Jedro

1. Če ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, to vpliva le na tek objektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Objektivni rok za podajo izredne odpovedi PZ v primeru, če ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, traja ves čas, ko je možen kazenski pregon, v vseh ostalih primerih pa znaša 6 mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved. Če je subjektivni 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi že prekoračen, ni potrebno ugotavljati, ali je bil zamujen tudi objektivni rok za podajo izredne odpovedi.

2. V ZDR ni podlage za razlikovanje začetka teka roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Zato je zmotno stališče, da subjektivni 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi PZ iz 2. odstavka 110. člena ZDR v primeru izredne odpovedi PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR začne teči ob podaji ustnega zagovora tožnice, v primeru podaje izredne PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa s potekom roka, v katerem bi tožnica morala vrniti neupravičeno pridobljen denar. V konktretnem primeru je bila tožena stranka s kršitvijo seznanjena že pred podajo zagovora, ki ga je tožnica podala po tem, ko je potekel rok za vrnitev neupravičeno pridobjenih sredstev tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.2003 nezakonita in jo razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni od izdaje sodbe pozvati nazaja na delo na ustrezno delovno mesto in ji izplačati za čas od

28.6.2003 do ponovnega nastopa dela pripadajoče plače z vsemi dodatki, od njih odvesti vse prispevke za zdravstveno zavarovanje ter plačati davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače, t.j. poziv nazaj na delovno mesto "urednik oddaj II", je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 130.645,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo v ugodilnem delu, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.2003 izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana tudi zato, ker ima ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika, v takem primeru pa Zakon o delovnih razmerjih določa izjemo od splošnega pravila za določanje objektivnega roka. Sodba v zvezi s tem odločilnim dejstvom nima nobenega razloga, zato je ni mogoče preizkusiti. Dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem znakov kaznivega dejanja je sodišče neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi ostali razlogi, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso pravilni, saj Zakon o delovnih razmerjih določa kot začetek teka objektivnega roka čas šestih mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved, sodišeč pa napačno ugotavlja, da je razlog za izredno odpoved nastal 27.9.2002, ko je tožnica prejela denar po sporni pogodbi.

Tožena stranka je pri pregledovanju avtorskih pogodb ugotovila, da je bilo plačilo po sporni avtorski pogodbi, ki ga je za tožnico podpisala njena sodelavka, izvršeno brez naročila avtorskega dela, avtorsko delo pa tudi ni bilo opravljeno. Tožena stranka je to obravnavala zgolj kot napako pri obračunu izplačil, zaradi česar je tožečo stranko pozvala, da napako odpravo in denar v treh mesecih vrne. Po mnenju tožene stranke je tako šele

17.4.2004, torej po poteku postavljenega roka, nastal razlog, kot ga predvideva Zakon o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je prišlo samo s seboj v nasprotje, ko za začetek teka objektivnega roka pri izredni odpovedi izhaja iz datuma prejema denarja

27.9.2003, pri razlagi nastankov razlogov za izredno odpoved pa rok od dneva, ko je potekel rok za vrnitev prejetega denarja.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Opozarja na določbe 2. odstavka

110. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kar pomeni, da bi morala biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v vsakem primeru podana v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, oziroma od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, zato morebitni ugotovljeni znaki kaznivega dejanja, na katere se sklicuje tožena stranka, vplivajo le na potek objektivnega roka. Tožena stranka pa je bila najkasneje dne 17.1.2003 seznanjena z razlogi, ki po njenem mnenju utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje tega dne izvedela za zatrjevano kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici na podlagi določbe 1. in 2. alinee

1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnici je očitala, da je kršila delovno obveznost po 64. členu kolektivne pogodbe zavoda s tem, da je zlorabila svoj položaj in si neupravičeno pridobila 1.977.264,00 SIT, kar pomeni tudi kršitev pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244. Kazenskega zakonika. Tožnici so očitali, da je s toženo stranko sklenila avtorsko pogodbo, po kateri ji je bil izplačan honorar v zgoraj navedeni višini dne 27.9.2002. Generalni direktor tožene stranke je dne 17.1.2003 zahteval od tožnice, da vrne izplačani honorar, ker sam avtorske pogodbe ni potrdil, niti se s tožnico ni dogovarjal o sklenitvi le-te. V postopku pred sodiščem je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici dala rok treh mesecev, da povrne izplačani honorar, ki se je iztekel 21.4.2003. Tožena stranka je v zvezi z očitano kršitvijo tožnici opravila ustni zagovor v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR dne

13.6.2003, izredno pa ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne

26.6.2003. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici po poteku 15-dnevnega roka, določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.2003 nezakonita.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali imajo očitane kršitve delovne obveznosti tudi znake kaznivega dejanja, saj to dejstvo na tek t.i. subjektivnega roka, določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR, ni imelo nobenega vpliva. Po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, je tožena stranka najkasneje dne 21.4.2003 bila seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kajti takrat se je iztekel rok, ki ga je tožena stranka dala tožnici, da prostovoljno vrne denarni znesek, ki ga je prejela na podlagi, po mnenju tožene stranke, neupravičeno sklenjene avtorske pogodbe.

Najkasneje tega dne se je izvedelo tudi za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, zato je tudi 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznitvega dejanja, začel teči tega dne. Dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, namreč vpliva le na različno dolg tek, t.i. objektivnega roka, ki je v ostalih primerih šest mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pa traja objektivni rok ves čas, dokler je možen kazenski pregon. V konkretnem primeru pa je potekel že subjektivni rok, zato sodišču ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka in ugotavljati, ali je bil še odprt objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Saj na odločitev sodišča to ne bi imelo nobenega vpliva, ker je odpoved nezakonita iz razloga, ker je podana po poteku 15-dnevnega roka, od kar se je zvedelo za kršitev in storilca.

Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi neutemeljeno razlikuje začeteke teka 15-dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, ko se postavi na stališče, da je v primeru odpovedi iz krivdnega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ta rok začel teči šele ob ustnem zagovoru, ki ga je tožnica podala dne

13.6.2003, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob 1. alinei 111. člena ZDR pa 21.4.2003, to je dne, ko je tožnici potekel rok, da prostovoljno vrne denar, saj za tako razlikovanje ni podlage v zakonu. Tožena stranka je za kršitev pogodbene obveznosti in za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved, izvedela najkasneje 21.4.2003, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj in v tem konkretnem primeru ustni zagovor ni razjasnil dejanskega stanja, v tej smeri, da bi lahko govorili o tem, da je šele ob ustnem zagovoru bil delodajalec seznanjen z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil s tem razlogi seznanjen že znatno prej, preden je tožnico vabil na ustni zagovor po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Vendar tako razlogovanje sodišča prve stopnje na zakonitost njegove odločitve ni vplivalo, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Sklenilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec zmeraj nosi svoje stroške postopka, na podlagi določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel.