklepa vsebinsko sploh ne nasprotuje: ne utemeljuje, da bi sodišče zmotno razlagalo 394. člen ZPP ali kršilo druge določbe ZPP. Predlog za obnovo nima vsebine, ki jo zahteva drugi odstavek 397. člena ZPP, zato je odločitev o zavrženju predloga pravilna. Dejansko tožnik s predlogom za obnovo postopka uveljavlja domnevno zmotno uporabo materialnega prava, kar pa ni obnovitveni razlog. Sklicevanje na odločbe, izdane po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, ne more utemeljiti obnovitvenega razloga iz 9. točke 394. člena ZPP. V drugi zadevi izdana sodba ne more biti del dejanske podlage sodbe, izdane v tej zadevi. Zadeva SEU C-869/19 ni primerljiva. Obravnava restitucijske zahtevke v kontekstu s tožnikovo zadevo popolnoma neprimerljive procesne situacije in ne vpliva na pravila obnove postopka, kot izhajajo iz ZPP. Iz sodbe ne izhaja, da nacionalna postopkovna pravila glede izrednega pravnega sredstva obnove postopka niso skladna s pravom EU. Prav tako takšnega zaključka ne utemeljuje druga v pritožbi citirana sodna praksa. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Poudarja, da je soočena z zaporednim vlaganjem pravnih sredstev, kar terja njeno procesno aktivnost in utemeljuje potrebnost stroškov.

Presoja višjega sodišča

Presoja višjega sodišča

6.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sodba SEU v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022, na katero se je skliceval tožnik v predlogu za obnovo postopka, ne more predstavljati obnovitvenega razloga niti po 9. niti po 10. točki 394. člena ZPP. Odločitev o tožnikovem primarnem tožbenem zahtevku ne temelji na navedeni sodbi SEU, obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP pa je lahko podan le v primeru spremembe, razveljavitve ali če je odpravljena odločba, na katero se je oprlo sodišče v postopku, katerega obnova se predlaga. Sodna odločba, ki ni neposredno povezana z odločitvijo sodišča, glede katere želi stranka obnovo postopka, bi lahko predstavljala le obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP; ta pa je lahko podan le, če je dejstvo ali dokaz obstajal že, ko je sodišče sprejelo odločitev, pa stranka zanj ni vedela (subjektivna novota) in ne, če se je nekaj zgodilo (dejstvo) ali je dokaz nastal po sprejemu odločitve (objektivna novota). Teh zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožba sploh ne izpodbija.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sodba SEU v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022, na katero se je skliceval tožnik v predlogu za obnovo postopka, ne more predstavljati obnovitvenega razloga niti po 9. niti po 10. točki 394. člena ZPP. Odločitev o tožnikovem primarnem tožbenem zahtevku ne temelji na navedeni sodbi SEU, obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP pa je lahko podan le v primeru spremembe, razveljavitve ali če je odpravljena odločba, na katero se je oprlo sodišče v postopku, katerega obnova se predlaga. Sodna odločba, ki ni neposredno povezana z odločitvijo sodišča, glede katere želi stranka obnovo postopka, bi lahko predstavljala le obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP; ta pa je lahko podan le, če je dejstvo ali dokaz obstajal že, ko je sodišče sprejelo odločitev, pa stranka zanj ni vedela (subjektivna novota) in ne, če se je nekaj zgodilo (dejstvo) ali je dokaz nastal po sprejemu odločitve (objektivna novota). Teh zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožba sploh ne izpodbija.

8.Stališče pritožbe o pomenu sodb SEU, to je vezanosti nacionalnih sodišč na razlago SEU, je sicer pravilno, a sodba SEU C-869/19 ne obravnava s tožnikovo primerljive procesne situacije. SEU je z vidika Direktive 93/13 presojalo pravilo (španskega prava), na podlagi katerega pritožbeno sodišče, če nobena od strank ne izpodbija dela izreka sodbe, temu ne sme odvzeti učinka ali spremeniti njegovo vsebino. To pravilo je odraz načel dispozitivnosti, odločanja v mejah zahtevkov in prepovedi reformatio in peius.

8.Stališče pritožbe o pomenu sodb SEU, to je vezanosti nacionalnih sodišč na razlago SEU, je sicer pravilno, a sodba SEU C-869/19 ne obravnava s tožnikovo primerljive procesne situacije. SEU je z vidika Direktive 93/13 presojalo pravilo (španskega prava), na podlagi katerega pritožbeno sodišče, če nobena od strank ne izpodbija dela izreka sodbe, temu ne sme odvzeti učinka ali spremeniti njegovo vsebino. To pravilo je odraz načel dispozitivnosti, odločanja v mejah zahtevkov in prepovedi reformatio in peius.

Učinek teh pravil je sicer v nekaterih pogledih podoben načelu pravnomočnosti, a ni povsem enak.

Učinek teh pravil je sicer v nekaterih pogledih podoben načelu pravnomočnosti, a ni povsem enak.

9.Postopkovna pravila so stvar nacionalnega prava. Skladno z načelom enakovrednosti postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu, skladno z načelom učinkovitosti pa ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red EU.

9.Postopkovna pravila so stvar nacionalnega prava. Skladno z načelom enakovrednosti postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu, skladno z načelom učinkovitosti pa ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red EU.

10.Z obnovo postopka se poseže v načelo pravnomočnosti, ki je ustavno načelo (158. člen Ustave RS). Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). S prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari je omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitve sodišč. Zato je pri oceni obstoja obnovitvenih razlogov praviloma na mestu strožja presoja in je treba 394. člen ZPP praviloma razlagati restriktivno.

10.Z obnovo postopka se poseže v načelo pravnomočnosti, ki je ustavno načelo (158. člen Ustave RS). Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). S prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari je omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitve sodišč. Zato je pri oceni obstoja obnovitvenih razlogov praviloma na mestu strožja presoja in je treba 394. člen ZPP praviloma razlagati restriktivno.

Na pomembnost načela pravnomočnosti posebej opozarja tudi SEU v točki 32 sodbe C-869/19. Pojasnjeno je, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali potem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati. V naslednji točki obrazložitve SEU pojasnjuje tudi, da varstvo potrošnika ni absolutno, pravo EU nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Na pomembnost načela pravnomočnosti posebej opozarja tudi SEU v točki 32 sodbe C-869/19. Pojasnjeno je, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali potem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati. V naslednji točki obrazložitve SEU pojasnjuje tudi, da varstvo potrošnika ni absolutno, pravo EU nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

11.Nobenega dvoma ne more biti, da je načelo enakovrednosti spoštovano. Izpolnjenost pogojev za obnovo postopka je sodišče obravnavalo v tem primeru enako restriktivno kot v ostalih primerih. Utrjeno stališče teorije in sodne prakse je, da sprememba sodne prakse ni razlog za obnovo postopka.

11.Nobenega dvoma ne more biti, da je načelo enakovrednosti spoštovano. Izpolnjenost pogojev za obnovo postopka je sodišče obravnavalo v tem primeru enako restriktivno kot v ostalih primerih. Utrjeno stališče teorije in sodne prakse je, da sprememba sodne prakse ni razlog za obnovo postopka.

12.V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sodišče meni, da je spoštovano tudi načelo učinkovitosti. V skladu z načelom učinkovitosti je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava EU, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti, obravnavanih kot celota, po potrebi skupaj z načeli, na katerih temelji nacionalni sodni sistem.

12.V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sodišče meni, da je spoštovano tudi načelo učinkovitosti. V skladu z načelom učinkovitosti je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava EU, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti, obravnavanih kot celota, po potrebi skupaj z načeli, na katerih temelji nacionalni sodni sistem.

Po slovenskem pravu je imel tožnik možnost pravnomočno odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka izpodbijati z revizijo, če ta ne bi bila dopuščena ali bi bila zavrnjena, pa tudi na Ustavnem sodišču RS. Vendar je tožnik v nasprotju s 367.b členom ZPP vložil direktno revizijo (namesto predloga za dopustitev revizije). Razlog, da glede primarnega tožbenega zahtevka niso bila izčrpana vsa v Sloveniji mogoča pravna sredstva, je torej na strani tožnika. Postopek po tožbi tožnika zoper banko pa itak še ni končan; o podrednem tožbenem zahtevku sodišče še ni odločalo. Tožnik je potrošnik in bo moralo sodišče v nadaljnjem postopku upoštevati stališča, ki jih je pri razlagi Direktive 93/13 zavzelo SEU.

Po slovenskem pravu je imel tožnik možnost pravnomočno odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka izpodbijati z revizijo, če ta ne bi bila dopuščena ali bi bila zavrnjena, pa tudi na Ustavnem sodišču RS. Vendar je tožnik v nasprotju s 367.b členom ZPP vložil direktno revizijo (namesto predloga za dopustitev revizije). Razlog, da glede primarnega tožbenega zahtevka niso bila izčrpana vsa v Sloveniji mogoča pravna sredstva, je torej na strani tožnika. Postopek po tožbi tožnika zoper banko pa itak še ni končan; o podrednem tožbenem zahtevku sodišče še ni odločalo. Tožnik je potrošnik in bo moralo sodišče v nadaljnjem postopku upoštevati stališča, ki jih je pri razlagi Direktive 93/13 zavzelo SEU.

13.V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Tudi kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Tudi kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14.Ker postopek še ni končan, odločitev o stroških postopka pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je treba izrek o stroških pritožbenega postopka pridržati do končne odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).

14.Ker postopek še ni končan, odločitev o stroških postopka pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je treba izrek o stroških pritožbenega postopka pridržati do končne odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

-------------------------------

1Sodba SEU C-154/15, C- 307/15 in C-308/15.

1Sodba SEU C-154/15, C- 307/15 in C-308/15.

2Prim. točki 16 in 17 sodbe SEU C-869/19.

2Prim. točki 16 in 17 sodbe SEU C-869/19.

3Sodba C-869/19, točka 22.

3Sodba C-869/19, točka 22.

4Odločba US RS U-I-200/23, točka 21.

4Odločba US RS U-I-200/23, točka 21.

5Sodba C-869/19, točka 28.

5Sodba C-869/19, točka 28.

Zveza:

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 394, 394-9, 394-10

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 394, 394-9, 394-10

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.