Jedro

Razlog za nepriznavanje, na katerega opira prvostopenjski organ svojo odločitev, je dejansko drugačen od tistega, na katerega svojo odločitev opira pritožbeni organ v drugostopenjski davčni odločbi. Vendar je drugačen le kot nosilni razlog za odločitev, ne pa kot razlog, ki se v odločbi prve stopnje sploh ne omenja in o katerem naj bi tožeča stranka, po navedbah v tožbi, sploh ne imela možnosti, da se izjavi.

Davčni organ nasprotno poudari, da stečajni postopek še ni končan in da je z ozirom okoliščine, ki jih navaja, mogoče, da bi terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi (zakonskega) pobota.

Ni spora o tem, da se terjatev do nje sodno izvršuje in da izvršba v letu 2016 še ni bila končana. Zato tožeča stranka pri izračunu davčne osnove in obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 še ni mogla z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da terjatev ne bo poplačana, kar je pogoj za davčno upoštevanje odhodka odpisa, kot to po presoji sodišča z ozirom na določbe 21. člena ZDDPO-2 pravilno zaključita davčna organa.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za davčno obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016 tožeči stranki odmerila in naložila v plačilo DDPO za leto 2015 od davčne osnove 1.219.329,65 EUR po stopnji 17 % v znesku 207.286,00 EUR in pripadajoče obresti ter DDPO za leto 2015 od davčne osnove 4176.031,26 EUR po stopnji 17 % v znesku 70.895,35 EUR in pripadajoče obresti (I. točka izreka). Tožeča stranka ni priglasila stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (II. točka izreka). Odločeno je še, da pritožba ne zadrži izvršitve (III. točka izreka).

2.V obrazložitvi davčni organ opiše vodenje postopka, navaja pregledano dokumentacijo ter sestavi seznam stroškov, izkazanih v poslovnem izidu in v obračunih DDPO, opiše pa tudi obseg in značilnosti poslovanja tožeče stranke ter opredeli, kdo so povezane osebe in na kateri podlagi.

3.Nepravilnosti nato ugotavlja po posameznih letih.

4.Za leto 2015 davčni organ najprej opiše transakcije v zvezi nakupom oz. prodajo nepremičnine ... v Portorožu, za katere ugotavlja, da so se odvijale med povezanimi osebami. Tožeča stranka je nepremičnino kupila od povezane osebe (A. A.) za dogovorjeno kupnino 450.000,00 EUR, ki jo je evidentirala na kontu 01027 v poslovnih knjigah, na kontu 01028 pa je evidentirala še zemljišče ... v vrednosti 1.307.720,67 EUR. Ne predloži pa tožeča stranka nikakršnega dokaza o tržni ceni nepremičnine v času nakupa in tako ne dokaže, na kakšni podlagi je bil evidentiran znesek 1.307.720,67 EUR v poslovnih knjigah, če je bila nabavna vrednost le 450.000,00 EUR. Nakar sledi prodaja zadevne nepremičnine (stanovanjske hiše z zemljiščem) družbi B., d. o. o. (povezani osebi) za kupnino 500.000,00 EUR, s čimer tožeča stranka ustvari odhodek od prodaje v višini 1.216.540,07 EUR. Posel kot tak je tudi sicer potekal med povezanimi osebami in brez finančnih tokov ter na podlagi kompenzacije za znesek 450.000,00 EUR, pri čemer nikjer ni razvidno, da bi tožeča stranka za nepremičnino plačala več kot 450.000,00 EUR. Ugotavlja se še, da tožeča stranka z navedeno nepremičnino ni ustvarjala prihodkov niti ni v postopku pojasnila smisla (namena) njene nabave. Kar po presoji davčnega organa pomeni, da ravnanje tožeče stranke ni bilo skrbno in gospodarno in kaže na izogibanje obdavčitvi v smislu četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj je bil namen teh transakcij očitno zgolj v tem, da se ustvari izguba pri prodaji, kar ima za posledico povečanje odhodkov v obračunu DDPO.

5.Dalje se ugotavlja nepravilnost pri knjiženju prevrednotovalnih poslovnih odhodkov na kontu 721000, na katerem tožeča stranka izkazuje znesek 144.254,88 EUR. Iz dejanskega stanja zadeve namreč sledi, da je bil zoper tožečo stranko uveden izvršilni postopek s strani družbe C., d. d. in da je pri tem prišlo do preplačila dolga. Poslovni dogodki so se odvijali v času od leta 2012 do 2014, šele v letu 2015 pa je tožeča stranka opravila preknjižbo varščine na ustrezni konto (16502), kar pomeni, da pred tem tožeča stranka ni imela vzpostavljenih teh terjatev niti oblikovanega popravka terjatev do C., kar je v nasprotju z določbami SRS, ki se nanašajo na (tekoče) knjiženje poslovnih dogodkov. Zato davčni organ sprva ni priznal prevrednotovalnih odhodkov v omenjenem znesku, sledil pa je nato pripombam tožeče stranke in jim ob upoštevanju načela sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 in na podlagi določb 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) delno ugodil ter pripoznal odhodke v znesku, ki je enak aritmetični sredini dejansko odpisanih terjatev v preteklih treh davčnih obdobjih, to je v višini 109.170,00 EUR, razlika v višini 35.084,88 EUR pa ostaja davčno nepriznana.

6.Za leto 2016 ostaja očitek o nepravilnostih pri knjiženju prevrednotovalnih poslovnih odhodkov na kontu 721000, na katerem tožeča stranka izkazuje znesek 137.732,28 EUR, in ki se po pojasnilu tožeče stranke nanaša na izločitev osnovnih sredstev in odpis zalog materiala in blaga, odkupljenega od (povezane) družbe D. pred stečajem. Tožeča stranka pojasni, da je družba D. šla z dnem 17. 11. 2011 v stečaj, ves odkupljeni material in blago pa je ostalo v skladišču proizvodnega objekta na lokaciji ... Zaradi novih najemnikov omenjenega prostora je bilo treba skladiščne prostore preurediti in izprazniti. In ker material in blago niso bili več uporabni za proizvodnjo, so bili odpeljani na odpad, vrednost zalog iz tega naslova pa se odpiše. Davčni organ omenjenih pojasnil in kasnejših pripomb tožeče stranke ne upošteva, saj ugotavlja, da obravnavani odpis materiala in blaga ni bil opravljen v skladu s SRS in se že zato odhodkov iz tega naslova ne upošteva kot davčno priznanih. Poleg tega ugotavlja, da omenjena transakcija (odkup in kasnejši odpis zalog) ne sodi v dejavnost tožeče stranke in da tudi ne predstavlja občasne dejavnosti. Stroški praznitve prostorov so bili itak že upoštevani v okviru dejavnosti, ki jo opravlja, medtem ko je strošek zadevnih zalog lahko za tožečo stranko poslovni odhodek, ki pa ga iz že omenjenih razlogov davčno ni mogoče priznati.

7.Davčni organ tožeči stranki tudi ne prizna odhodkov od oslabitve poslovnih terjatev v znesku 240.782,00 EUR, ki se nanaša na terjatve do družbe E., d. o. o., do F. F., do G. G. in (ponovno) do F. F., kot terjatev v tožbi oziroma kot knjiženje odhodkov za dane izvršbe.

8.Za družbo E. se ugotavlja, da je začet stečajni postopek nad družbo, in da postopek stečaja še ni končan.

9.Glede terjatve do F. F. davčni organ ugotavlja, da je njeno terjatev odkupil H. H. ter da dokazil o plačila terjatve tožeča stranka v postopku ni predložila. Obenem je tožeča stranka začela postopek izvršbe zoper F. F., kar ni logično in kar pomeni, da tožeča stranka nima podlage za oslabitev terjatve.

10.Glede terjatve do G. G., s. p. pa davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka zoper njega sprožila sodni postopek, ni pa dokazov o tem, da je postopek končan. Šele ob končanju postopka pa se lahko terjatev ali del terjatve odpiše in v posledici prizna kot odhodek in se zato v konkretnem primeru tudi znesek terjatve do G. G. ne upošteva kot oslabitev oziroma kot davčni odhodek.

11.Pripombe, ki so jih dali na zapisnik omenjeni (domnevni) dolžniki, davčni organ obrazloženo zavrne ter nato, na podlagi navedenih ugotovitev, spremeni obračun DDPO za leti 2015 in 2016 ter tožeči stranki izračuna razliko za plačilo za obe davčni leti v zneskih, ki so razvidni iz izreka odločbe. Poleg tega izračuna in naloži v plačilo tudi pripadajoče obresti.

12.Ministrstvo za finance je kot davčni organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-14-17/2019-4 z dne 11. 6. 2020 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, tako da se v delu, ki se nanaša na znesek davčne osnove 15.935,40 EUR (odhodek odpisa terjatve do G. G., s. p.) iz druge alinee I. točke izreka izpodbijane odločbe odpravi in v tem delu zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, ter odločbo pod točko I izreka odpravi v delu, ki se nanaša na pripadajoče obresti ter zadevo tudi v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V preostalem delu je organ druge stopnje pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

13.Glede obresti, obračunanih na podlagi 95. člena ZDavP-2, se v odločbi druge stopnje navaja, da je obračun obresti v načelu pravilen in skladen z zakonodajo, ki je veljala v zadevnem obdobju. Tožeči stranki pritrdi le v pogledu izračuna obresti od dne 31. 3. 2016 oziroma od dne 31. 3. 2017 dalje, in sicer iz razloga, ker iz odločbe ni razvidna pravna podlaga za določitev zapadlosti davka in ker ni razviden datum predložitve davčnega obračuna za leti 2015 in 2016. Odločbe zato v tem delu (iz razloga ekonomičnosti) pritožbeni organ sam ne preizkuša ter zadevo v tem delu vrača v ponovno odločanje organu prve stopnje.

14.Glede odmere davka za leto 2015, konkretno glede prodaje oziroma nakupa nepremičnin, se z odločitvijo prve stopnje pritožbeni organ strinja, ne strinja pa se z nosilnim razlogom za odločitev. V načelu sicer pritrjuje prvostopnemu organu, da se posledica obravnavanih poslov kaže v nedovoljenem davčnem izogibanju, vendar pa po stališču pritožbenega organa tega izogibanja ni mogoče zatrjevati na način, kot to stori organ prve stopnje, tj. z vidika prodajne cene nepremičnin oziroma z vidika povezanosti oseb, ki so sodelovale v transakcijah. Zakonitosti izpodbijane odločitve pa vendarle pritrjuje, le da iz drugega razloga, ki je po presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi dovolj jasno naveden in obrazložen. Gre za to, da tožeča stranka v postopku DIN ni z ničemer dokazala, da so bili zadevni odhodki potrebni za pridobitev prihodkov tožeče stranke, ki so obdavčeni po ZDDPO-2, oziroma da so bili neposreden pogoj za dejavnost, kar je po določbah prvega in drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 pogoj za njihovo upoštevanje kot davčnih odhodkov. Tožena stranka pri tem še navaja, da je tožeča stranka to tudi sama potrdila s pojasnilom, da je nepremičnine prodala ravno zaradi njihove poslovne nepotrebnosti.

15.Glede odmere davka za leto 2016, konkretno glede prevrednotovalnih poslovnih odhodkov v višini 137.732,28 iz naslova odpisa zalog materiala in blaga pritožbeni organ ugotavlja, da je odločitev pravilna in zakonita, ker tožeča stranka v davčnem postopku, skladno z dokaznim bremenom, ni uspela dokazati že obstoja zatrjevanih prevrednotovalnih poslovnih odhodkov, ki se po določbah tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 lahko upoštevajo pri izračunu davčne osnove. Tožeča stranka namreč ni uspela dokazati ne dejanskega obstoja teh zalog niti njihovega dejanskega uničenja oziroma tega, da jih je odpeljala na odpad, kaj šele njihove dejanske nekurantnosti in s tem razloga za njihovo prevrednotenje oziroma odpis. Tega tožeča stranka ne dokazuje niti v postopku s pritožbo in je zato odločitev utemeljena že na podlagi citirane določbe.

16.V zvezi z odhodki iz naslova slabitve terjatev pa tožena stranka ugotavlja, da dejanska stanja prevrednotenja oziroma odpisov v tem delu poslovnih terjatev niso sporna. Sporni so materialnopravni razlogi za njihovo upoštevanje pri ugotavljanju davčne osnove. Z ozirom na ugotovljena dejstva in ob upoštevanju šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2 je po presoji pritožbenega organa pravilno odločeno, ko gre za zatrjevane terjatve do družbe E. in do fizične osebe F. F., saj tožeča stranka ni izkazala davčno upoštevnih dejstev za pripoznanje odhodkov. Zgolj zatrjevanje tožeče stranke, da se ni in zakaj (zaradi ekonomske neupravičenosti postopka) se ni odločila za sodni postopek zoper družbo E., ni dovolj, saj tega tožeča stranka s konkretnimi podatki (o sodnih in odvetniških stroških ter z razlogi o tem, zakaj bi postopek ne bil uspešen) ne podkrepi in s tem ne izkaže zatrjevane ekonomske neupravičenosti omenjenih stroškov, kar je pogoj za njihovo opredelitev kot davčnih odhodkov. Ne zadosti izkazane so tudi trditve tožnice o tem, da ne bodo poplačane, oziroma v katerem delu ne bodo poplačane terjatve do F. F., kar je pogoj za davčno upoštevanje zatrjevanega odhodka odpisa. Pritožbeni organ zato tudi v tem delu sledi odločitvi in razlogom prve stopnje. Ugodi pa pritožbi v delu, ki se nanaša na odhodke iz naslova odpisa terjatve do podjetnika G. G., vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka. Ugotavlja namreč, da v postopku na prvi stopnji niso bile zadosti ugotovljene vse okoliščine, ki se nanašajo na del terjatev do omenjenega podjetnika in se zato v tem delu, tj. v delu, ki se nanaša na znesek 15.935,40 EUR, odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

17.Tožeča stranka toži zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe in predlaga ugoditev tožbi ter povračilo stroškov postopka. Toži iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava.

18.V zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na transakcije z nepremičnino, navaja, da je tožena stranka s svojo odločitvijo bistveno spremenila obrazložitev, ki jo vsebuje odločba prve stopnje, in da je zato prišlo do kršitve 7. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na spremenjene razloge bi bilo treba dati tožeči stranki možnost, da se o tem izjavi, česar pa tožena stranka ni storila ter s tem tožeči stranki ni dala možnosti, da se izreče o zatrjevanem dejstvu, in da dokaže, da je bil izkazani odhodek potreben za pridobitev prihodkov, oziroma da so bili odhodki neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti tožeče stranke in posledica njenega opravljanja, kar naj bi bil pogoj za njihovo davčno upoštevanje. Navedba o tem, da naj bi celo tožeča stranka potrdila, da je bila nepremičnina prodana zaradi njene poslovne nepotrebnosti, pa je po navedbah v tožbi neresnična oziroma iztrgana iz konteksta.

19.V zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na prevrednotovalne odhodke iz naslova izločitve osnovnih sredstev in odpisa zalog materialna in blaga

19., odkupljenega od družbe D. pred stečajem, tožeča stranka navaja, da je tožeča stranka morala izprazniti skladiščne prostore zaradi sklenjene najemne pogodbe, pa tudi zato, ker blago v skladišču ni bilo več uporabno v proizvodnji in je zato tožeča stranka odpeljala material in blago na odpad. Očita še, da je tudi v tem delu obrazložitev tožene stranke povsem drugačna od tiste, ki jo vsebuje izpodbijana odločba. Za organ prve stopnje ni bil sporen oziroma vprašljiv obstoj zalog in uničenje le-teh ter njihov odvoz na odpad. Zato je tudi v tem primeru prišlo do kršitev 7. in 9. člena ZUP, saj bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožeči stranki omogočiti, da se o spremenjenih razlogih izjavi in ker tega ni storila, gre tudi v tem primeru, tako kot v primeru nepremičnin, za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

20.V zvezi z oslabitvijo poslovnih terjatev tožeča stranka očita toženi stranki nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava. V zvezi s terjatvijo do dolžnika E. tožeča stranka navaja, da je terjatev prijavila v stečajnem postopku ter da iz končnega seznama preizkušenih terjatev sledi, da je terjatev prerekana v celoti in da je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Vendar pa tudi v primeru, če bi tožeča stranka uspela, stečajna masa ne bi zadoščala za poplačilo in zato tožeča stranka tožbe ni vložila, saj bi morala plačati sodne in odvetniške stroške, izid sodnega postopka pa je negotov. Predvsem pa zaradi premajhne stečajne mase tožeča stranka ne bi prišla do poplačila. Zato ne drži, da pogoj iz 21. člena ZDDPO-2 ni bil izpolnjen, saj je tožeča stranka dokazala, da vložitev tožbe ne bi bila ekonomsko upravičena in da je zato odpis upravičen.

21.Tožeča stranka pojasnjuje okoliščine, ki se nanašajo na terjatev do F. F., ter tudi v tem pogledu trdi, da je davčni organ nepravilno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Navaja, da je zoper F. F. za neplačani del kupnine (za nepremičnino), to je za znesek 120.000,00 EUR, vložila predlog za izvršbo. Za navedeni znesek je bil sicer izdan sklep o izvršbi, vendar F. F. nima nobenega premoženja. Zato tožeča stranka meni, da navkljub uspešnem izidu sodnega postopka, ne bo prišla do poplačila in da je zato tudi obravnavani odpis terjatev v skladu z določbami 21. člena ZDDPO-2 šteti za davčno priznan odhodek.

22.V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri svojih razlogih za odločitev. Še posebej prereka tožbene navedbe, da tožnici ni bila dana možnost, da se v pritožbenem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Poudarja, da se omenjena zaveza nanaša na dejstva in dokaze, ki so pomembni za odločitev, in ne na materialnopravne zaključke, kot to zmotno meni tožeča stranka. Da bi ji ne bila dana možnost, da se v pritožbenem postopku izreče o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev pritožbenega organa, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, zato je tožena stranka prepričana, da so materialnopravni zaključki, ki jih je naredil drugostopenjski organ, pravilni in skladni s tretjim odstavkom 248. člena ZUP.

23.Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

24.Tožba ni utemeljena.

25.Leto 2015

26.Glede nakupa in prodaje nepremičnine dejanske okoliščine, tako v pogledu izvedenih knjiženj in tudi transakcij nasploh, niso sporne. Ni spora o tem, da je imela tožeča stranka v letu 2015 na kontu 72000 (odhodki od prodaje osnovnih sredstev) izkazan odhodek od prodaje nepremičnine v višini 1.216.540,07 EUR. Nepremičnina je bila sicer izkazana na kontu 01027 z vrednostjo 450.000 EUR (hiša) in na kontu 01028 kot zemljišče z vrednostjo 1.307.720 EUR.

27.Kot pravilno povzame situacijo tožeča stranka v tožbi, je bila nepremičnina kupljena v letu 2013 od A. A. za 450.000,00 EUR in prodana v letu 2015 za 500.000,00 EUR. Odhodek od prodaje (izguba pri prodaji) tako znaša 1.216.540,07 EUR, ki ga nato, ob upoštevanju določb 12. in 29. člena ZDDPO-2 davčni organ ne prizna kot davčni odhodek. Razlog za nepriznavanje, na katerega opira prvostopenjski organ svojo odločitev, je dejansko drugačen od tistega, na katerega svojo odločitev opira pritožbeni organ v drugostopenjski davčni odločbi. Vendar je drugačen le kot nosilni razlog za odločitev, ne pa kot razlog, ki se v odločbi prve stopnje sploh ne omenja in o katerem naj bi tožeča stranka, po navedbah v tožbi, sploh ne imela možnosti, da se izjavi. Kot dovolj jasno sledi iz izpodbijane odločbe (na strani 11), se med razlogi za odločitev navaja tudi, „da tožeča stranka z navedeno nepremičnino ni ustvarjala prihodkov niti ni v postopku podala pojasnila njenega namena nabave“. Tej ugotovitvi tožeča stranka ni nasprotovala v pritožbi, zato ni bilo ovire za to, da organ druge stopnje na omenjeno ugotovitev, tokrat kot na nosilni razlog, opre svojo odločitev. Podlaga za to je v tretjem odstavku 248. členu ZUP, po katerem v primeru, če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. S tem pa, kot že rečeno, toženka tudi ni vzela tožeči stranki možnosti izjave v postopku, kot se zatrjuje v tožbi, in se ji zato neupravičeno pripisuje, da je s svojim postopanjem absolutno bistveno kršila pravila postopka. Dodatno je tožeča stranka imela možnost, da omenjenim razlogom nasprotuje na naroku pred sodiščem, vendar tega ni storila, na poziv sodišča v tej zvezi je izjavila le, da vztraja pri svojih navedbah. Pri svojih, po presoji sodišča pravilnih navedbah in razlogih za odločitev, pa je na naroku vztrajala tudi tožena stranka.

28.Pripombam tožeče stranke glede prevrednotovalnih odhodkov na kontu 721000 za znesek 144.254,88 EUR je davčni organ delno sledil in jih delno pripoznal (za znesek 109.170,00 EUR), glede preostanka oziroma ukrepa nasploh pa tožba ugovorov več ne vsebuje. Zato sodišče v tem, preostalem delu ukrepa, sledi razlogom izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje.

29.Leto 2016

30.Spora tudi ni, da je imela tožeča stranka na kontu 721000 - prevrednotovalni odhodki - izkazan znesek 137.732,28 EUR ter da se omenjeno prevrednotenje nanaša na izločitev osnovnih sredstev in odpis zalog materiala in blaga, odkupljenega od družbe D. pred stečajem, kar vse naj bi se nahajalo v skladiščnih prostorih omenjene družbe. Tožeča stranka pa je sklepala za omenjene prostore nove najemne pogodbe ter je zato morala zadevne prostore, tudi tiste, v katerih se je nahajalo zadevno blago, izprazniti, nadaljnji razlog za njihovo izločitev oziroma odpis pa naj bi bil v tem, da blago ni bilo uporabno v proizvodnji in ga je zato tožeča stranka odpeljala na odpad. Razlogi druge stopnje za to, da se odhodki iz tega naslova ne pripoznajo kot davčni, pa so v odločbi druge stopnje drugačni kot tisti, na katerih temelji odločitev prve stopnje. Medtem ko davčni organ prve stopnje očita tožeči stranki nepravilno knjigovodsko obravnavanje zalog, ki je podlaga za njihov odpis, in še da proizvodnja in prodaja izdelkov ne sodi v njeno dejavnost, pa pritožbeni organ ugotavlja, da sploh ni dokazan obstoj teh zalog ter njihova nekurantnost in tudi ne njihovo dejansko uničenje, in da zato ni podlage za odpravo zalog in njihovo prevrednotenje. V tem primeru pa tožeča stranka pred odločitvijo dejansko (in tudi nesporno) ni bila seznanjena z očitki druge stopnje, ki so novi in ki temeljijo na drugačnih dejanskih ugotovitvah od tistih, ki jih vsebuje odločba prve stopnje, kar pomeni, da se tožeča stranka o novih dejanskih ugotovitvah in s tem o novih razlogih za odločitev ni mogla izjaviti oziroma nasprotnega dokazati, kar je zatrjevana kršitev postopka. Vendar pa je sodišče omenjeno kršitev odpravilo s tem, da je tožeči stranki dalo možnost, da se o omenjenih ugotovitvah in zaključkih pritožbenega organa izreče na naroku pred sodiščem, kar je tožeča stranka tudi storila. Pri tem pa se tožeča stranka izreče le glede knjigovodskega in ne dejanskega stanja zalog, pa tudi o njihovem dejanskem uničenju ne navede in ne predlaga ničesar. Zato sodišče njenim ugovorom ne more slediti, temveč sledi razlogom in odločitvi tožene stranke.

31.Oslabitev poslovnih terjatev na kontu 72200 v višini 240.782 EUR izhaja iz več poslovnih dogodkov.

32.V zvezi s terjatvijo do družbe E. ni spora, da jo je tožeča stranka prijavila v postopek stečaja nad omenjeno družbo, da je terjatev prerekana in da je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Sporni tudi niso podatki o tem, da stečajna masa ne zadošča za poplačilo in da je bil izid sodnega postopka nasploh negotov. Zato bi bili po oceni tožeče stranke nadaljnji pravni postopki ekonomsko neupravičeni, saj bi tožeča stranka z ozirom na nezadostno stečajno maso ne bi bila poplačana in je zato na podlagi 21. člena ZDDPO-2 terjatev kot odhodek utemeljeno odpisala. Davčni organ nasprotno poudari, da stečajni postopek še ni končan in da je z ozirom okoliščine, ki jih navaja, mogoče, da bi terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi (zakonskega) pobota. Obenem pa šteje odpis za neutemeljen tudi iz razloga, ker tožeča stranka ne naredi nikakršnega izračuna stroškov in ne ponudi dokazil za trditev, da bi bili nadaljnji postopki ekonomsko neupravičeni, kar vse je tudi po presoji sodišča lahko razlog za zavrnitev odpisa oziroma obravnavane slabitve terjatve.

33.Prav tako pa ne zdržijo presoje tožbeni očitki glede odpisa oziroma prevrednotenja terjatve do F. F. Ni namreč spora o tem, da se terjatev do nje sodno izvršuje in da izvršba v letu 2016 še ni bila končana. Zato tožeča stranka pri izračunu davčne osnove in obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 še ni mogla z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da terjatev ne bo poplačana, kar je pogoj za davčno upoštevanje odhodka odpisa, kot to po presoji sodišča z ozirom na določbe 21. člena ZDDPO-2 pravilno zaključita davčna organa.

34.Terjatev do G. G. pa ostaja odprta le delno. Za del terjatve v znesku 15.935,40 EUR namreč po presoji tožene stranke še ni podan razlog za davčno neupoštevanje odhodka in zato za ta znesek izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Medtem ko se, kot pravilno navaja že tožena stranka, s pritožbo izpodbija le tisti del odpisane terjatve, ki zadeva omenjeni znesek, zato je v preostalem delu izpodbijano odločitev, ki se nanaša na preostali del terjatve v višini 11.320.85 EUR, šteti za pravilno in zakonito.

35.Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

36.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 21, 29 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 248, 248/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.