Jedro

Obe pravdni stranki sta sposobni za delo in imata redne dohodke, zato morata, četudi na račun lastnega omejevanja, poskrbeti za otrokovo preživljanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med tožnico in tožencem, dodelilo mladoletnega sina A. v vzgojo in varstvo tožnici, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine za otroka po 23.000,00 SIT mesečno od 1.7.1997 dalje. Višji preživninski zahtevek ter verzijski zahtevek na plačilo 125.000,00 SIT je zavrnilo. V zvezi s preživnino je ugotovilo, da znašajo izdatki za preživljanje otroka mesečno približno 50.000,00 SIT, da prejema tožnica nadomestilo med porodniškim dopustom 82.000,00 SIT mesečno, sicer pa ima osebni dohodek 70.000,00 SIT mesečno, toženec pa 40.000,00 SIT in če dela nadure še 20.000,00 SIT. Glede na take ugotovitve je določilo toženčev preživninski prispevek za otroka v znesku 23.000,00 SIT mesečno.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi zoper odločitev o preživnini, ugodilo pa je pritožbi tožeče glede odločitve o verzijskem zahtevku in je v tem delu razveljavilo sodbo prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje. Spremenilo je tudi izrek o pravdnih stroških. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o izdatkih za preživljanje otroka in o prejemkih obeh strank. Pri tem se je glede nadurnega dela sklicevalo na toženčevo izpovedbo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP. V zvezi z otrokovimi potrebami opozarja, da tožnica kupuje najdražje stvari, kar ni v skladu s premoženjskimi razmerami obeh strank. Sodbi očita, da napačno povzema vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju, češ da prejema 60.000,00 SIT, od tega 40.000,00 SIT plače in 20.000,00 SIT nadur. To šteje za bistveno kršitev določb postopka po drugem odst. 13. točke 354.čl. Zakona o pravdnem postopku. V zvezi s tem predlaga nove dokaze in se sklicuje na 387.čl. zakona o pravdnem postopku. Dokazuje, da znaten del njegovih prejemkov predstavlja nadomestilo za stroške prevoza na delo. Navaja, da nadur ne dela, če pa jih izjemoma opravi, jih ne dobi plačanih. Navaja še, da se šola ob delu in ima s tem stroške ter da se je poročil. Glede na vse navedeno šteje prisojeno preživnino za previsoko. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je bil zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 14.10.1997 in je med drugim izpovedal, da dobiva plačo na roke v višini 40.000,00 SIT, če pa dela nadure, pa dobi še 20.000,00 SIT, to je 60.000,00 SIT mesečno. Povedal je še, da stroške prevoza krije delodajalec, ker vozi službeni avto in posebej za to ne dobi ničesar. Sodba druge stopnje povzema njegovo izpovedbo o nadurah z besedami :"Toženčeva trditev v pritožbi, da zasluži samo 41.489,88 SIT je neutemeljena, saj je na obravnavi sam povedal, da ima možnost nadurnega dela, s katerim zasluži 60.000,00 SIT mesečno." Ta navedba sodbe ne spreminja smisla toženčeve izpovedbe in zato ne pomeni bistvene kršitve določb postopka po 13.točki drugega odst. 354.čl. ZPP.

Listine, ki jih je toženec priložil reviziji, se nanašajo na njegov premoženjski položaj in s tem na ugotovitve o dejanskem stanju, ne pa na očitano kršitev določb postopka. V zvezi z dejanskim stanjem nova dejstva in novi dokazi na revizijski stopnji niso mogoči (3. odst. 385.čl. ZPP). Po 387.čl. ZPP smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Ker toženec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, bi mogel v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v zvezi s tem revizijskim očitkom. Toda listine, ki jih je predložil, niso v nobeni zvezi z vprašanjem ali sodba točno povzema vsebino njegove izpovedbe ali ne. S priloženimi listinami skuša toženec dokazno podpreti svoje navedbe o plači in drugih prejemkih in sploh o svojem premoženjskem stanju. S tem pa izpodbija ugotovitve sodbe prve in druge stopnje o teh vprašanjih. V zvezi s tem, kot rečeno, glede na določbo 3. odst. 385. čl. ZPP, revizijsko sodišče ne more obravnavati nobenih novih dejstev in dokazov.

Glede na ugotovitve o dohodkih obeh strank in o mesečnih stroških za preživljanje otroka, je preživnina, ki je z izpodbijanima sodbama naložena tožencu, primerna. Preživnina v znesku 23.000,00 mesečno ne dosega polovice ugotovljenih otrokovih potreb in je v skladu s tem, da ima toženec nižje dohodke od tožnice. Glede na to ni bilo mogoče v večji meri upoštevati tožničinega osebnega dela v zvezi z nego in oskrbo otroka. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namreč v 79.čl. določa, da je preživnina odvisna od zmožnosti vsakega od staršev in od otrokovih potreb. Obe pravdni stranki sta sposobni za delo in imata redne dohodke, zato morata, četudi na račun lastnega omejevanja, poskrbeti za otrokovo preživljanje. Toženčev prispevek v znesku 23.000,00 SIT mesečno za toženca gotovo predstavlja breme, vendar ob upoštevanju tožničinih dohodkov in njenega neposrednega prispevka v delu in skrbi za otroka, toženčeve preživninske obveznosti ni mogoče znižati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizijsko sodišče ne more spreminjati, je bilo materialno pravo (79.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) uporabljeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno.