Jedro

Ker je sposobnost razsojanja dejanska sposobnost, je pri presoji ali je tožnik imel sposobnost razsojanja, odločilna njegova dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice odpovedi delovnega razmerja in svoje razrešitve v trenutku, ko jo je dal.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 22.12.2000 in z dne 12.2.2001, o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi dane pisne izjave in posledično tudi uveljavljani reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da tožnikova izjava, s katero je izrazil željo po razrešitvi in prenehanju delovnega razmerja, ni bila obremenjena z napako volje.

Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazloživi revizija očita sodišču obeh stopenj, da sta na zelo lahek, predvsem pa neprepričljiv način opravili z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ki je na podlagi znanstvene metode ugotovil, da je bil tožnik v trenutku podpisa izjave o odpovedi delovnega razmerja bistveno zmanjšano prišteven, prav tako pa tudi z izjavami zaslišanih prič N. Š. Z. in Z. Š., ki sta sicer laično ocenjevali stanje tožnika. V sodnem postopku je pričam dopuščeno, da podajo svoje subjektivne zaznave, ki so laične, nikakor pa to ni dopustno sodišču, ki bi na podlagi 2. odstavka 254. člena ZPP moralo, v kolikor je utemeljeno dvomilo v pravilnost podanega izvedeniškega mnenja, dvom pa se ni odpravil niti z zaslišanjem izvedenca, zahtevati mnenje drugih izvedencev, saj je za ugotovitev psihičnega stanja tožnika ob podpisu sporne izjave potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ker sodišče ni ravnalo skladno z omenjenim procesnim določilom, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Obstaja pa tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni uporabilo določb ZPP, ki bi jih moralo. Revizija nadalje poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker morata biti za obstoj poslovne sposobnosti kumulativno izpolnjeni objektivna in subjektivna predpostavka. Objektivna predpostavka poslovne sposobnosti je polnoletnost, subjektivna predpostavka poslovne sposobnosti pa je razsodnost. Glede na dejstvo, da je izvedenec psihiatrične stroke dr. B. F. v svojem izvedeniškem mnenju ugotovil, da sta bili tožnikova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšani, je po mnenju revizije več kot očitno, da je bil tožnik ob podpisu sporne izjave o prenehanju delovnega razmerja vsaj poslovno omejeno sposoben, če že ne nesposoben. Ker je bil tožnik v rednem delovnem razmerju pri družbi S., odpovedi delovnega razmerja pa ni nikoli in nikjer naslovil na imenovano družbo, saj je bila izjava o prenehanju delovnega razmerja namenjena in naslovljena P., je izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit. Sporni sklep z dne 22.12.2000 je podpisala T. S. kot direktorica, ki to ni mogla biti. Tožnik do dne 12.2.2001 namreč ni bil razrešen in odpoklican s funkcije direktorja tožene stranke. Podpis T. S. kot direktorice družbe tudi nasprotuje določbi 49. člena Zakona o gospodarskih družbah, saj ni bil deponiran pri sodišču. Več kot očitno je, po mnenju revizije, da T. S. tožeči stranki ni mogla odpovedati delovnega razmerja, saj sploh ni bila zakonita zastopnica družbe S. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS - prečiščeno besedilo, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta za presojo veljavnosti dane odpovedi tožnika z dne 10.10.2000 uporabili določbo 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 - ZOR), ki ureja pravne posledice izjave volje, obremenjene z napakami. Po tej določbi lahko pogodbena stranka, pri kateri je druga stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, zahteva razveljavitev pogodbe (1. odstavek). Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (2. odstavek). Grožnja torej deluje posredno, prek strahu, ki ga povzroča osebi, pri kateri ne povzroči zmote, tako kot prevara, pač pa jo le omejuje v njeni svobodi pri sprejemanju odločitev.

Pomeni pa tudi sankcioniranje pravila iz 2. odstavka 28. člena ZOR, po katerem mora biti izjava volje svobodna in resna. Če se presoja vprašanje obstoja napak v izraženi volji, se predpostavlja, da je volja vendarle bila, čeprav obremenjena z napako. Napake volje torej ni, če sploh ni bilo volje.

Od volje, ki je potrebna za nastanek, spremembo oziroma prenehanje pravnih razmerij, je odvisna poslovna sposobnost. Poslovna sposobnost je pravno priznana lastnost (kakovost) pravnega subjekta, da izraža poslovno voljo in s tem z lastnimi dejanji (lastnimi izjavami) povzroči nastanek, spremembo oziroma prenehanje (civilnih, poslovnih, delovnih) pravnih razmerij. Izhodišče (podstat) poslovne sposobnosti so posameznikove psihofizične lastnosti. S polnoletnostjo nastopi domneva, da je fizična oseba dosegla takšno stopnjo psihofizične zrelosti, da je sposobna razumeti pomen svojih (pravnih) dejanj in njihovih posledic. Poslovna sposobnost pa ne pomeni sama po sebi sposobnosti razsojanja. Da bi bila oseba v resnici (dejansko) sposobna izraziti poslovno voljo, mora biti sposobna to voljo najprej oblikovati, torej sprejeti odločitev glede vsebine volje. To pa pomeni, da je sposobna razumeti pomen svojega dejanja (intelektualna sestavina) in sposobna ravnati v skladu s tako oblikovano voljo (voljna sestavina). Za obstoj poslovne sposobnosti morata biti tako, kot pravilno poudarja revizija, izpolnjena objektivna in subjektivna predpostavka. Objektivna predpostavka je polnoletnost, subjektivna pa razsodnost. Sposobnosti razsojanja ZOR izrecno ne ureja, ureja jo samo v zvezi z deliktno sposobnostjo, ki je predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti. Že na podlagi značilnosti pravnega posla kot tiste izjave volje, ki jo je oseba dala z namenom povzročiti nastop določenih pravnih posledic, je sklepati, da je sposobnost razsojanja predpostavka za veljavnost pravnega posla, ki je vsebina izjavljene volje. Svobodne in resne izjave volje (2. odstavek 28. člena ZOR), že pojmovno ne more podati oseba, ki ni sposobna razumeti pomena te izjave volje, torej, ki ni sposobna razsojati. Razhajanje med poslovno sposobnostjo in sposobnostjo razsojanja lahko nastopi takrat, ko polno poslovno sposobna oseba izgubi (trajno ali začasno) dejansko sposobnost razsojanja.

V obravnavanem primeru je izvedenec psihiatrične stroke dr. B. F. v svojem (pismenem) izvedeniškem mnenju podal strokovno oceno, da sta bili tožnikova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje v času kritičnega dogodka (10.10.2000) bistveno zmanjšani - zaradi prisotnosti prehodne oziroma začasne duševne motnje (l. št. 63). Bistveno zmanjšana prištevnost na področju civilnih razmerij pomeni omejeno poslovno sposobnost, ki se kaže v okrnjeni sposobnosti razumevanja in obvladovanja. Kadar gre za dvom, da je bila razsodnost pri izjavljeni volji zaradi morebitnega obstoja duševnih motenj (delno ali v celoti) omejena, ga mora sodišče odstraniti s strokovnim mnenjem psihiatra. V skladu z določbo 243. člena ZPP je potrebno vselej, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvesti dokaz z izvedencem. To določbo je potrebno razumeti tako, da sodišče ne more sprejemati laičnih sodb o duševnem stanju stranke, preden ni dobilo strokovne podlage v izvedenčevem mnenju. S tako ureditvijo se zagotavlja, da so odločitve o izgubi (trajne ali začasne narave) poslovne sposobnosti vedno sprejete izključno na podlagi dejstev, ugotovljenih s pomočjo psihiatrije. To je stroka, ki se ukvarja s pojavi duševnih abnormnosti in zato tudi razpolaga s potrebnim znanjem ter metodami za njihovo raziskovanje.

Sodišče prve stopnje ni sprejelo izvedeniškega mnenja specialista psihiatrije dr. B. F., da tožnik zaradi začasne duševne motnje ni bil zmožen razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja in sicer, kot je v sklepu izvedenca izrecno poudarjeno, v času kritičnega dogodka dne 10.10.2000. To je storilo na podlagi ugotovitev, da je tožnik v času trajanja bolniškega staleža uspešno opravljal izpite na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu, da se je na sestanku dne 10.10.2000 na sedežu P. pogajal in da se je po prihodu v Maribor takoj zglasil pri svojem osebnem zdravniku ter podal preklic svoje izjave (na prigovarjanje sodelavke). Pri svoji presoji je očitno prezrlo, da je izvedenec izrecno časovno opredelil svoje mnenje na čas kritičnega dogodka dne 10.10.2000 (ki je potekal v dopoldanskem času v K.). Za izpodbojnost dane odpovedi namreč ni odločilno kasnejše ravnanje stranke, temveč je pravno odločilno vprašanje njene poslovne sposobnosti v času dane izjave. Ker je sposobnost razsojanja dejanska sposobnost, je pri presoji ali je tožnik imel sposobnost razsojanja, odločilna njegova dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice odpovedi delovnega razmerja in svoje razrešitve v trenutku, ko jo je dal. Pritožbeno sodišče je razloge prvostopnega sodišča, da tožnikovo duševno stanje v času podajanja izjave ni bilo takšno, da ne bi mogel razumeti pomena dane izjave potrdilo z utemeljitvijo, da je izvedba dokaza z izvedencem podvržena prosti presoji sodišča. S tem pa je, kot pravilno zatrjuje revizija, kršilo določbo 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču je res dana pravica, da prosto presoja dokaze, vendar ima tudi dolžnost, da dokaze izvede po pravilih ZPP, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Če se je sodišče prve stopnje ob ugotovitvah, da naj bi se tožnik s predstavniki P. pogajal (glede te okoliščine sploh ni bil zaslišan) in celotnega poteka dogodka dobro spominjal, vzbudil dvom v izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca, bi moralo ravnati skladno določilu 3. odstavka 254. člena ZPP in (po neuspešnem ustnem zaslišanju) zahtevati mnenje drugega izvedenca. Če pa tega ni storilo, je bilo vezano na izvedensko mnenje iz listovne številke 63, da je bila tožnikova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Ker sodišče ni upoštevalo strokovne ugotovitve izvedenca psihiatra kot odločilnega dejstva za presojo obstoja tožnikove poslovne sposobnosti ob podpisu odpovedi, je njegova odločitev, vsebovana v izreku, v nasprotju z vsebino izvedeniškega mnenja (l. št. 63). To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico razveljavitev sodb obeh sodišč (1. odstavek 379. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka.

Revizijskih navedb, da T. S., ki naj bi nepooblaščeno podpisala odpoved delovnega razmerja tožnika, ni bila zakonita zastopnica družbe S, vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj gre za novote, ki so na podlagi 372. člena ZPP v revizijskem postopku nedopustne.