Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz predložene dokumentacije iz leta 2015 (s strani tožnice in toženke) in razlogov drugostopne odločbe izhaja, da je tožnica v letu 2015 uspela z oprostitvijo plačila turistične takse na podlagi izkazane invalidnosti moža, za kar je bila pravna podlaga v tretji alineji prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Organ druge stopnje se pri zavezi tožnice za plačilo turistične takse in razlagi pravne podlage, da ni razlogov za oprostitev, opira na 6. člen Odloka o turistični taksi na območju Mestne občine Koper. Sodišče pritrjuje organu, da v 6. členu Odloka in ne drugih njegovih določbah, ni podlage za oprostitev plačila turistične takse, zaradi okoliščine, kot jo zatrjuje tožnica in jo je določala tretja alineja prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Da bi bila izpodbijana odločba nična in ne bi imela pravnih posledic zaradi kršitve prvega odstavka 222. člena ZUP, tožnica napačno meni. Rok, določen v prvem odstavku 222. člena ZUP, je inštrukcijski, poleg tega izpodbijana odločba ni bila izdana na zahtevo strank, pač pa po uradni dolžnosti. Na molk drugostopnega organa v zvezi s trajanjem reševanja pritožbe, se tožnica pri izpodbojni tožbi zoper prvostopno odločbo, kot razlog njene nezakonitosti, ne more uspešno sklicevati.
Tožba se zavrne.
1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2018 odmeril turistično takso v letnem pavšalnem znesku v višini 135,00 EUR za počitniško hišo oziroma stanovanje na naslovu ..., s površino 39,70 m2. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica na podlagi tretjega odstavka 16. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1) in druge alineje 3. člena Odloka o turistični in promocijski taksi v Mestni občini Koper (Odlok) zavezana za plačilo turistične takse v pavšalnem letnem znesku, kot lastnica počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja. Višina je odmerjena v skladu s 4. členom Odloka, v obsegu uporabne površine, kot je navedena v katastru stavb.
2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglaša z razlogi prvostopnega organa, da je tožnica zavezanka za plačilo turistične takse. V zvezi z ugovorom, da bi morala biti oproščena plačila turistične takse zaradi invalidnosti soproga, kot je bila že v letu 2015, navaja, da je bilo plačilo turistične takse za leta, v katerih je bila oproščena plačila turistične takse, urejeno z Zakonom o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT) ter Odlokom o turistični taksi na območju Mestne občine Koper (Uradni list RS, št. 111/2013 (Odlok/13)), ki je na podlagi 8. člena določal drugačne razloge za oprostitev plačila turistične takse, kot jih določa sedanji Odlok, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru. Razlogi, navedeni v 6. členu Odloka, pa pri tožnici niso podani. Zavrača tudi ugovor, da izpodbijana odločba pomeni poseg v že pridobljene pravice. Plačilo turistične takse je letna dajatev.
3. Tožnica v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Opozarja, da je bila v letu 2015 oproščena plačila turistične takse, skladno s tretjo alinejo 8. člena Odloka/13 ter o tem dobila obvestilo. S tem je pridobila pravico, ki ji je sedaj odvzeta, čeprav se okoliščine niso spremenile, kar je v nasprotju z načelom pridobljenih pravic. Nov zakon, ZSRT-1, v tretji alineji 18. člena določa isto, kot je ZSRT, čeprav drugostopni organ govori, da so se okoliščine z Odlokom spremenile. Organ upošteva le 6. člen Odloka, ne pa olajšav iz ZSRT-1. Odlok je v hierarhiji pod zakonom, kar je spregledano. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna in nekonkretna, v obrazložitvi ni navedenih pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih je bila v letu 2015 oproščena plačila turistične takse. Navedeno je tudi, da se odmerja taksa za vsako leto posebej, kar ni res, ker ji v letih 2016 in 2017 ni bilo nič odmerjeno. Uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 222. člena ZUP. Dne 29. 1. 2019 je obvestila turistično organizacijo in do 17. 4. 2019 ni prejela od njih ničesar. To je več kot 2 meseca, zato je odločba nična in ne more imeti pravnih posledic. Tudi drugostopenjski organ je rok zamudil. Pritožba je bila poslana 24. 4. 2019, odločba je bila izdana 20. 6. 2019, nastopil je torej molk organa, ki ga uveljavlja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.
5. Tožba ni utemeljena.
6. Z izpodbijano odločbo je bila tožnici odmerjena pavšalna turistična taksa za leto 2018, ki je kot oblika turistične takse urejena v 22. členu ZSRT-1 za lastnike počitniških hiš oziroma stanovanj. Med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica počitniške hiše oziroma stanovanja in kot taka zavezanka za plačilo turistične takse (tretji odstavek 16. člena ZSRT-1 in druga alineja 3. člena Odloka). Sporna, glede na tožbene ugovore, ni tudi odmerjena višina turistične takse. Sporno pa je, ali bi tožnica, glede na moževo invalidnost, morala biti oproščena plačila turistične takse, kot je bila v letih pred izpodbijano odmerno odločbo, v času veljave ZSRT in Odloka/13. 7. Iz predložene dokumentacije iz leta 2015 (s strani tožnice in toženke) in razlogov drugostopne odločbe izhaja, da je tožnica v letu 2015 uspela z oprostitvijo plačila turistične takse na podlagi izkazane invalidnosti moža, za kar je bila pravna podlaga v tretji alineji prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Organ druge stopnje se pri zavezi tožnice za plačilo turistične takse in razlagi pravne podlage, da ni razlogov za oprostitev, opira na 6. člen Odloka. Sodišče pritrjuje organu, da v 6. členu Odloka in ne drugih njegovih določbah, ni podlage za oprostitev plačila turistične takse, zaradi okoliščine, kot jo zatrjuje tožnica in jo je določala tretja alineja prvega odstavka 8. člena Odloka/13. 8. V zvezi z ostalimi razlogi za oprostitev 5. člen Odloka napotuje na ZSRT-1, ki vsebuje tudi druge razloge za oprostitev, kot so določeni v Odloku. Sodišče ugotavlja, da tretja alineja prvega odstavka 18. člena ZSRT-1 vsebuje vsebinsko enako določbo, kot jo je določala tretja alineja prvega odstavka 8. člena Odloka/13, na podlagi katere je bila tožnica oproščena plačila turistične takse (in jo je določal tudi 27. člen ZSRT). Vendar pa se tožnica na neposredno uporabo te določbe, kot na pravilno uporabo materialnega prava, ne more sklicevati, saj je oprostitev plačila turistične takse po prvem odstavku 18. člena ZSRT-1 omejena, ne velja za zavezance, ki plačujejo turistično takso v letno pavšalnem znesku (peti odstavek 18. člena ZSRT-1). Letni pavšalni znesek turistične takse je dolžna tožnica plačati v skladu z 22. členom ZSRT-1. Toženka je glede na navedeno pravilno uporabila materialno pravo, ker invalidnost moža tožnice po ZSRT-1 ni več razlog za oprostitev pavšalne turistične takse.
9. Sodišče zavrača tudi ugovor bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Dejstva, ki so bila razlogi za oprostitev v letu 2015, kot je tožnici razložil drugostopni organ, niso pravno relevantna dejstva glede na uporabljeno ob izdaji odločbe veljavno pravno podlago. Da tožnici ni bila taksa v letih 2016 in 2017 odmerjena, ne pomeni, da ne gre za letno dajatev. Izpodbijana odmera temelji na ZSRT-1, ki je stopil v veljavo v letu 2018 in Odloku, zato se tožnica na obdobje od 2015 do 2017, ker v tem času pravne podlage, ki jih je moral organ pri odmeri pavšalne turistične takse uporabiti pri izpodbijani odločbi, niso veljale, ne more sklicevati. Zaradi spremembe pravnih podlag se tožnica tudi ne more sklicevati na pridobljene pravice, saj je pavšalna turistična taksa letna dajatev.
10. Da bi bila izpodbijana odločba nična in ne bi imela pravnih posledic zaradi kršitve prvega odstavka 222. člena ZUP, tožnica napačno meni. Rok, določen v prvem odstavku 222. člena ZUP, je inštrukcijski, poleg tega izpodbijana odločba ni bila izdana na zahtevo strank, pač pa po uradni dolžnosti. Na molk drugostopnega organa v zvezi s trajanjem reševanja pritožbe, se tožnica pri izpodbojni tožbi zoper prvostopno odločbo, kot razlog njene nezakonitosti, ne more uspešno sklicevati.
11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.