Jedro

Če denacionalizacijski upravičenec svojega zahtevka po vrnitvi nepremičnine v naravi tudi po opozorilu upravnega organa, da ni zakonskih pogojev za vrnitev v naravi, ne spremeni v zahtevek za odškodnino v obliki delnic ali obveznic do izdaje prvostopne odločbe, je upravni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil zahtevek kot neutemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine z dne 12.7.1993, s katero je zavrnil zahtevo tožnice za vrnitev parc.št. 82 v času podržavljenja, sedaj del parcele št. 82/2 in del parc.št. 75, v last in posest upravičencema pok. K.Š. in pok. A.Š., ker sta parceli v lasti fizične osebe. Tožnica je bila v teku postopka pozvana, da svoj zahtevek po vrnitvi navedene parcele spremeni v zahtevek za odškodnino v obliki delnic ali obveznic, kar pa je zavrnila in vztrajala pri svoji zahtevi in izpodbijala veljavnost kupoprodajne pogodbe, s katero je bila parcela št. 82/2 prodana A.O. Upravni organ je ugotovil, da ne obstajajo razlogi za izpodbojnost navedene pogodbe, saj je zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90) začel veljati dan po objavi, to je 7.7.1990, medtem ko je bila sporna pogodba overjena 5.5.1989. Sporna parcela je bila podržavljena na podlagi zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59), zanjo pa sta upravičenca prejela odškodnino v višini 137.218 din. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je na parc. št. 82/2 vknjižena lastninska pravica na fizično osebo A.O., na parc.št. 75 pa na fizično osebo S.J. V skladu s 16. členom zakona o denacionalizaciji (ZDen) premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. V takem primeru se v skladu z 42. členom ZDen da odškodnina. Ker vrnitev podržavljenega premoženja v obliki, kot jo je zahtevala tožnica, ni možna, tožnica pa zahtevka kljub pozivu ni spremenila, je prvostopni organ, ki je zahtevek kot neutemeljen zavrnil, pravilno odločil. Tožnica v tožbi navaja, da so v tem kraju vsi drugi, ki so vložili prošnjo za vrnitev zemlje, to dobili nazaj. Tožnica zahteva nazaj podržavljeno zemljo, ki je bila prodana sosedi, tej pa naj se da v zameno nadomestno zemljišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo sodišče ne dvomi, da sta že prvostopni organ, kot tudi tožena stranka, pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi tudi odločila pravilno in v skladu z določbami ZDen, na katere se sklicujeta. V zadevi ni sporno, da je parc.št. 82 (v času podržavljenja), sedaj del parc. št. 82/2 in del parc.št. 75 v lasti fizičnih oseb, zato po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen teh nepremičnin ni mogoče vrniti. V takem primeru se bivšemu lastniku oziroma denacionalizacijskemu upravičencu da lahko le odškodnina v skladu z 42. členom ZDen. Tako kot ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, tega pa tudi tožnica v tožbi ne zanika, je bila tožnica že v teku postopka na to opozorjena, vendar svojega zahtevka do izdaje prvostopne odločbe ni spremenila, zato je po presoji sodišča tožena stranka v tem primeru pravilno odločila. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).