Jedro

Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, vendar pa sodišče meni, da je zmotno stališče, da je ena od pravnih posledic, ki se odpravijo, tudi pretrganje zastaranja. Pretrganje zastaranja se ne navezuje na odločbo oziroma njen izrek, temveč na uradno dejanje, usmerjeno v odmero ali izterjavo obveznosti, s katerim je posameznik seznanjen. Odprava odločbe tako ne pomeni, da postopkovno dejanje, usmerjeno v izterjavo obveznosti, ni bilo opravljeno. Učinki odprave odločbe nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Za vprašanje zastaranja izterjave davka ozroma druge obveznosti ne more veljati drugače.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ), odločilo, da je dolžnik A. A. dolžan plačati stroške upravne izvršbe v višini 2.185,15 EUR, pri čemer obveznost temelji na sklepu, št. 061-1/2005/77 z dne 1. 7. 2011, ki ga je izdal Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor in je postal izvršljiv 5. 8. 2011, nadalje stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR, pri čemer obveznost temelji na sklepu, št. 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki ga je izdala Carinska uprava Republike Slovenije in je postal izvršljiv 15. 11. 2013, in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nadaljnjih točkah izreka je prvostopenjski organ odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, pri čemer je navajal zakonske določbe o prejemkih, ki so izvzeti iz izvršbe, in omejitvah izvršbe, navajal je zakonske dolžnosti dolžnikovega dolžnika, odločil je o stroških davčne izvršbe, izrek pa vsebuje tudi odločitev o nesuspenzivnosti rednih pravnih sredstev.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tekom obravnavanega davčnega postopka izvršbe dolžnik že vložil tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče Republike Slovenije je o tožbi dolžnika, zoper sklep davčnega organa, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 498-2-229/2017-2 z dne 12. 4. 2018, razsodilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep davčnega organa, ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ glede na navodila Upravnega sodišča Republike Slovenije v navedeni sodbi ugotavljal, ali je nastopilo zastaranje pravice do izterjave. Kot materialno pravno podlaga za zastaranje je vzel določbe 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v skladu s katerimi je absolutni zastaralni rok deset let, relativni zastaralni rok pet let od dneva, ko je potrebno obveznost plačati, pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok.

3.Prvostopenjski organ je ugotavljal, da je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor kot predlagatelj 17. 10. 2013 podal Carinski upravi Republike Slovenije predlog za upravno izvršbo zaradi izterjave stroškov upravne izvršbe v znesku 2.185,15 EUR na podlagi izvršilnega naslova, to je sklepa, št. 061-1/2005/77 z dne 1. 7. 2011, ki ga je izdal predlagatelj in ki je postal izvršljiv 5. 8. 2011. Carinska uprava Republike Slovenije je izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki je bil dolžniku vročen 15. 11. 2013. Po zaprtju dolžnikovega računa je Finančna uprava Republike Slovenije kot davčni organ izdala sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, ki je bil dolžniku vročen 5. 10. 2017. Zoper sklep je dolžnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo, št. DT 498-2-229/2017-2 z dne 12. 4. 2018. Dolžnik je pravno varstvo zahteval še v upravnem sporu, v katerem je Upravno sodišče Republike Slovenije odločilo z že omenjeno sodbo. Prvostopenjski organ je ugotavljal, da je bil postopek izterjave začet znotraj petletnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, tek zastaranja pravice do izterjave pa je bil ponovno pretrgan s sklepom o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, ki je bil izdan znotraj novega petletnega zastaralnega roka.

4.Prvostopenjski organ je ugotovil, da glede na materialno pravo pravica do izterjave po nobenem od izvršilnih naslovov ni zastarala. Prvostopenjski organ je po navedenem izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika.

5.Tožena stranka je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo, št. DT-498-2-130/2020-2 z dne 22. 7. 2021, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnila.

6.Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka sledila dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega organa glede izdaje in izvršljivosti izvršilnih naslovov ter izdaje in vročitve sklepov o davčni izvršbi. Tožena stranka je ocenila, da je prvostopenjski organ odločitev glede zastaranja oprl na pravilno materialno pravno podlago in pravilno ugotovil, da pravica do izterjave ni zastarala. Navajala je, da to velja tudi za stroške davčne izvršbe, za katere je izvršilni naslov sklep o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, saj je bilo zastaranje pred izdajo izpodbijanega sklepa pretrgano z izdajo sklepa o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017.

7.Tožena stranka je zavrnila trditve tožeče stranke, da ni mogoče šteti, da je bilo zastaranje pretrgano s sklepom o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, ker je bil navedeni sklep odpravljen s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka je menila, da učinki odprave, ki jih določa 281. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), nimajo vpliva na tek relativnega zastaralnega roka. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen, za takšno dejanje pa se šteje tudi navedeni sklep o izvršbi. Njegova kasnejša odprava v upravnem sporu ne vpliva na tek zastaralnega roka.

8.V zvezi s pritožbenim očitkom, da se prvostopenjski organ nepravilno sklicuje na zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, je tožena stranka navajala, da je jasno, da v obravnavani zadevi ne gre za naknadno ugotovljeno obveznost v davčnem nadzoru in prvostopenjski organ kaj takšnega ni zatrjeval. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi zgolj citiral celotno določbo tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmere odločbe.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

9.Tožeča stranka je v tožbi vztrajala, da je terjatev, ki je predmet izvršbe, zastarala. Navajala je, da za terjatev, kot je obravnavana, veljajo pogoji davčne izvršbe, pravica do izterjave davka pa zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, torej od dneva ko je postala odločba izvršljiva. Sklicevala se je na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki je odločbo, št. DT4933-264965/2013 z dne 28. 9. 2017, odpravilo. Trdila je, da odprava odločbe skladno z 281. členom ZUP pomeni, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ena od pravnih posledic odpravljene odločbe je pretrganje zastaranja in tudi ta pravna posledica je bila odpravljena.

10.Tožeča stranka je še navajala, da je nepravilno tudi sklicevanje upravnega organa na zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, kajti v obravnavanem primeru evidentno ne gre za nikakršno naknadno ugotovljeno obveznost v davčnem nadzoru. Gre za plačilo stroškov upravne izvršbe.

11.Tožeča stranka je predlagala, da sodišče izpodbijani sklep o davčni izvršbi prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo tožene stranke odpravi. Zahtevala je še povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

12.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da so tožbene navedbe identične navedbam, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijani sklep in do katerih se je tožena stranka opredelila. Tožena stranka je vztrajala pri svojih stališčih, ki izhajajo iz obrazložitve njene odločbe.

K I. točki izreka

13.Tožba ni utemeljena.

14.Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po prvem odstavku 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, drugi odstavek 145. člena ZDavP-2 pa izvršilne naslove taksativno našteva. V konkretni zadevi je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi dveh izvršilnih naslovov. Prvi izvršilni naslov, na katerem temelji izterjava zneska 2.185,15 EUR, je sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 061-1/2005/77 z dne 1. 7. 2011, ki je postal izvršljiv 5. 8. 2011. Drugi izvršilni naslov, na katerem temelji izterjava zneska 25,00 EUR, je sklep Carinske uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki je postal izvršljiv 15. 11. 2013. Tožeča stranka ni izpodbijala izvršilnih naslovov in njune izvršljivosti, sodišče pa ob tem dodaja, da je davčni organ, ki opravlja izvršbo, na izvršilni naslov vezan, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, pač pa uveljavlja ugovor zastaranja pravice do izterjave.

15.Davčni organ na podlagi prvega odstavka 155. člen ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo med drugim tudi iz razloga, ker je pravica do davčne izvršbe zastarala. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta kot materialno pravno podlago za odločanje o ugovoru zastaranja pravice do izterjave obveznosti pravilno oprla na določbe ZDavP-2. Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok).1 Ista določba še nadalje določa, da v primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.2 Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil zavezanec obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). V konkretni zadevi je pomembna tudi določba četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, v skladu s katero začne po pretrganju zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Šesti odstavek 126. člena ZDavP-2 pa še določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, obveznost v vsakem primeru preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo prvič teči (absolutni zastaralni rok), razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

16.Izpodbijana odločitev, da izterjava neplačane obveznosti po izvršilnem naslovu, št. 061-1/2005/77 z dne 1. 7. 2011, ni zastarala, temelji na naslednjih pravno pomembnih in hkrati neizpodbijanih dejstvih: (-) izvršilni naslov je postal izvršljiv 5. 8. 2011; (-) zaradi izterjave obveznosti je bil izdan sklep o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki je bil tožeči stranki vročen 15. 11. 2013; (-) zaradi izterjave obveznosti je bil izdan sklep o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, ki je bil tožeči stranki vročen 5. 10. 2017.

17.Izpodbijana odločitev, da izterjava neplačane obveznosti po izvršilnem naslovu, št. DT 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ni zastarala, temelji na naslednjih pravno pomembnih in hkrati neizpodbijanih dejstvih: (-) izvršilni naslov je postal izvršljiv 15. 11. 2013; (-) zaradi izterjave obveznosti je bil izdan sklep o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, ki je bil tožeči stranki vročen 5. 10. 2017.

18.Sodišče pritrjuje toženi stranki, da do 9. 6. 2020, ko je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi prvostopenjskega organa, izterjava obveznosti po nobenem od izvršilnih naslovov ni relativno zastarala. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da so po izvršljivosti posameznega izvršilnega naslova tek zastaranja pravice do izterjave še pred potekom petletnega relativnega zastaralnega roka pretrgala dejanja, povezana z izdajo posameznega zgoraj navedenega sklepa o izvršbi. Gre za dejanja pristojnega organa, ki so bila usmerjena v izterjavo obveznosti in s katerimi je bil dolžnik (tožeča stranka) seznanjen. K temu sodišče dodaja, da do izdaje izpodbijanega sklepa za nobeno od denarnih obveznosti ni nastopilo absolutno zastaranje pravice do izterjave.

19.Nesporno dejstvo med strankama je, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. II U 163/2018-12 z dne 6. 5. 2020, odpravilo sklep o izvršbi, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 498-2-229/2017-2 z dne 12. 4. 2018. Sporno med strankama pa je, ali ima odprava sklepa o izvršbi vpliv na zastaranje pravice do izterjave obravnavnih denarnih obveznosti tožeče stranke. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se v primeru, če se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP), vendar pa sodišče meni, da je zmotno stališče tožeče stranke, da je ena od pravnih posledic, ki se odpravijo, tudi pretrganje zastaranja. Pravne posledice po citiranem določilu ZUP, ki so nastale iz odločbe, se namreč nanašajo na spremembo pravnega položaja posameznika, ki jo povzroči sama izdaja upravnega akta in se odraža v nastanku, spremembi ali prenehanju pravic in obveznosti posameznika, ki izvirajo iz izreka odpravljenega akta. Pretrganje zastaranja pa se ne navezuje na odločbo oziroma njen izrek, temveč na uradno dejanje, usmerjeno v odmero ali izterjavo obveznosti, s katerim je posameznik seznanjen. Odprava odločbe tako ne pomeni, da postopkovno dejanje, usmerjeno v izterjavo obveznosti, ni bilo opravljeno. Takšno pravno naziranje potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010 zavzelo stališče, da učinki odprave odločbe, določeni v 281. členu ZUP, nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Za vprašanje zastaranja izterjave davka oziroma druge obveznosti ne more veljati drugače.

20.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in zakonit. Utemeljen je iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in ki jih je tožena stranka, ki se je pravilno opredelila do vseh navedb tožeče stranke v pritožbi, še dodatno argumentirala. Po navedenem je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

21.Tožeča stranka ni predlagala glavne obravnave. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama ni bilo sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, temveč materialna zakonitost odločbe. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa ZUS-1 daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

22.Sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka postavila zahtevek za povrnitev stroškov postopka, vendar teh specificirano ni zahtevala, zato sodišče o povrnitvi stroškov postopka ni odločalo. Sodišče pa dodaja, da tožeča stranka do povrnitve stroškov postopka niti ne bi bila upravičena. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 namreč v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 začne teči po izvršljivosti odločbe. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že v več sodbah, npr. X Ips 340/2016 z dne 19. 12. 2019, X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015, X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013 in druge.

2Tožena stranka tožeči stranki pravilno pojasni, da v konkretni zadevi ne gre za naknadno ugotovljeno obveznost v davčnem nadzoru in da prvostopenjski organ tega ni zatrjeval, temveč je zgolj v celoti citiral pravno pravilo iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2.

Zveza

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126, 126/2, 126/4, 126/6, 143

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.