Jedro

Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica zahteva odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti – pripora v kazenskem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Toženka je na podlagi sklepa II DoR 228/2020 z dne 31. 7. 2020 vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. Dejansko stanje, bistveno za presojo revizijskega vprašanja in za odločitev o reviziji, je mogoče strniti v naslednje točke: – Zoper tožnico je bil odrejen pripor med kazenskim postopkom zaradi suma in nato obtožbe storitve kaznivega dejanja poskusa umora svojega moža. – Pripor je bil odrejen takoj naslednji dan po storitvi dejanja, in sicer zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pri čemer je iz obeh razlogov trajal od 4. 9. 2006 do 15. 11. 2006, nato pa še do 20. 2. 2007 iz razloga begosumnosti.

– Podlaga za odreditev pripora iz begosumnosti so bile tožničine izjave, da se namerava odseliti k staršem v Beograd, da se je tja z otrokoma že večkrat prej zatekla pred nasilnim možem, da ji je oče dal denar za preživljanje, ko se je skrivala pred možem, da si je od sodelavca izposodila 70.000 EUR, da bi se odselila od moža in v Beogradu odprla lokal ter da je izrazila bojazen, da se ji bodo sorodniki moža maščevali za storjeno dejanje.

– V zvezi z razlogom ponovitvene nevarnosti je bilo izpostavljeno konfliktno razmerje s soprogom ter njegovo nasilje do tožnice in otrok.

– Pripor je bil odpravljen po položitvi varščine.

– S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 36690/10 z dne 9. 6. 2014 je bil kazenski postopek zoper tožnico ustavljen.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišči nižjih stopenj sta odločali na podlagi 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v skladu s katerim ima pravico do povračila škode (tudi) tisti, kdor je bil v priporu, pa je bil postopek zoper njega ustavljen, razen če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (prva točka prvega odstavka in tretji odstavek 542. člena ZKP). Po njuni presoji okoliščine, ki jih je izpostavljala toženka in so pomenile utemeljen razlog za odreditev pripora, ne pomenijo aktivnega delovanja tožnice (kakršno bi bilo denimo oviranje dela organov pregona, vplivanje na priče, izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi, dejanja v smeri že začetega ipd.), same po sebi niso nedopustne in tudi niso v zvezi s kazenskim postopkom, ki se je vodil zoper tožnico. Gre za okoliščine, ki so povezane z razmerami, v katerih je tožnica živela, in ne za nedovoljena dejanja, s katerimi bi tožnica sama povzročila, da ji je bila prostost odvzeta. Ko je bila po položitvi varščine izpuščena na prostost, se je postopek nemoteno odvijal. **Dopuščeno revizijsko vprašanje**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali okoliščine obravnavanega primera tožnico opravičujejo do odškodnine na podlagi 542. člena ZKP.

10. V jedru tega vprašanja je razlaga pravnega standarda "nedovoljeno ravnanje" iz tretjega odstavka 542. člena ZKP. Do povrnitve škode je na podlagi prvega odstavka 542. člena ZKP namreč upravičen, kdor je bil v priporu, pa je bil postopek zoper njega ustavljen, vendar te pravice nima, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. **Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Revidentka meni, da se sme pojem nedovoljenega ravnanja pokrivati z ravnanji, ki so bila razlog za zakonito odreditev pripora na podlagi 201. člena ZKP (v zvezi s tem se sklicuje na zadevo VSL II Cp 1025/2019 z dne 20. 11. 2019). Tožnica je ravnala aktivno – aktivno se je izjavljala o tem, da namerava oditi v Beograd. Ni mogoče razlikovati primerov, ko je obdolženec bežal pred organi pregona, in primerov, ko je bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja. V obeh primerih gre za obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov za beg ter posledično begosumnost. Tudi beg v tujino pred oškodovancem bi bil povezan s storitvijo kaznivega dejanja, do katerega so privedle osebne in družinske okoliščine; z vidika vodenja postopka pa bi pripeljal do enake posledice – izogibanja kazenskemu pregonu in aktivnega oviranja postopka. Po izpustitvi na prostost se je tožnica obravnav udeleževala, saj bi sicer izgubila visoko varščino.

12. Tožnica v odgovoru na revizijo poudarja, da je o razvezi zakonske zveze in odhodu v Beograd razmišljala že dlje časa pred storitvijo domnevnega kaznivega dejanja in ne zaradi njega. Po dejanju je sama odšla na policijo. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri nedovoljeno dejanje pomeni le aktivno ravnanje, ki pomeni oviranje kazenskega pregona; tožnica pa tako ni ravnala.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

_Normativno izhodišče presoje_

14. Država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila sicer zakonito odvzeta prostost, a je bil nato kazenski postopek ustavljen. Gre torej za javnopravno odškodninsko odgovornost države ne glede na "krivdo"; natančneje, za odgovornost države za odvzem prostosti, ki je bil odrejen v skladu z zakonom, se pravi za odškodnino, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti (odškodnina za neutemeljen odvzem prostosti).1 Do povrnitve te škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. Država ima torej ugovor, ki temelji na ideji, da od nje ni mogoče zahtevati povrnitve škode, ki jo je treba pripisati oškodovancu samemu, tj. njegovemu nedovoljenemu ravnanju. Ker gre za ugovor, je trditveno, dokazno in na koncu prepričevalno breme na strani države. Pri tem je ključna opredelitev pravnega standarda "nedovoljeno ravnanje". Revizijsko sodišče mora zato presoditi, ali so okoliščine, s katerimi je sodišče utemeljilo pripor, take, da pomenijo nedovoljeno ravnanje. Pravica do odškodnine za neutemeljen pripor je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je ustavno ter konvencijsko zagotovljena (30. člen Ustave in 3. člena Protokola št. 7 k EKČP). Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča zato zakonskih določb v zvezi s tem ne gre razlagati v škodo prizadetega.2 Pravica do povrnitve škode iz 30. člena Ustave je v Ustavi določena brez zakonskega pridržka. Zato jo je "na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave […] dopustno omejiti samo, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih."3

15. Vrhovno sodišče je v dosedanji presoji sprejelo nekatera stališča v zvezi s pravnim standardom nedovoljenega ravnanja iz tretjega odstavka 542. člena ZKP. Tako se je izreklo, da je nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora.4 Vendar mora tako ravnanje pomeniti aktivno delovanje in ukrep sodišča mora biti posledica take obdolženčeve aktivnosti.5 Značilen primer nedovoljenega ravnanja, ki izzove odreditev pripora zaradi begosumnosti, so neuspešne odredbe o privedbi, skrivanje v tujini ali potreba po izdaji tiralice.6 Nedovoljeno ravnanje mora biti povezano s kazenskim postopkom, usmerjeno mora biti v oviranje postopka, v izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi, v oviranje dela organov pregona.7

16. Omenjena stališča sodne prakse imajo oporo v teoriji. Obdolžencu je mogoče očitati nedovoljeno ravnanje, kadar je "s svojo nedisciplino direktno onemogočal delo sodišča (na primer večkrat ni prišel na obravnavo, prisilna privedba pa ni bila mogoča)",8 kadar gre za poskus pobega,9 je "organom pregona nedosegljiv, zaradi česar je treba razpisati tiralico",10 ali kadar "kljub obljubi, da se bo odzival na vabila sodišča, tega ne izpolnjuje ali ga ni na znanih naslovih, ki jih je sam navedel, ali pa celo konkretno z begom iz pripora stori nedovoljeno ravnanje."11 Nedovoljeno ravnanje po mnenju teorije tudi "ni takšno dejanje, ki je samo po sebi nedopustno."12 Presoja konkretnega primera

17. Revizijsko sodišča soglaša s sodiščem prve stopnje, da "okoliščine na strani tožnice, ki jih izpostavlja toženka in so predstavljale utemeljen razlog za odreditev pripora na podlagi begosumnosti […], ne pomenijo aktivnega delovanja tožnice, same po sebi niso nedopustne in tudi niso v zvezi s kazenskim postopkom, ki se je vodil zoper tožnico".13 Tožničine izjave, da se namerava odseliti k staršem v Beograd, dejstvo, da se je tja z otrokoma že večkrat prej zatekla pred nasilnim možem, da ji je oče dal denar za preživljanje, ko se je skrivala pred možem, da si je od sodelavca izposodila 70.000,00 EUR, da bi se odselila od moža in v Beogradu odprla lokal ter da je izrazila bojazen, da se ji bodo sorodniki moža maščevali za storjeno dejanje, ne pomenijo protipravnega in s tem nedovoljenega ravnanja. Take izjave namreč niso usmerjene v izogibanje kazenskemu postopku, temveč v poskus ureditve težke in zapletene družinske situacije ter poskus zaščititi sebe in svoje otroke pred že izpričanim moževim nasiljem in maščevanjem.

18. Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti",14 je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca – saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).

19. Tako stališče pa ni le v nasprotju s sodno prakso in teorijo. Predvsem je v nasprotju z razlago, ki jo narekujeta 19. in 30. člen Ustave. Razlaga, ki jo ponuja tožena stranka, izhaja iz protiustavnega izhodišča, da je odvzem prostosti retrospektivno utemeljen tudi takrat, ko je bil obdolženec z ravnanji, ki jih je sodišče ocenilo kot dejanja, ki bi lahko ogrozila nemoten potek kazenskega postopka, v resnici varoval pomembne osebne dobrine, kot jih je v obravnavanem primeru tožnica. Za priznanje pravice do odškodnine je zato po prepričanju revizijskega sodišča bistveno, da njene izjave o nameravanem umiku pred nasiljem in maščevanjem niso bile usmerjene v izogibanje kazenskemu postopku, temveč v iskanje varnosti zase in za svoje otroke. Prizadevanje za svojo varnost in za varnost svojih otrok ne more pomeniti nedovoljenega ravnanja iz tretjega odstavka 542. člena ZKP ter za nazaj navkljub ustavitvi kazenskega postopka legitimirati odvzem prostosti. Vsakršna drugačna razlaga pojma "nedovoljeno ravnanje" iz tretjega odstavka 542. člena ZKP bi bila v nasprotju tako s človekovo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave), kot s pravico do povrnitve škode iz 30. člena Ustave.

20. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej pozitiven. Okoliščine obravnavanega primera tožnico opravičujejo do odškodnine na podlagi 542. člena ZKP.

**Odločitev o reviziji**

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 164. člena ZPP (IV. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Gre za enega od primerov, v katerih si je država sama s predpisi naložila obveznost, da bo posameznikom povrnila določene izgube ("škode"), čeprav teh izgub ni povzročila sama oz. ji glede tega ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Glej D. Možina, Odškodninska odgovornost države, v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 18. 2 Glej sodbo VS RS št. II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001; enako v sodbi št. II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008, t. 5.3. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, t. 21; glej tudi M. Šepec v: M. Avbelj, KURS, Nova univerza, Ljubljana 2019, komentar k 30. členu, r. št. 25. 4 Glej sodbo št. II Ips 42/2019 z dne 17. 10. 2019, t. 9. 5 Glej sodbo št. II Ips 254/2001 z dne 17. 1. 2002, kjer je med drugim rečeno: "da okoliščine na tožnikovi strani, da ni imel stalnega bivališča v naši državi, da je bil državljan tuje države in je imel v njej stalno bivališče ter da je delal v tretji državi - ni mogoče šteti kot ravnanja v smislu citiranega predpisa." Standardu nedovoljenega ravnanja, s katerim je obdolženec povzročil odreditev pripora, pa pomenijo jalove, neuresničene obljube o njegovi navzočnosti na sodišču. V pravkar omenjeni zadevi je tako Vrhovno sodišče nadaljevalo: "Vendar pa revident pozablja na to, da je bil pripor (skupaj s tiralico) odrejen izključno zato, ker navzlic številnim poskusom in tožnikovima obljubama ni bilo mogoče zagotoviti njegove navzočnosti na sodišču." 6 Glej sodbo št. II Ips 325/2017 z dne 31. 1. 2019, ki o izpolnjenosti standarda "nedovoljenega ravnanja" v jedru sporoča: "Tožnik je na podlagi tretjega odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine. Glede časa odhoda v tujino je nosilni razlog sodišča druge stopnje, da v resnici ni bistveno, ali je bil tožnik na Madžarskem že pred uvedbo kazenskega postopka ali šele po njegovi uvedbi. Bistveno je, da se je skrival v tujini, čeprav je vedel, da zoper njega teče kazenski postopek. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje utemelji, da je bil razlog begosumnosti utemeljen, so naslednji: a) tožnik je vedel za obstoj kazenskega postopka; b) več izdanih odredb o privedbi je bilo neuspešnih; c) potrebna je bila tiralica in č) v tujini je bil izsleden šele pet mesecev po tem, ko je že vedel za obstoj kazenskega postopka." 7 Glej sodbo št. II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008, t. 5.1., kjer se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje sodbe v zadevah št. II Ips 714/95, II Ips 215/2000 in II Ips 254/2001. 8 Glej M. Krisper Kramberger, Nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP, Pravosodni bilten, št. 3, l. XXII (2001), str. 222. 9 Prav tam, str. 221. 10 Glej J. Groznik, Aktualni problemi pri odločanju državnega pravobranilstva o odškodninskih zahtevkih po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku in XIV. poglavju Zakona o prekrških, Pravosodni bilten št. 3, l. XXXV (2014), str. 235. 11 Prav tam. 12 Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1129. Avtor nato v nadaljevanju pove, da se za nedovoljeno dejanje „praviloma zahteva neko aktivno, protipravno delovanje obdolženca – npr. če je bil odrejen pripor, ker se kljub privedbi ni odzival vabilom sodišča, in podobno“. Prav tam. 13 Glej tč. 13 sodbe sodišča prve stopnje. 14 Glej str. 5 revizije.