Jedro

Dolžnica se je kot solastnica do ½ nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala na podlagi notarskega zapisa o razdelitvi skupnega premoženja. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala že po zaznambi sklepa o izvršbi in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi obširno ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe sklepa o izvršbi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje).

Opisano stališče pa nikakor ne pomeni, da dolžnica takih navedb ne more uveljavljati v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ. Po prvem odstavku tega člena namreč lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Sodišče je v obravnavani zadevi o ugovoru odločilo na podlagi dejstva, ki se nanaša na način in trenutek pridobitve dolžničine solastninske pravice (in s tem povezanim vprašanjem utemeljenosti dovolitve izvršbe na solastni delež dolžnice na nepremičnini), to dejstvo pa je med strankama sporno. V zvezi z drugim pogojem, to je, da se morajo dejstva nanašati na terjatev, pa je sodna praksa že zavzela stališče, da je pravda na nedopustnost izvršbe mogoča tudi v primeru, ko je povezanost s terjatvijo vsaj posredna, torej tudi v primeru, ko dolžnik v ugovoru uveljavlja impugnacijske razloge oz. razloge, ki kljub obstoju terjatve preprečujejo izvršbo, mednje pa sodi tudi zatrjevanje, da terjatev ni prešla na hipotekarno dolžnico.

Pravilno je zavrnjen tudi ugovorni očitek, da je B. B. skupno premoženje obremenil brez soglasja hipotekarne dolžnice, ki za obremenitve ni vedela in zanje ni podala soglasja, zato so nične. Kot je bilo že pojasnjeno, je upnik zastavno pravico v obravnavani zadevi pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi, torej prisilno in ne na pogodbeni podlagi, zato take navedbe niso pravno relevantne.

Tudi za zaslišanje strank se uporablja določba 236. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po kateri mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim navesti, o čem naj priča. Gre za zahtevo po substanciranju dokaznega predloga, preko katere se manifestira razpravno načelo iz 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in s pomočjo katere lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe predlaganega dokaza. Ni naloga sodišča, da namesto stranke (ki jo sicer zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec) med njenimi obširnimi navedbami išče dejstva, o katerih bi lahko morda izpovedal zaslišani, temveč je naloga same stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno in konkretizirano pojasni, v zvezi s katerimi dejstvi bo zaslišani pričal. Predmetni izvršilni postopek se vodi na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi izključno samo na dolžnika B. B., zaradi načela stroge formalne legalitete pa ga ni dopustno širiti na ugotavljanje morebitne materialne solidarne odgovornosti hipotekarne dolžnice za podjetniške dolgove zakonca. Povedano drugače, zoper hipotekarno dolžnico se izvršba vodi le zato, ker se je v zemljiško knjigo vpisala kot solastnica obremenjenega premoženja, vprašanje njene materialne odgovornosti za dolgove zakonca iz njegove poslovne dejavnosti pa ob dejstvu, da upnik zoper njo na tej podlagi še nima izvršilnega naslova, za predmetni izvršilni postopek ni pravno relevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor hipotekarne dolžnice A. A., podan v vlogi z dne 11. 12. 2019 (1. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da hipotekarna dolžnica A. A. sama krije stroške vloge z dne 6. 4. 2021 (2. točka izreka sklepa), upniku pa mora v roku 8 dni povrniti 228,08 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje hipotekarna dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 22. 12. 2014 na podlagi izvršilnega naslova dovolilo izvršbo na nepremičnino parcela 001, takrat v lasti B. B. do 1/1. S sklepom z dne 5. 1. 2018 je sodišče izvršbo na nepremičnino, takrat v lasti B. B. le še do ½, prekinilo zaradi začetka postopka osebnega stečaja, s sklepom z dne 25. 11. 2019 (r. št. 37) pa je izvršbo na ta del nepremičnine ustavilo (upnik je v stečajnem postopku prijavil terjatev in ločitveno pravico, B. B. solasten delež ½ nepremičnine je bil v stečaju tudi že prodan). Glede preostale ½ nepremičnine je sodišče ugotovilo, da je v zemljiški knjigi kot lastnica tega dela nepremičnine sedaj vpisana A. A., zato je izvršbo s prodajo preostale ½ nepremičnine s sklepom z dne 25. 11. 2019 (r. št. 36) nadaljevalo zoper A. A. kot hipotekarno dolžnico.

7. Hipotekarna dolžnica je v ugovoru po 56.a členu ZIZ in v vlogi z dne 6. 4. 2021 v bistvenem uveljavljala, da ji je bila v stečajnem postopku priznana izločitvena pravica na njenem deležu nepremičnine, zato sodišče poskuša zoper njo izvršbo nadaljevati nezakonito. Izločitvene pravice upnik v stečaju ni prerekal in je zato prekludiran. Gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti in predstavlja skupno premoženje. Lastninsko pravico na ½ nepremičnine je torej dolžnica pridobila na originaren način še pred nastankom hipoteke, zato je nadaljevanje izvršbe nedopustno. V zemljiško knjigo pa je bila nova dolžnica vpisana po drugem odstavku 58. člena ZZZDR, in sicer na podlagi notarskega zapisa SV 334/2017, s katerim sta zakonca le formalno uredila medsebojna lastniška razmerja. Iz notarskega zapisa izhaja, da je bila zakonska zveza sklenjena 2. 2. 1991 in da v času njenega trajanja premoženja zakonca nista razdelila, čeprav je premoženje, ki je pisano na B. B., pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in je skupno premoženje. Solastninska pravica dolžnice je bila torej res vpisana v zemljiško knjigo kasneje, kot je bila vknjižena hipoteka upnika, vendar je nepremičnina že prej, tudi v času zaznambe sklepa o izvršbi, predstavljala skupno premoženje dolžnika in hipotekarne dolžnice. V notarskem zapisu je tudi ugotovljeno, da so vse hipoteke vpisane v zvezi s poslovanjem samostojnega podjetnika iz njegove dejavnosti in da za te dolgove A. A. ne odgovarja. B. B. pa je skupno premoženje obremenil brez soglasja A. A., ki za to ni vedela in s tem ni soglašala, zato so vse obremenitve v nasprotju s prisilnimi predpisi in nične. Upnik je namreč vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za skupno premoženje, zato ni bil dobroveren. Sporazum je dolžnica sklenila predvsem zato, da bi bilo jasno, da so dolgovi nastali zgolj na strani dolžnika za potrebe poslovanja in izvajanja njegove dejavnosti in da hipotekarna dolžnica zanje ne odgovarja. Pri poslovanju dolžnika nikdar ni sodelovala in ne more nositi škodljivih posledic, jasno je torej, da obveznost nanjo ni prešla. Ker gre za skupno premoženje, ki sta ga zakonca pridobila pred izvršilnim postopkom, sodišče napačno uporablja 170. člen ZIZ, saj ima originarno pridobljena lastninska pravica zakonca prednost pred poplačilno pravico upnika, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Iz previdnosti je dolžnica še uveljavljala, da izvršba na nepremičnino glede na zneske terjatve ni sorazmerna, sklicevala se je tudi na določbo 33. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja pravico do zasebne lastnine. Navedla je še, da določba šeste alineje drugega odstavka 154. člena SPZ določa, da hipoteka preneha, v kolikor se zastavljena stvar proda, zato obstajajo pogoji za izbris hipoteke na deležu nepremičnine hipotekarne dolžnice.

8. Upnik je v odgovoru na ugovor in v vlogi z dne 21. 5. 2021 dolžničine ugovorne navedbe prerekal. Ne drži, da se izvršba na nepremičnino ne more nadaljevati, saj je dolžnica vedela, da je nepremičnina obremenjena s hipotekami in da ni prosta bremen, ker to izhaja že iz notarskega zapisa, ki ga je priložila. Upnik je pridobil hipoteko z dnem učinkovanja 28. 10. 2016, hipotekarna dolžnica pa je dosegla vpis lastninske pravice šele z dnem 16. 6. 2017. Pridobila je torej s hipoteko obremenjeno nepremičnino, s tem pa procesni položaj dolžnika. Lastninske pravice na 1/2 nepremičnine ni pridobila originarno, temveč na pravno poslovni podlagi. V času pridobitve hipoteke je bil dolžnik vpisan kot edini lastnik nepremičnine, pravno poslovna pridobitev lastninske pravice, ki je pridobljena kasneje kot hipoteka, pa ne more poseči v izvršilni postopek. Dogovori, ki izhajajo iz sporazuma o razdelitvi premoženja št. SV 334/2017, da A. A. ne odgovarja za dolgove, ker gre za hipoteke vpisane v zvezi z poslovanjem B. B. kot samostojnega podjetnika in iz tega naslova najetih kreditov, ne morejo ustvarjati učinke za upnike, temveč le med podpisnikoma dogovora. Po pravilih družinskega prava za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, kamor sodijo tudi obveznosti, ki jih zakonec podjetnik prevzame pri opravljanju podjetniške dejavnosti, zakonca odgovarjata solidarno. Dolžnica odgovarja za dolg tako na podlagi izkazane izvedene pridobitve lastninske pravice kot tudi na podlagi odgovornosti za dolgove zakonca. Navedbe nove dolžnice, da za obremenitev nepremičnine ni vedela in da z njo ni soglašala, niso izkazane, saj so te obremenitve vpisane v zemljiško knjigo in je bila z njimi seznanjena najkasneje ob sklenitvi sporazuma o razdelitvi premoženja. Navedbe nove dolžnice o nesorazmernosti izvršbe je upnik prerekal kot pavšalne, ravno tako se ni strinjal, da bi se moral že prej prepričati o zakonski zvezi in pridobiti soglasje solastnice, saj je tako stališče v nasprotju z negativnim publicitetnim učinkom vpisa v javno knjigo.

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor zavrnilo, odločitev pa je materialno pravno pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik na nepremičnini pridobil zastavno pravico z zaznambo sklepa o izvršbi (prisilna hipoteka), ki glede na podatke zemljiške knjige učinkuje od dne 28. 10. 2016. Dolžnica se je kot solastnica do ½ te nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala z učinkom od 16. 6. 2017 na podlagi notarskega zapisa SV 334/2017 z dne 11. 5. 2017 o razdelitvi skupnega premoženja. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo1, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala že po zaznambi sklepa o izvršbi in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi obširno ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe sklepa o izvršbi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje).

11. Opisano stališče pa nikakor ne pomeni, da dolžnica takih navedb ne more uveljavljati v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ. Po prvem odstavku tega člena namreč lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Sodišče je v obravnavani zadevi o ugovoru odločilo na podlagi dejstva, ki se nanaša na način in trenutek pridobitve dolžničine solastninske pravice (in s tem povezanim vprašanjem utemeljenosti dovolitve izvršbe na solastni delež dolžnice na nepremičnini), to dejstvo pa je med strankama sporno. V zvezi z drugim pogojem, to je, da se morajo dejstva nanašati na terjatev, pa je sodna praksa že zavzela stališče, da je pravda na nedopustnost izvršbe mogoča tudi v primeru, ko je povezanost s terjatvijo vsaj posredna, torej tudi v primeru, ko dolžnik v ugovoru uveljavlja impugnacijske razloge. To so razlogi, ki kljub obstoju terjatve preprečujejo izvršbo, mednje pa sodi tudi ugovorni razlog po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi s 56.a členom ZIZ, torej zatrjevanje, da terjatev ni prešla na hipotekarno dolžnico.2

12. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovorne navedbe v zvezi s priznanjem izločitvene pravice na dolžnici solastnem delu ½ nepremičnine. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče priznanje izločitvene pravice prezrlo in da je upnik z njenim prerekanjem prekludiran, ker je v stečajnem postopku ni prerekal in da zato izvršbe na njej solastni del nepremičnine ni mogoče voditi. Upnik namreč dolžničini lastninski pravici ne nasprotuje, temveč ravno na tej podlagi zahteva vodenje oziroma nadaljevanje izvršilnega postopka zoper njo, kar je v izpodbijanem sklepu pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, ki je zapisalo, da priznanje te pravice med strankama ni sporno in je dolžnica že vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica.

13. Neutemeljene so tudi ugovorne in v pritožbi ponovljene navedbe, da obstajajo pogoji za prenehanje hipoteke, ker je bila nepremičnina v stečaju prodana. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je bil v stečaju prodan le solastniški delež B. B. do ½ in je le v tem obsegu prišlo do prenehanja hipoteke, medtem ko je preostali del, skupaj z zaznambo sklepa o izvršbi, v lasti hipotekarne dolžnice.

14. Z izpodbijanim sklepom je pravilno zavrnjen tudi ugovorni očitek, da je B. B. skupno premoženje obremenil brez soglasja hipotekarne dolžnice, ki za obremenitve ni vedela in zanje ni podala soglasja, zato so nične. Kot je bilo že pojasnjeno, je upnik zastavno pravico v obravnavani zadevi pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi, torej prisilno in ne na pogodbeni podlagi, zato take navedbe niso pravno relevantne. Pravno upoštevnega ugovornega razloga tudi ne pomenijo pavšalni in nekonkretizirani očitki o nesorazmernosti nepremičninske izvršbe.

15. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem hipotekarne dolžnice in dolžnika B. B., ker hipotekarna dolžnica ni navedla, v zvezi s katerimi spornimi pravno relevantnim dejstvi predlaga tako zaslišanje. V pritožbi dolžnica meni, da je sodišče s tem bistveno kršilo pravila postopka. Poudarja, da je stranka v postopku in da ji ni potrebno navesti, v zvezi s katerimi spornimi pravno relevantnimi dejstvi predlaga svoje zaslišanje, temveč ima v postopku pravico, da se o zadevi izjasni. Take navedbe so neutemeljene, dokazni sklep sodišča prve stopnje pa je pravilen.

16. Zaslišanje strank je dokazno sredstvo, s katerim sodišče lahko ugotavlja sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo (257. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Skladno z 263. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank veljajo določbe o dokazovanju s pričami, če za zaslišanje strank ni drugače določeno. To pomeni, da se tudi za zaslišanje strank uporablja določba 236. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po kateri mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim navesti, o čem naj priča. Gre za zahtevo po substanciranju dokaznega predloga, preko katere se manifestira razpravno načelo iz 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in s pomočjo katere lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe predlaganega dokaza. Tej zahtevi dolžnica ni zadostila, saj v ugovoru ni konkretizirano opredelila, o čem oziroma v zvezi s katerimi dejstvi bi sama in dolžnik B. B. izpovedala na zaslišanju. V pritožbi dolžnica sicer zatrjuje, da je svoje zaslišanje in zaslišanje dolžnika B. B. predlagala kot dokaz svojih navedb, da se v poslovanje dolžnika ni vključevala niti ni imela od poslovanja dolžnika nikakršnih koristi ter da je ravno zaradi poslovanja dolžnika v težavah in ima odprtih več izvršilnih postopkov za zadeve, za katere je v notarskem zapisu SV 334/2017 jasno in nedvoumno navedeno, da predmetnih dolgov po možu hipotekarna dolžnica na prevzema. Taka pojasnila so prepozna, saj jih dolžnica opredeljeno prvič podaja šele v pritožbi, poleg tega pa tudi niso sprejemljiva, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke (ki jo sicer zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec) med njenimi obširnimi navedbami išče dejstva, o katerih bi lahko morda izpovedal zaslišani, temveč je naloga same stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno in konkretizirano pojasni, v zvezi s katerimi dejstvi bo zaslišani pričal.3

17. Dokazni predlog z zaslišanjem strank je bil torej neopredeljen in nesubstanciran, zato sodišče z neizvedbo tega dokaza ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, vztrajanje hipotekarne dolžnice pri svojem zaslišanju in pri zaslišanju dolžnika, ki naj bi bilo ključno za razrešitev predmetne zadeve, pa je neutemeljeno.

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi navedbe hipotekarne dolžnice, da so dolgovi nastali zgolj na strani dolžnika za potrebe poslovanja in izvajanja njegove dejavnosti in da hipotekarna dolžnica zanje ne odgovarja, saj pri poslovanju dolžnika nikdar ni sodelovala in ne more nositi škodljivih posledic, obveznost pa nanjo ni prešla. Pojasnilo je, da tudi če bi bila hipotekarna dolžnica solastnica nepremičnine že na originarni podlagi, za dolgove zakonca iz podjetniškega udejstvovanja vseeno odgovarja (solidarno), ker tudi te obveznosti predstavljajo skupno premoženje (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, sedaj drugi odstavek 82. člena Družinskega zakonika).

19. Višje sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje do tega sploh ne bi bilo treba opredeljevati. Predmetni izvršilni postopek se namreč vodi na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi izključno samo na dolžnika B. B., zaradi načela stroge formalne legalitete pa ga ni dopustno širiti na ugotavljanje morebitne materialne solidarne odgovornosti hipotekarne dolžnice za podjetniške dolgove zakonca. Povedano drugače, zoper hipotekarno dolžnico se izvršba vodi le zato, ker se je v zemljiško knjigo vpisala kot solastnica obremenjenega premoženja, vprašanje njene materialne odgovornosti za dolgove zakonca iz njegove poslovne dejavnosti pa ob dejstvu, da upnik zoper njo na tej podlagi še nima izvršilnega naslova, za predmetni izvršilni postopek ni pravno relevantno. To pa hkrati tudi pomeni, da tudi če bi bil prej omenjeni dokazni predlog z zaslišanjem hipotekarne dolžnice in dolžnika B. B. konkretizirano podan v zvezi s sodelovanjem hipotekarne dolžnice pri poslovanju dolžnika in v zvezi s trditvami, da hipotekarna dolžnica za obveznosti zakonca iz naslova njegovega podjetniškega udejstvovanja ne more odgovarjati, ga sodišču prve stopnje tudi iz opisanega razloga ne bi bilo treba izvesti, saj za ta postopek ni nerelevanten.

20. Dolžnica z ugovorom ni uspela, zato je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestega odstavka 38. člena ZIZ pravilno odločilo, da svoje stroške krije sama, saj ni mogoče zaključiti, da bi ji upnik te stroške povzročil neutemeljeno. Pravilno je odločilo tudi, da mora hipotekarna dolžnica upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka, saj je upnik v tem postopku dosegel zavarovanje svojih pravic v obliki zavrnitve dolžničinega ugovora in so bili ti stroški potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Te stroške je sodišče prve stopnje po višini odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), dolžnica pa neutemeljeno meni, da bi moralo uporabiti Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ki je veljala v času vstopa hipotekarne dolžnice v ta postopek. Prehodna določba drugega odstavka 20. člena OT namreč določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. Ker je hipotekarna dolžnica vstopila v že odprt postopek, je sodišče pravilno uporabilo ZOdvT, ki je veljal v trenutku vložitve predloga za izvršbo in izdaje sklepa o izvršbi. Višine odmerjenih stroškov pritožba konkretno ne napada, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da so odmerjeni skladno z veljavnimi predpisi.

21. Po vsem pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo hipotekarne dolžnice zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSRS Sodba II Ips 428/2011 z dne 20. 2. 2014, VSK Sklep I Cp 54/2018 z dne 18. 9. 2018, VSL Sklep III Ip 3665/2015 z dne 9. 12. 2015, VSL Sklep I Cp 50/2021 z dne 3. 2. 2021, tako tudi Iztok Ščernjavič in Jasna Hudej v Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik št. 72 (4/2015), stran 18 in naslednje. 2 Prim. VSRS Sodba II Ips 250/2009 z dne 23. 2. 2012, VSL Sodba II Cp 1167/2018 z dne 22. 5. 2019, VSL Sklep II Ip 1021/2021 z dne 7. 9. 2021,... 3 Prim. VSL Sodba II Cpg 1083/2017 z dne 27. 3. 2018, VSM sodba I Cpg 1/2017 z dne 2. 3. 2017,...