Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo po razveljavitvi prejšnjega sklepa ponovno preizkusiti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za pritožnikovo zadržanje na prisilnem zdravljenju do 22. 1. 2017. Namesto tega je sodišče prve stopnje tokrat odredilo, da se pritožnik zadrži na zdravljenju za še daljši čas, do 6. 4. 2017. Takšno ravnanje sodišča pomeni očitno kršitev prepovedi „reformatio in peius“, saj se pritožnikov položaj zaradi vložene pritožbe ne bi smel poslabšati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: a) razveljavi glede odločitve o zadržanju na zdravljenju za čas do 22. 1. 2017 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; b) razveljavi glede odločitve o zadržanju na zdravljenju za čas od 23. 1. 2017 do 6. 4. 2017.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi prejšnjega sklepa, s katerim je A. A. zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 22. 1. 2017, tokrat sklenilo, da se imenovani zadrži na zdravljenju do 6. 4. 2017. 2. Zoper navedeni sklep se je v imenu pridržane osebe (v nadaljevanju: pritožnik) pravočasno pritožila njegova zagovornica. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je odrejeni ukrep nezakonit in v nasprotju z načelom sorazmernosti. Vztraja, da ne ogroža huje svojega zdravja, zato ni pogojev za njegovo prisilno zdravljenje. Ni izkazano, da se pritožnik ne bi zdravil. Njegova mama je potrdila, da se je redno udeleževal pregledov pri svojem psihiatru in da je prevzel na recept predpisana zdravila. Tudi oba zaslišana zdravnika sta potrdila, da pritožnik v bolnišnici jemlje zdravila. Izvedenec je vzpodbujal pritožnika, naj podpiše soglasje za zdravljenje, ko pa je to zavrnil, je podal mnenje, da je pritožnik „odmaknjen od realnosti, da so prizadete vse njegove duševne funkcije, vključujoč voljo, čustvovanje in nagone“. Gre za očitno zlorabo pritožnikovih ustavnih in zakonskih pravic. Sodišče je mnenje izvedenca nekritično povzelo, ni pa se do njega opredelilo. Čeprav je izvedenec priporočil socialno rehabilitacijo v terapevtski skupini, sodišče ni preverilo, ali je ta možna zgolj na zaprtem oddelku ali tudi v kateri od milejših oblik zdravljenja. Pritožnik vztraja, da njegova voljna sfera zaradi bolezni ni prizadeta in se z zdravljenjem na odprtem oddelku še vedno ne strinja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje bi moralo po razveljavitvi prejšnjega sklepa (Pr 215/2016 z dne 22. 12. 2016) ponovno preizkusiti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) za pritožnikovo zadržanje na prisilnem zdravljenju do 22. 1. 2017. Namesto tega je sodišče prve stopnje tokrat odredilo, da se pritožnik zadrži na zdravljenju za še daljši čas, do 6. 4. 2017. Takšno ravnanje sodišča pomeni očitno kršitev prepovedi „reformatio in peius“, saj se pritožnikov položaj zaradi vložene pritožbe ne bi smel poslabšati. Res je sicer, da lahko sodišče v skladu z 69. členom ZDZdr osebi zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom podaljša, vendar le po predpisanem postopku in ob izpolnjenih pogojih po tem zakonu. Tak postopek se začne s predlogom direktorja psihiatrične bolnišnice za podaljšanje zadržanja (prvi odstavek 70. člena ZDZdr), ki pa ga v spisu ni. Sodišče ga s svojo odločitvijo ne more nadomestiti, zato ni sprejemljivo pojasnilo v izpodbijanem sklepu (4. točka obrazložitve), da je „sodišče 5. 1. 2017 ponovno uvedlo postopek“. Za takšno postopanje v isti zadevi ni bilo zakonske podlage. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o pritožnikovem zadržanju na zdravljenju za čas od 23. 1. 2017 do 6. 4. 2017 razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

5. Ponovno pa je bilo treba razveljaviti tudi izpodbijani sklep v preostalem delu, torej glede odločitve o pritožnikovem zadržanju na zdravljenju do 22. 1. 2017. V tem delu je sodišče druge stopnje zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tudi tokrat je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Nobenega dvoma sicer ni, da pritožnik zdravljenje potrebuje. Razumljivo je tudi, da bolnik, ki kljub duševni motnji, kakršna je pritožnikova, ne jemlje predpisanih zdravil, lahko povzroči hudo škodo svojemu zdravju, vendar se pritožba v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na ustavno zagotovljeno pravico do prostovoljnega zdravljenja. Za odrejeno zdravljenje v oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom bi moralo sodišče ugotoviti neposredno in konkretno nevarnost za pritožnikovo zdravje; jasnih in nedvoumnih ugotovitev o tem pa izpodbijani sklep nima.

7. Poleg tega sodišče prve stopnje znova ni ugotovilo, ali pritožnik zaradi narave svoje duševne motnje res ni sposoben oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. Izpodbijani sklep zgolj povzema mnenje izvedenca, da so pritožnikove duševne funkcije, vključujoč njegovo voljo, prizadete, ne pojasni pa, v kakšnem obsegu in na kakšen način naj bi bila prizadeta pritožnikova voljna sfera. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja v tem delu ni dokazno ocenilo, niti ga ni primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja izpovedi zaslišanih prič, pritožnikove matere in obeh zdravnikov.

8. Izpodbijani sklep tudi ne daje jasnega odgovora na vprašanje, kateri so, razen jemanja zdravil, ki se mu pritožnik očitno ne upira, tisti nujni ukrepi, ki jih razen na zaprtem oddelku ni mogoče izvajati, pa so nujni za pritožnikovo zdravljenje. Samo takrat, kadar vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), je namreč dopustno prisilno zdravljenje.

9. Zaradi opisanih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, ali se pritožnik upravičeno upira odrejenemu zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. To pa obenem onemogoča tudi morebitno drugačno odločitev o pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku naštete pomanjkljivosti odpraviti in svojo novo odločitev ustrezno obrazložiti.