Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 20318/2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen v višini petnajst dnevnih zneskov (po 50,00 EUR – opomba sodišča), to je 750,00 EUR. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 100,00 EUR, določilo en dan zapora. Obdolženec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso po tarifni številki 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), odmerjeno na 100,00 EUR, stroške vročevalca v znesku 64,90 EUR ter pričnino v znesku 6,20 EUR.

2. Zoper tako sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka po obtožbi, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji in v odločbi o stroških kazenskega postopka, in sicer da obdolžencu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega meseca zapora s preizkusno dobo enega let ter ga hkrati oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev posnetka oškodovankinega klica na OKC, saj je ta pomemben z vidika resnosti in tudi obstoja grožnje. Obramba je prepričana, da je bila intervencija policije potrebne le zaradi varovanja oškodovankinih premoženjskih interesov in ne iz razloga, ker bi se ta zaradi izrečenih groženj počutila ogroženo. Zaradi neizvedbe dokaza je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, vsled česar je bila izdana nepravilna sodba.

5. To ne drži. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče navedeni dokazni predlog zavrnilo, ni kršilo obdolženčevih pravic do obrambe, kot si to zagovornik napačno razlaga. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne dokazni predlog, če na podlagi izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnitev navedenega dokaznega predloga argumentirano obrazložilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pravilno je poudarilo, da je vsebina tega dokaza glede na kazensko ovadbo in navedbe oškodovanke v tem postopku irelevantna, saj je oškodovanka s podajo kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon policistom jasno izrazila svojo voljo, da se zoper obdolženca zaradi njegovega ravnanja sproži kazenski postopek. Oškodovanka pa je tudi v nadaljevanju skozi celotni potek kazenskega postopka vztrajala pri svojih navedbah, in kar je bistveno, njena izpovedba je potrjena z drugimi dokazi v spisu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da izvedba tega dokaza ne bi z ničemer pripomogla k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja, kar pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

6. Zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP, vendar navedeno kršitev uveljavlja kot posledico bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni mogoče. Kot že obrazloženo, pritožbeno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni ugotovilo, kršitev kazenskega zakona pa vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar v obravnavani zadevi ni primer. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

7. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

8. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, da očitanega kaznivega dejanja ni storil in da mu dejanje ni dokazano. Izpodbijana sodba namreč temelji na izpovedbah posrednih prič, ki na kraju niso bile prisotne in so v razmerju do oškodovanke vse pristranske, indici in zgodovina razmerja med obdolžencem in oškodovanki pa za obsodbo ne morejo zadostovati. Prav tako še navaja, da edini relevantni priči (njegov prijatelj C. C. in oškodovankina vnukinja) nista potrdili, da bi obdolženec oškodovanki grozil. 9. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj obdolžencu ne verjame. Podlago za to ima v izvedenih dokazih, in sicer v izpovedbi oškodovanke, ki je podprta z izpovedbami zaslišanih prič (točki 5 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se s takšno oceno izvedenih dokazov v celoti strinja in jo kot pravilno povzema. Res je, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi slišala obdolženca izreči navedene grožnje, kar pa na njihovo verodostojnost oziroma dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vpliva, kot to zmotno meni zagovornik. Priče namreč groženj niso niti mogle slišati, saj ob njunem konfliktu sploh niso bile prisotne. To velja tudi za pričo C. C., ki je bil takrat z njim pri oškodovanki. Čeprav zagovornik C. C. opredeli kot eno izmed ključnih prič, pa se pritožbeno sodišče glede na vsebine njegove izpovedbe, s takim stališčem ne strinja. C. C. je namreč povedal, da je čakal zunaj na dvorišču, oškodovanke pa tega dne sploh ni ne videl ne slišal. Njegova izpovedba obdolženčev zagovor kvečjemu ovrže in potrdi izpovedbo oškodovanke, ki je pojasnila, da sta obdolženca spremljala dva moška, a pogovora po njeni oceni nista mogla slišati, ker sta bila zunaj, obravnavani dogodek pa se je odvil znotraj hiše. 10. Pritožnik pri tem kot relevantno pričo izpostavlja še oškodovankino vnukinjo oziroma hčerko B. B. in navaja, da tudi ona ni izpovedala, da bi obdolženec grozil oškodovanki. Vnukinja sicer v postopku zaradi svoje starosti (10 let) ni bila zaslišana, se pa je o tem zaupala svoji mami B. B., in sicer ji je povedala, da je takrat slišala kričanje in se je zato zaradi strahu skrila. In četudi oškodovankina vnukinja svoji mami ni povedala, da naj bi slišala obdolženca groziti, to zaključkov sodišča prve stopnje ne omaje, saj tudi ona ob dogodku ni bila neposredno prisotna. Poleg tega sta tako oškodovanka kot B. B. skladno izpovedali, da sta pri mladoletnici zaznali, da je bila zaradi dogajanja v stiski, ker jo je bilo strah. Sicer pa je v obravnavanem primeru bistveno, da sta oškodovankine navedbe potrdili priči, katerim se je oškodovanka zaupala neposredno po dogodku, to sta B. B. in D. D., katerima je neposredno po dogodku povedala, da ji je obdolženec grozil, da jo bo ubil. Poleg tega sta obe priči in tudi priča E. E. potrdili oškodovankino izpovedbo glede preteklega nasilnega obnašanja obdolženca, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, da ji je obdolženec izrekel očitane grožnje in da se je zaradi tega počutila osebno ogroženo in prestrašeno. Zagovornik na tem mestu sicer poskuša omajati njihovo verodostojnost z navajanjem, da gre za pristranske priče, vendar takim navedbam ni mogoče slediti, saj tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, ki bi kakorkoli kazale na neverodostojnost njihovih navedb. Njihove izpovedbe so bile namreč skladne glede vseh bistvenih okoliščin, zaradi česar zagovornik s takimi pavšalnimi navedbami ne more uspeti.

11. Čeprav je izpovedba oškodovanke res podprta zgolj s posrednimi dokazi, kot to poudarja zagovornik, pa po oceni pritožbenega sodišča povzeti dokazi, upoštevajoč tudi pretekle odnose in konflikte med oškodovanko in obdolžencem, predstavljajo indice takšne narave, da ti na koncu delujejo kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev, ki ne dopuščajo nobenih dvomov o dogajanju tega dne. Gre namreč za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi z gotovostjo sklepati, da je obdolženec kritičnega dne storil očitano kaznivo dejanje,1 zato pritožba zagovornika, ki poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

12. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, saj meni, da je izrečena denarna kazen odmerjena previsoko in je tudi neprimerna, saj mora obdolženec preživljati štiri mladoletne otroke in z mesečnim dohodkom 1.500,00 EUR kriti še vse druge stroške sprotnega življenja, zaradi česar bo s plačilom denarne kazni ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih otrok, zaradi česar predlaga izrek pogojne obsodbe.

13. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti pa okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, težo in nevarnost storjenega dejanja ter stopnjo kazenske odgovornosti, izreklo primerno kazensko sankcijo, to je denarno kazen, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Izrečena denarna kazen tudi v celoti ustreza tako njegovim premoženjskim kot družinskim razmeram, kar je sodišče prve stopnje tudi argumentirano pojasnilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jim nima ničesar dodati, zaradi česar se zagovornik neutemeljeno zavzema za izrek nižje denarne kazni in zgolj s pavšalnimi navedbami, da bo s plačilom denarne kazni ogroženo preživljanje in preživljanje njegovih mladoletnih otrok, ki bodo zaradi plačila denarne kazni prikrajšani, ne more uspeti. Izrek kazenske sankcije, oziroma v konkretnem primeru denarne kazni je namreč pričakovana posledica storitve kaznivega dejanja. Sicer pa bo lahko obdolženec v skladu z določbo tretjega odstavka 47. člena KZ-1 podal tudi vlogo za obročno plačilo denarne kazni. Sodišče namreč lahko v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoli, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.

14. Nazadnje se zagovornik iz istih razlogov neutemeljeno zavzema tudi za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče namreč lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka po četrtem odstavku 95. člena ZKP samo v izjemnih primerih, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je ta dolžan vzdrževati. Kot že poudarjeno, obdolženec tega ni z ničemer izkazal in zato s takimi pavšalnimi navedbami, upoštevajoč, da je zaposlen in prejema redne mesečne dohodke, ne more uspeti in je zato njegovo pritožbo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

15. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7111 in 7122).

1 Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.