Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 24 nezagotovljenih tedenskih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 8 ur, zmotno izhajalo iz koncepta tedenskega počitka kot vsebinsko enovite pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 4.172,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2017 dalje do plačila. V presežku, za znesek 173,87 EUR ter iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 23. 3. 2017 do 25. 3. 2017, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.159,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožnik svojih navedb o kršenem tedenskem počitku ni konkretiziral. Ni navedel za posamezen dan oziroma posamezno uro, katero konkretno delo je opravljal in koliko časa. Tožba je nesklepčna. Sodišče tožniku dejansko ni priznalo odškodnine za neizrabljen tedenski počitek kot nadomestilo premoženjske škode, temveč za opravljenih več ur dela v času, ko bi moral imeti počitek. Zato bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo ter najprej ugotoviti naravo tožbenega zahtevka in če tožnik zahteva odškodnino zaradi več opravljenega dela, slednjega pozvati na konkretizacijo tožbenih trditev. Ker materialnega procesnega vodstva ni izvedlo, je bil kršen prvi odstavek 339. člena ZPP. Prav tako sodišče ni uporabilo 8. člena ZPP. Napačno je izhajalo iz izhodišča, da gre za enovito pravico in tožniku avtomatično priznalo za posamezen dan odškodnino za 24 ur neomogočenega tedenskega počitka (izračunanega kot sledi: 3.781,64 EUR: 174 ur x 8 ur), čeprav iz sodbe ne izhaja, koliko ur dejanskega dela je na posamezen dan dejansko opravil. Iz odločbe VSRS VIII Ips 8/2021 je razvidno, da v takšnem primeru ni bistvena sama pravica do počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko delo, zato je potrebno ugotoviti, koliko ur dela več je pripadnik dejansko opravil, česar pa sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 8. 5. 2016 do 18. 11. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah "A.“ v B.. Tožnik je deloval v logističnem sektorju ..., v oddelku C. in je bil zadolžen za približno 25 do 30 vozil. Delo je opravljal pod neposrednim poveljstvom španskega podpolkovnika D. D., po nacionalni liniji pa je odgovarjal vodji slovenskega kontingenta E. E. Na misiji so bile poleg običajnega tedenskega delovnika tudi vse nedelje delovne. Tožnik je kot vodja avtoparka moral biti tam vse dni v tednu. V celotnem času trajanja misije je imel tako zgolj eno nedeljo popolnoma prosto. Ker mu v času napotitve na mednarodno misijo tožena stranka ni zagotovila 24 dni tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo.

7. Pritožba neutemeljeno očita, da tožba ni sklepčna. Takšen ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katero obdobje med mednarodno misijo, ki je trajala od 8. 5. 2016 do 18. 11. 2016, uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka. Odškodnino je uveljavljal za skupaj 25 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, pojasnil je, zakaj ocenjuje, da mu ta ni bil omogočen, navedel je, kakšno delo je opravljal, vključno z nedeljami, ter tudi, koliko časa je porabil za posamezna opravila. Uveljavljal je odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je opravil več dela, kot bi ga, če bi mu tožena stranka tedenski počitek zagotovila oziroma je opravil več dela, kot je bilo dogovorjeno za plačo, ki jo je prejemal. Ker je tožnik podal zadostno trditveno podlago, sodišče ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnega procesnega vodstva. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP zato ni podana.

8. Pač pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča o tedenskem počitku kot enoviti pravici, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določbe 156. člena ZDR-1, v skladu s katero ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do (tedenskega) počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Pravica do tedenskega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena ZObr. Vendar pa tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa dejansko ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do tedenskega počitka), čeprav se nanjo sklicuje, ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga opravil, če bi mu tožena stranka zagotovila tedenski počitek. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 24 nezagotovljenih tedenskih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 8 ur, zmotno izhajalo iz koncepta tedenskega počitka kot vsebinsko enovite pravice. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Povsem enaka logika velja v primeru zatrjevanja kršitve pravice do tedenskega počitka. Glede na to je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral, kot zatrjuje, koristiti tedenski počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je opravil tožnik na dneve, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek in katere konkretne naloge (poleg dela v avtoparku) je v tem času opravljal. Ker je zaradi tega dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

9. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida spora, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).