Jedro

Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka) in hkrati izreklo, da je tožena stranka v 8 dneh dolžna tožnici povrniti 248,02 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe prava s predlogom na njegovo spremembo tako, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka. Meni, da je izpodbijani stroškovni izrek nepravilno oprt na 158. člen Zakona o pravdnem postopku, saj v zadevi ne gre za situacijo, da bi bila tožba umaknjena zato, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek. Sicer so bile z novo odmerno odločbo z dne 24. 6. 2013 odpravljene protiustavne pravne posledice negativne uskladitve pokojnin po ZUJF-u, vendar je bila ta odločba izdana na podlagi ZOPRZUJF-a in se zato stroškovni zahtevek ne more presojati v smislu izpolnitve tožbenega zahtevka v predmetni zadevi. V konkretnem primeru naj ne bi šlo niti za takojšnji umik tožbe, glede na to, da je bil podana šele 12. 6. 2014, kar je skoraj eno leto po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013. Pritožba ni utemeljena.

Ker v predmetni zadevi ni prišlo do glavne obravnave, tožba pa je umaknjena 12. 6. 2014 in torej le nekaj dni po tem, ko je tožena stranka v celoti izplačala še preostalih 80 % protiustavno znižane pokojninske dajatve, ne glede na to, da je to storila v zvezi s posamičnim upravnim aktom, izdanim 24. 6. 2013, je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Torej je v obravnavi zadevi podano dejansko stanje iz prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP).

Po ustaljeni sodni praksi (npr.: v zadevah Psp 104/2014, Psp 139/2014 in številnih drugih) je bilo zavzeto povsem jasno materialnopravno stališče, da je med upravičence do povračila stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude z umikom tožbe. Navedena določba se na takšen način v sodni praksi razlaga ob uporabi argumenta sklepanja od podobnega na podobno, ko se neposredno pravno normativno urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podoben primer velja enaka pravna posledica, ki je določena za neposredno urejen pravni primer.

Stališče tožene stranke, da 1. odstavek 158. člena ZPP v predmetni zadevi ni uporabljiv, je torej zmotno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Sicer pa gre v obravnavani zadevi dejansko za umik tožbe takoj po vzpostavitvi stanja, kakršno je obstajalo pred protiustavnim posegom v tožnikovo pokojninsko dajatev s tako imenovano negativno uskladitvijo pokojnin. To je seveda tudi edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve. Tožba je namreč umaknjena 12. 6. 2014, to je neposredno po tem, ko je tožena stranka ob izplačilu pokojnin za mesec maj 2014 v celoti izplačala še preostalih 80 % nezakonito odtegnjene pokojninske dajatve, do česar je prišlo ob uporabi 143. člena ZUJF-a, ki ga je Ustavno sodišče RS kot protiustavnega razveljavilo.

Ker je torej sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe v sporu o glavni stvari postopek ustavilo in je ta del sklepa že pravnomočen, hkrati pa je ob popolno ugotovljenem procesnem stanju in pravilno uporabljeni materialni določbi 1.odst 158 člena ZPP v zvezi s 68. členom ZDSS-1 zakonito odločilo tudi o vtoževanih stroških postopka, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.