Jedro

V obravnavani zadevi na strani obdolžencev ni bilo nobenih razlogov, ki bi onemogočali sojenje. Zato je bilo potrebno obravnavano zadevo presojati v skladu z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID 19 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) z dne 20. 3. 2020 in Zakonom o spremembi navedenega zakona z dne 30. 4. 2020, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolžena S.O. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi) in D.G. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi), na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a, da naj bi: a) D.G. v Mariboru in v R H. v času od junija do septembra 2009, pri opravljanju gospodarske dejavnosti zato, da bi družbi O.S.–P. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist in družbi D.S. d.o.o. povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj direktorja družbe D.S. d.o.o. na ta način, da je v nasprotju z določbo prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 24/06 s spremembami in dopolnitvami) dne 1. 9. 2009 kot direktor družbe D.S. d.o.o. sklenil pogodbo, na podlagi katere je družba D.S. d.o.o. kupila celotni poslovni delež družbe OS M. Z. d.o.o. za kupnino 20,521.721,32 EUR, čeprav je vedel, da se s to pogodbo prenaša poslovni delež navedene družbe v nominalni vrednosti 20.000 HRK (2.642,18 EUR) in, da je edino premoženje, ki ga je takrat imela družba OS M. Z. d.o.o. nepremičnina parc. št. ..., k.o. O. (Hrvaška), za katero je S.O. priskrbel cenitev z dne 15. 5. 2009, po kateri je bila vrednost navedene nepremičnine ocenjena na 17,007.012,00 EUR, torej je vedel, da je vrednost navedene družbe le 17,009.654,18 EUR, kupnino po pogodbi z dne 1. 9. 2009 pa poravnal s podpisom verižne kompenzacije, ki je bila pripravljena že dne 16. 6. 2009 in po kateri so se zaprle obveznosti družbe D.S. d.o.o. do O.S.-P. d.o.o. in hkrati obveznosti družbe O.M.C. d.o.o. do D. d.o.o. ter obveznosti družbe O.S.-P. d.o.o. do družbe O.M.C. d.o.o., vse v višini 20,435.700,45 EUR namesto v znesku 17,009.654,18 EUR, z navedenim ravnanjem pa je gospodarski družbi O.S.–P. d.o.o. pridobil za 3,426.046,27 EUR protipravne premoženjske koristi, družbi D.S. d.o.o., sedaj D.S. d.o.o. - v stečaju pa povzročil za 3,426.046,27 EUR premoženjske škode, kolikor znaša razlika med z verižno kompenzacijo poravnanimi terjatvami in obveznostmi v višini 20,435.700,45 EUR in vrednostjo navedene družbe v višini 17,009.654,18 EUR in mu je šlo za to, da družbi O.S.-P. pridobi takšno veliko premoženjsko korist in družbi D.S. d.o.o. povzroči takšno veliko premoženjsko škodo.

b) S.O. v Mariboru in v R Hrvaški v času od junija do septembra 2009 D.G. naklepoma napeljal k storitvi kaznivega dejanja zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika, opisanega pod točko 1.a) na ta način, da je: kot direktor oziroma lastnik spodaj navedenih personalno in kapitalsko povezanih družb in sicer družbe O.M.C. d.o.o., (katere edini družbenik in direktor je bil in ki je bila večinska lastnica družbe D.S. d.o.o., s poslovnim deležem v višini 94,784 %), OS M.Z. d.o.o. (katere direktor je bil do 23. 7. 2009 in katere edini družbenik je bila od 23. 7. 2009 do 1. 9. 2009 družba O.S.-P., njen edini družbenik pa B.O.) in O.S.- P. d.o.o. (katere edini družbenik je bil B.O., sin S.O.) nagovoril D.G., da kupi celotni poslovni delež družbe OS M.Z. d.o.o. od prodajalca, družbe O.S.-P. d.o.o. za kupnino 20,521.721,32 EUR, čeprav je vedel, da se s pogodbo nakupu poslovnega deleža prenaša poslovni delež navedene družbe v nominalni vrednosti 20.000 HRK (2.642,18 EUR) in, da je edino premoženje, ki ga je takrat imela družba OS M.Z. d.o.o. nepremičnina parc. št. ..., k.o. O. (H.), ki jo je navedena družba oziroma zanjo sam O. le šest mesecev prej to je dne 18. 2. 2009 kupila za kupnino v višini 110.200,00 EUR, za katero je priskrbel cenitev z dne 15. 5. 2009, po kateri je bila vrednost navedene nepremičnine ocenjena na 17,007.012,00 EUR, kupnino po pogodbi z dne 1. 9. 2009 pa poravna s podpisom verižne kompenzacije, ki je bila pripravljena že dne 16. 6. 2009 in po kateri so se zaprle obveznosti družbe D.S. d.o.o. do O.S.-P. d.o.o. in hkrati obveznosti družbe O.M.C. d.o.o. do D.S. d.o.o. ter obveznosti družbe O.S.- P. d.o.o. do družbe O.M.C. d.o.o., vse v višini 20,435.700,45 EUR namesto v znesku 17,009.654,18 EUR, saj je vedel, da je vrednost navedene družbe le 17,009.654,18 EUR in je tako D.G. naklepoma napeljal, da družbi O.S.-P. pridobi veliko premoženjsko korist v znesku 3.426.046,27 EUR, kolikor znaša razlika med z verižno kompenzacijo poravnanimi terjatvami in obveznostmi v višini 20.435.700,45 EUR in vrednostjo navedene družbe v višini 17.009.654,18 EUR in mu je šlo za to, da družba O.S.-P. d.o.o. pridobi tako veliko premoženjsko korist v navedeni višini, s čimer naj bi obdolženi D.G. pod točko 1a storil kaznivo dejanje zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi z prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika, obdolženi S.O. pa pod točko 1b storil kaznivo dejanje napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s členom 37 Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun.

III. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo D.S.d.o.o. - v stečaju s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20,521.721,32 EUR, napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena S.O. in D.G. oprostilo obtožbe in sicer obdolženega D.G. storitve kaznivega dejanja zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega S.O. pa storitve kaznivega dejanja napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in člena 37 KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdati obeh obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun, oškodovano družbo D.S. d.o.o. - v stečaju pa je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20,521.721,32 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžena spozna za kriva očitanih kaznivih dejanj in jima določi v besedi strank predlagano sankcijo.

3. Zoper pritožbo okrožne državne tožilke so podali zagovorniki odgovor: - zagovornik obdolženega S.O., M.B. v odgovoru navaja, da obdolžena očitanega kaznivega dejanja nista storila in da je napadena sodba pravilna ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno; - zagovornica obdolženega S.O., M.P. v odgovoru na tožilsko pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje; in

- zagovornik obdolženega D.G., D.P., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na predlog zagovornikov odvetnika M.B. in odvetnika D.P. za razpis javne seje, je pritožbeno sodišče pritožbeno sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP v navzočnosti višjega državnega tožilca Z.K. in zagovornikov obdolženih odvetnikov M.B.,I.M. in D.P. ter v nenavzočnosti pravilno obveščenega obdolženega D.G. in obdolženega S.O., ki je seznanjen z datumom seje, njegovo nenavzočnost je opravičil zagovornik I.M. Na sejo ni pristopila zagovornica obdolženega S.O., odvetnica M.P., za katero obvestilo ni izkazano.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

6. Pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, skladno z določilom člena 383/I ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obdolžencev prekršen kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP. Po drugem odstavku 91. člena KZ-1 je zastaralni rok v novem sojenju po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Navedeno pa ne pomeni, da je navedeni rok določen kot absoluten oziroma, da posledice zastaranja v vsakem primeru nastopijo po izteku dveh let. Za pravilno razumevanje navedene določbe je namreč treba upoštevati tudi tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1, ki določata, katera dejstva vplivajo na tek tega roka in kako. Rok za zaključek novega sojenja na tej podlagi ne teče takrat, ko se ta po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati ali, ko je storilec nedosegljiv za državne organe, torej ko obstajajo objektivne ovire za sojenje. Kadar razlog, ki onemogoča novo sojenje, povzroči sam obdolženec, o pravni negotovosti ni mogoče govoriti. V obravnavani zadevi na strani obdolžencev ni bilo nobenih razlogov, ki bi onemogočali sojenje. Zato je bilo potrebno obravnavano zadevo presojati v skladu z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID 19 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) z dne 20. 3. 2020 in Zakonom o spremembi navedenega zakona z dne 30. 4. 2020, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije.

7. Ta presoja je pokazala, da navedena zakona nimata prav nobenega vpliva na obravnavano zadevo. Sodišče prve stopnje je namreč v navedeni zadevi izdalo oprostilno sodbo zoper oba obdolženca dne 25. 2. 2020, torej v času, ko navedena zakona nista veljala. Prvostopno sodbo je sodišče prve stopnje pisalo več kot dva meseca in jo strankam poslalo dne 30. 4. 2020, ko sta navedena zakona že veljala. Potrebno je navesti, da sicer ZZUSUDJZ med nujne zadeve, v katerih ne tečejo niti materialni niti procesni roki, ni uvrstil obravnavane zadeve, saj govori le o zastaranju kazenskega pregona. Sodna praksa je sprejela razlago, da je tudi kazenske zadeve, kjer obstaja bojazen, da bo prišlo do zastaranja, potrebno obravnavati prednostno kot nujne zadeve, ki so kot take določene v zakonu (prvi odstavek 159. člena Sodnega reda). Sodišče pa si mora po členu 15 ZKP prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoča kakršno koli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Zato je po oceni pritožbenega sodišča vsekakor bilo potrebno obravnavano zadevo obravnavati kot nujno, kot takšno pa so jo šteli tudi sodišče in stranke, ki jim je bil drugopis prvostopne sodbe vročen v času veljave ZZUSUDJZ, stranke pa so tudi v roku, ki ga določa ZKP, zoper prvostopno sodbo vložile pravno sredstvo (okrožna državna tožilka pritožbo), zagovorniki obdolžencev pa so na pritožbo tožilke podali odgovore.

8. Sicer Zakon o spremembah glede COVIDA 19, v 4.a členu določa, da glede na prvi odstavek 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), sodišča odločajo in vročajo sodna pisanja v zadevah, ki niso nujne v skladu z 83. členom ZS, in ki se ne štejejo kot nujne v skladu z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča, če sodišča lahko zagotovijo opravo teh dejanj v skladu s pogoji, ki jih določi predsednik Vrhovnega sodišča in na način iz tretjega odstavka 83.a člena ZS, in tako, da se ne širi virusna okužba in je zagotovljeno zdravje in življenje ljudi, kar vse je v obravnavani zadevi bilo zagotovljeno, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa. Zato po oceni pritožbenega sodišča okoliščine COVID 19 in v zvezi z njim sprejeti ukrepi, na obravnavano zadevo niso imele nobenega vpliva in jih nikakor ni šteti obdolžencema v škodo, saj niso obstajale nobene okoliščine, ki bi preprečevale oziroma za sodišče pomenile objektivno oviro postopanja v obravnavani zadevi.

9. Določbe o roku za dokončanje novega sojenja ob njihovi pravilni uporabi preprečujejo nerazumno dolge postopke (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije). V postopku novega sojenja mora namreč sodišče zaradi saniranja procesnih kršitev praviloma ponoviti glavno obravnavo in pritožbeni postopek s poudarkom na tistih procesnih dejanjih, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče (drugi odstavek 428. člena ZKP), za cilj pa mora imeti zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). V postopku nove razsoje se določbe o zastaranju kazenskega pregona ne uporabljajo, kar pomeni, da rok za zastaranje pregona v postopku nove razsoje ne teče, ampak je potrebno upoštevati dvoletni rok, ki ga določa drugi odstavek 91. člena KZ-1. Navedeni rok odpravlja negotovost, do kdaj sme država z vodenjem kazenskega postopka še posegati v pravice posameznika in zagotavlja splošno prepoved nerazumne in stvarno neutemeljene pravne negotovosti iz vidika zahteve po pravni varnosti.

10. Glede na to, da je Vrhovno sodišče odločbo s katero je razveljavilo pravnomočno sodbo sprejelo dne 12. 7. 2018, je zastaranje v obravnavani zadevi nastopilo dne 12. 7. 2020. Sodišče prve stopnje je sicer kazensko zadevo v reševanje pritožbenemu sodišču poslalo dne 2. 7. 2020, torej še pred zastaranjem, vendar je bila dne 6. 7. 2020 vložena zahteva za izločitev Višjega sodišča v Mariboru, ki je bila dne 7. 7. 2020 posredovana Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki je zahtevo za izločitev zavrnilo dne 16. 7. 2020 in spis vrnilo pritožbenemu sodišču 23. 7. 2020. Tako je nastopilo zastaranje v obravnavani zadevi dne 12. 7. 2020, to je v času, ko se je obravnavani spis nahajal na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Člen 91/II KZ-1 pa določa, da v kolikor je bila pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Postopek nove razsoje ni več podvržen roku za zastaranje kazenskega pregona, ker je pregon končan s pravnomočnostjo sodbe.

11. Po oceni pritožbenega sodišča na obravnavano zadevo glede na obrazloženo določbe iz ZZUSUDJZ niso imele vpliva, saj je sodišče prve stopnje kljub koroni v obravnavani zadevi nemoteno poslovalo. Prav tako pa niso bile podane nobene okoliščine na strani obdolženih, ki bi sojenje onemogočale (tretji odstavek 91. člena KZ-1). Dovoljenost kazenskega pregona je namreč eden izmed pogojev za izvedbo kazenskega postopka in izdajo meritorne odločbe. Če ni izpolnjen, kazenski postopek ne more biti izveden in odločba ne more biti izdana.

12. Ker je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje, je pritožbeno sodišče skladno z določilom 4. točke 357. člena ZKP izdalo sodbo, s katero je obtožbo zoper oba obdolženca zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo z vsebino pritožbe okrožne državne tožilke.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica zavrnilne sodbe in temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.

14. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je pritožbeno sodišče oškodovano družbo D.S. d.o.o. - v stečaju s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20,521.721,32 EUR napotilo na pravdo, kar je v skladu z zavrnilno sodbo.