Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 717.050,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 229.863,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri delu, ko je sodeloval pri postavljanju odra. Pri tem mu je padla cev na glavo in mu poškodovala nos in oko. Za telesne bolečine mu je prisodilo odškodnino v znesku 600.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za izgubo dohodka 17.050,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 350.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrobno opisuje svoje poškodbe, zlasti rano na očesni veki, ter potek zdravljenja, bolečine in druge nevšečnosti. Meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v celoti utemeljen njegov zahtevek za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 850.000,00 SIT ter zato predlaga zvišanje te odškodnine za 250.000,00 SIT. V zvezi z odškodnino za strah pa navaja, da ni bila dovolj upoštevana skrb za izid zdravljenja in strah pred ponovno operacijo. Opisuje tudi primarni strah in se zavzema za zvišanje te odškodnine za nadaljnjih 100.000,00 SIT na skupno 200.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

V nesreči pri delu dne 19.7.1994 je kovinska cev ranila tožnika na nosu in na veki levega očesa. Obe rani je bilo potrebno zašiti. Za tožnika je bila hujša poškodba veke. Obe poškodbi sta izvedenca dr. P.K. in dr. M.L.H. ocenila kot lahki. Tožnik je prestal bolečine in zaplet v zvezi s poškodbo veke, zaradi česar je bila potrebna ponovna operacija, s katero je bil odstranjen mešiček trepalnice. Upoštevati je treba, da je bila poškodba veke posebno neprijetna zaradi bližine očesa. Tudi zdravljenje je bilo precej neugodno, zlasti zaradi ponovne operacije. Kljub temu je odškodnina v znesku 600.000,00 SIT ustrezna. Ni mogoče prezreti, da je šlo za lahko poškodbo. Hude bolečine so po ugotovitvi izvedenke dr. M.L.H. trajale le tri ure, nato pa je šlo za manjše bolečine in neprijetnosti. K temu je treba dodati še bolečine in neprijetnosti pri operativni odstranitvi mešička trepalnice. Vendar vse bolečine in vse druge neprijetnosti ostajajo na ravni lažjih poškodb. Zahtevek za priznanje višje odškodnine ni utemeljen niti po merilih, ki jih določata 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, niti glede na primerjavo z odškodninami, ki jih pozna sodna praksa v primerljivih zadevah.

Podobno velja za zahtevek za zvišanje odškodnine za strah. Pri lahki poškodbi s kratkim trajanjem hudih bolečin, ko je zdravljenje potekalo brez zapletov - napačno vraščena trepalnica ni mogla povzročiti omembe vrednega strahu - ni šlo niti za posebno intenziven, niti za dolgotrajen strah. Gre za mejni primer, ko je odškodnina za strah sploh utemeljena kot samostojna odškodninska postavka. Zato prisojene odškodnine v znesku 100.000,00 SIT ni mogoče zvišati.

Glede na navedeno je bila tožniku prisojena odškodnina za obe obliki nepremoženjske škode v skladu z navedenimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).