Jedro

Skupno premoženje sicer pripada zakoncema skupaj, pri čemer deleži na premoženju vsakega od njiju niso določeni, na stvareh iz skupnega premoženja pa imata zakonca skupno lastnino. Vendar pa v izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju, bodisi da gre za premično bodisi za nepremično premoženje, ni mogoče poseči.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 2171/2019 z dne 9. 6. 2021 odločilo, da se denarna kazen v višini 300,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo o kaznovalnem nalogu II K 2171/2019 z dne 16. 1. 2019, izvrši tako, da se obsojencu za vsaka dva začeta dnevna zneska 10,00 EUR denarne kazni določi en dan zapora, ter da se mu skupno določi petnajst dni zapora.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi obširno zatrjuje, da sodba o kaznovalnem nalogu z dne 16. 1. 2019 obsojencu ni bila vročena, zato slednji ni bil seznanjen z njeno vsebino. V spisu je sicer podpisana vročilnica, vendar podpis ni obsojenčev. V tej posledici so zato bistveno kršene določbe kazenskega postopka ter ustavna pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva.

5. Povzetemu ni mogoče pritrditi. Navedena sodba o kaznovalnem nalogu je bila obsojencu vročena dne 18. 1. 2019, kot je razvidno iz vročilnice pripete k l.št. 25 in kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v sklepu II K 2171/2019 z dne 25. 4. 2022, ko je med drugim odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje na razloge tega že pravnomočnega sklepa, zato je na vsakršno pritožbeno polemiziranje v tej smeri odveč odgovarjati. Dodati pa je zgolj, da je na hrbtni strani predmetne vročilnice, naslovljene na obsojenca, poleg datuma vročitve še podpis, medtem ko v opombah ni zabeleženo ničesar kar bi kazalo na dvom v obstoj osebne vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu obsojencu. Glede na navedeno in upoštevaje, da je vročilnica javna listina, ki dokazuje, kdo je opravil vročitev, komu in kdaj, se zagovorničino pavšalno zatrjevanje, da vročilnice ni podpisal obsojenec, izkaže kot neutemeljeno.

6. Po oceni zagovornice je zaključek v izpodbijani sodbi o neizterljivosti denarne kazni preuranjen, saj se sodišče prve stopnje ni prepričalo, ali ima obsojenec premično premoženje, ki ga je mogoče zarubiti. Prav tako je prezrlo, da je obsojenec poročen in torej obstaja velika verjetnost, da je on lastnik kakšnih premičnin oziroma, da obstaja skupno premoženje. Sodišče prve stopnje bi se moralo prepričati, ali ima (premično ali nepremično) premoženje obsojenčeva žena, kako je bilo pridobljeno in na podlagi teh podatkov zaključiti, ali ima obsojenec skupno premoženje. Okoliščine, da obsojenec ni zaposlen, da v enem letu ni bilo prilivov na njegov transakcijski račun, ter da nima nepremičnin, vrednostnih papirjev oziroma motornega vozila, ob dejstvu, da je poročen, še ne pomenijo, da nima rubljivega premoženja. Ker sodišče prve stopnje ni preverilo teh podatkov, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno odločilo, da se kazni ne da prisilno izterjati. V tej posledici je določbo prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) uporabilo nepravilno, s tem pa bistveno kršilo določbe kazenskega postopka.

7. Zagovornica nima prav. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna in temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni v primeru njene neizterljivosti. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ob tem pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju neuspešnosti izvršilnega postopka zoper obsojenca, pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo in tehtno presodilo obsojenčevo premoženjsko stanje, v tej posledici pa utemeljeno zaključilo, da je denarna kazen neizterljiva. Zgolj hipotetična in pritožbeno neizkazana verjetnost, da pa obsojenec vendarle ima kakšno „rubljivo“ premoženje, zato ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Še zlasti glede na razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno povzelo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. V luči navedenega se zato kot neutemeljeno izkaže tudi zagovorničino zavzemanje za ugotavljanje premoženja obsojenčeve žene ter v tej posledici njunega skupnega premoženja. Skupno premoženje sicer pripada zakoncema skupaj, pri čemer deleži na premoženju vsakega od njiju niso določeni, na stvareh iz skupnega premoženja pa imata zakonca skupno lastnino. Vendar pa v izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju, bodisi da gre za premično bodisi za nepremično premoženje, ni mogoče poseči.1

8. V pritožbi zagovornica še opozarja, da izvršilno sodišče ni izdalo sklepa o ustavitvi celotnega izvršilnega postopka, temveč le sklep, da se ustavi izvršba z rubežem denarnih sredstev. Sodišče prve stopnje je tako kljub odsotnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaključilo, da je bila izvršba neuspešna, zato je po oceni zagovornice, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče v izvršilnem postopku dne 8. 5. 2019 dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in z rubežem plače oziroma drugih stalnih denarnih prejemkov. Ker izvršilni postopek, ki je potekal skoraj dve leti ni bil uspešen, je sodišče izdalo dva sklepa, in sicer dne 19. 8. 2019 (sklep o ustavitvi izvršbe z rubežem plače) ter dne 29. 4. 2021 (sklep o ustavitvi izvršbe na računu pri organizaciji za plačilni promet), s katerima je ustavilo izvršbo v celoti, kakor je razvidno iz podatkov spisa (l. št. 32 in 50). V tej zvezi podan zagovorničin očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvi določb kazenskega postopka, ki je v tem delu nenazadnje nekonkretiziran, je zato neutemeljen.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)), je o pritožbi obsojenčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP). Ob tem pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da ima obsojenec še vedno možnost plačati izrečeno denarno kazen in se s tem izogniti zaporu, saj bo sicer kazen izvršena na način naveden v izreku izpodbijane sodbe.

10. Ker po podatkih spisa obsojenec nima dohodkov ali premoženja, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Dida Volk, Izvršba na skupno premoženje zakoncev in tožbe upnikov zoper zakonce, Pravna praksa, št. 40-41, 2019, str. 6-8.