Jedro

ZPP ne pozna dokaznih pravil, ki bi vnaprej dajala določenim dokazom oziroma vrsti dokazov (večjo) dokazno moč. Izjema je le pravilo o vrednotenju javnih listin oziroma drugih listin, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami, za kar pa v primeru obravnavanih dokumentov iz tožničinega poslovanja ne gre. Prav tako temeljijo na vnaprejšnji dokazni oceni, ki je prepovedana. Kljub temu, da gre za "uradne" dokumente iz poslovanja tožnice kot banke, gre še vedno za zasebne listine, ki jim vnaprej ni mogoče pripisati večje dokazne moči od tiste, ki jo imajo ostali listinski dokazi ali dokazi z zaslišanjem strank ali prič.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23938/2011 z dne 25.2.2011, v celoti v veljavi in je toženka dolžna v roku 8 dni tožnici plačati glavnico v znesku 12.280,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11.3.2012 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je izvedlo le listinske dokaze, drugih dokazov pa ni izvajalo. Trditve, da so delavci tožnice poslovali samovoljno, da jim je morala podpisovati bianco bančne dokumente in da niso upoštevali njenih zahtev po pokrivanju in knjiženju njenih obveznosti, je dokazovala s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič B. K., A. D. in S. B.. Njihovo izpoved, kako je potekalo poslovanje tožnice z denarnimi sredstvi toženke, je mogoče preveriti z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi bi lahko dokazala, da dokumenti tožnice ne izkazujejo pravega stanja, ji je odreklo pravico do poštenega sojenja in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev predlaganih dokazov, so namreč nerazumni. Sodišče prve stopnje se je oprlo izključno na listine, ki jih je predložila tožnica, pri tem pa je navedlo le, da iz teh listin ne izhaja noben dvom o pravilnosti zapisa prometa, ki ga je izvrševala tožnica kot banka, in da te listine izkazujejo pravilno stanje, takšnih zaključkov pa ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da delavci tožnice niso izvršili tistih knjiženj in prenosov denarja, ki so bili s strani toženke in njenega partnerja B. K. izrecno naročeni, čeprav je toženka kot dokaz predložila tudi kazensko prijavo zoper poslovanje tožnice in njenih delavcev, ki jo je vložila že dne 13.5.2010, to je pred zaprtjem bančnega računa in pred vložitvijo tožbe. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo, da toženka ni izkazala svoje trditve, od kje ji denar za pokrivanje negativnega stanja na transakcijskem računu, čeprav je predložila listinski dokaz – pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 18209/70. Iz listin A4 in A9, ki jih je predložila tožnica, izhaja, da je bilo stanje na računu toženke na dan zaprtja računa pozitivno. Ker je sodišče prve stopnje prav na podlagi teh listin ugotovilo njen dolg, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kako je na podlagi teh listin ugotovilo dolg toženke, sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Pritožbi prilaga kazensko ovadbo, ki jo je zoper tožnico in njene delavce vložila njena pooblaščenka dne 23.4.2012, ter njeni dopolnitvi z dne 18.5.2012 in z dne 23.5.2012, s katerimi v času sojenja še ni razpolagala. Listine, na katerih temelji kazenska ovadba, ji je uspelo pridobiti šele po večkratnih neuspelih pozivih tožnici, kljub temu, da je sodišču že med pravdo predlagala, naj tožnici naloži predložitev vse dokumentacije. Tožnica ji je šele dne 16.5.2010 posredovala celoten pregled prometa na transakcijskem računu. Po vloženi kazenski ovadbi je ugotovila tudi, da je imela pri tožnici odprta dva računa. Ker se stanje na računu ne ujema s sklenjenimi in podpisanimi dokumenti, bi bilo treba poslovanje tožnice s transakcijskim računom preveriti z izvedencem finančne stroke.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glavni pritožbeni očitek toženke je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi je dokazovala svoje trditve, da je tožnici že vrnila vtoževani znesek, vendar tožnica tega ni vnesla v svoje poslovne knjige, zato s strani tožnice predložene listine ne izkazujejo resničnega stanja.

6. Pravdna stranka ima načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče lahko njihovo izvedbo zavrne le iz utemeljenih razlogov, ki jih je dolžno obrazložiti. Zavrnitev (s strani toženke) predlaganega zaslišanja prič B. K., A. D. in S. B., je sodišče prve stopnje obrazložilo s pojasnilom, da so predlagani dokazi v tej fazi postopka in ob dejstvu, da sodišče razpolaga z uradnim izpiskom tožnice o zgodovinskih dogajanjih na računu toženke, brezpredmetni in niso na mestu. Takšni razlogi ne predstavljajo utemeljenih razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov, saj nasprotujejo prosti dokazni oceni iz 8. člena ZPP. ZPP ne pozna dokaznih pravil, ki bi vnaprej dajala določenim dokazom oziroma vrsti dokazov (večjo) dokazno moč. Izjema je le pravilo o vrednotenju javnih listin oziroma drugih listin, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami (prvi in drugi odstavek 224. člena ZPP) (1), za kar pa v primeru obravnavanih dokumentov iz tožničinega poslovanja ne gre. Prav tako temeljijo na vnaprejšnji dokazni oceni (2), ki je prepovedana. V delu, kjer se sodišče prve stopnje sklicuje na njihovo brezpredmetnost glede na "fazo postopka", so tudi povsem nerazumni. Kljub temu, da gre za "uradne" dokumente iz poslovanja tožnice kot banke, gre še vedno za zasebne listine, ki jim vnaprej ni mogoče pripisati večje dokazne moči od tiste, ki jo imajo ostali listinski dokazi ali dokazi z zaslišanjem strank ali prič. V obravnavanem primeru je bistveno, da je toženka predlagala zgoraj navedene dokaze za ugotovitev dejstev (3), ki so pomembna za njen uspeh, in da predlagani dokazi niso očitno neprimerni za dokazovanje teh dejstev. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih je neutemeljeno zavrnilo, je prekršilo toženkino pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornega postopka, katere sestavni del je tudi pravica do izvedbe dokaza. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. Ker je pritožbeno sodišče že zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, se do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti še neizvedene dokaze, ki jih je toženka predlagala za dokazovanje svojih navedb, da je dolg že poravnala. Pri tem naj upošteva, da mora biti dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezno substanciran, če naj bo izveden. Ker je toženka pritožbi priložila nove listinske dokaze (B5 – B7), bo moralo sodišče prve stopnje oceniti njihovo pravočasnost v skladu s četrtim odstavkom 286. členom ZPP. Po izvedenem dokaznem postopku bo treba opraviti dokazno oceno v skladu z napotki iz 8. člena ZPP.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tudi če gre za javno listino, je dovoljeno dokazovati, da so v njej dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP).

(2) Argumentacija, da so že izvedeni dokazi o nasprotnem tako prepričljivi, da jih novi dokaz ne bi mogel ovreči. (3) Navedb, da je svoj dolg do tožnice že poravnala oziroma da dokumenti iz tožničinega poslovanja ne izkazujejo resničnega stanja.