Jedro

Tožbeni zahtevek tožnika (v osebnem stečaju) se v tem individualnem delovnem sporu nanaša tudi na obračun ter izplačilo nadomestila plače in drugih prejemkov, ki na podlagi 1. točke čl. 389/1 ZPFPPIPP spadajo v stečajno maso. Ker je odločitev o tem delu tožbenega zahtevka neposredna odvisna od odločitve o zakonitosti in pravni pravilnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v kolikor tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bila vložena ali bi bila vložena po izteku roka iz čl. 200/3 ZDR-1, bi tožnik izgubil možnost zahtevati meritorno odločitev o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa tudi možnost zahtevati, da bi bilo njegovemu denarnemu delu tožbenega zahtevka ugodeno), je stečajna upraviteljica lahko vložila predmetno tožbo, s katero uveljavlja tožnik od tožene stranke tudi denarne zahtevke.

Tožena stranke je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji čl. 110/1. Tožniku je bil očitan izostanek od dela, in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca. Tožnik je bil v kritičnem času hospitaliziran v psihiatrični bolnici. Ker svoje dolžnosti obveščanja ni bil sposoben izpolniti, je s tem verjetno izkazal obstoj svoje terjatve glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki naložilo, da tožniku za čas trajanja spora o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja izplačuje nadomestilo plače v višini povprečja njegovih zadnjih treh plač, ki jih je prejel pred prenehanjem delovnega razmerja po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je v višini 1.500,00 EUR mesečno. Če tožena stranka naložene obveznosti ne bi izpolnjevala, naj bi ji sodišče izreklo kazen v višini 5.000,00 EUR. To kazen naj bi tudi izvršilo, obenem pa naj bi toženi stranki z novim sklepom določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in ji izreklo novo, višjo kazen za primer, če tožena stranka ne bi niti v novem roku izpolnila svoje obveznosti. Če tudi v nadaljevanju tožena stranka ne bi izpolnjevala svoje obveznosti, naj bi sodišče še naprej postopalo tako, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bi dosegel 500.000,00 EUR. Predlagana začasna odredba naj bi stopila v veljavo takoj in naj bi veljala do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da se strinja s tolmačenjem odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, vendar le glede vprašanja ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku. Tožena stranka tožniku neutemeljeno očita petdnevno neopravičeno odsotnost, čeprav je iz objektivnih dokazov jasno, da je bil tožnik petega dne že hospitaliziran. To izhaja iz listine psihiatrične bolnišnice, ki je javna ustanova. Izguba zaposlitve je izjemno hud udarec za osebo, ki se z delom preživlja. Tožnik je duševni bolnik, zato njegovih reakcij ni mogoče predvideti. Pri oceni nevarnosti težko nadomestljive škode je sodišče upoštevalo zgolj okoliščine, da bo tožnik ostal brez zdravstvenega zavarovanja, kar pa je preozko gledanje. Sodišče je utemeljilo odvrnitev možnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode oz. grožnje z nasiljem z ugotovitvijo, da naj bi tožniku občina dodelila socialno stanovanje in da ima tožnik pravice iz naslova zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, če izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje pa se do preživljanja tožnika sploh ni opredelilo, čeprav člen 272 ZIZ govori o preživljanju delavca. Tožnik je želel v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe le poudariti njegove povečane potrebe po storitvah iz zdravstvenega zavarovanja, ki bistveno presegajo potrebe zdravega človeka. Res je, da bo del stroškov krilo zdravstveno zavarovanje, del pa center za socialno delo, vendar tožnik živi sam. Sodišče prve stopnje ni videlo, da potrebuje duševni bolnik stalen nadzor tudi izven zdravstvene ustanove (že zaradi jemanja zdravil), saj je tožnik, kot je že zapisano v tožbi in začasni odredbi, depresiven in suiciden. To pa gotovo predstavlja veliko nevarnost in možnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode oz. grožnje z nasiljem, kar je lahko tudi suicidno ravnanje duševnega bolnika. Socialna pomoč ne more kriti vseh potreb tožnika kot duševnega bolnika, krije lahko le najnujnejše. Razlog tožnikove duševne bolezni za presojo te zadeve ni pomemben, niti ne način, kako se ta bolezen manifestira oz. jo je možno prepoznati s strani laika. Dejstvo je, da je njegova bolezen tako huda, da ga je bilo potrebno hospitalizirati.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2013, obstoj delovnega razmerja tudi po 19. 9. 2013, reintegracijo k toženi stranki, obračun ter izplačilo nadomestil plač in drugih prejemkov po predhodnem odvodu predpisanih dajatev za obdobje od 19. 9. 2013 do vrnitve na delo in povrnitev pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz tožbenih navedb in priloge A3 izhaja, da je tožnik v postopku osebnega stečaja, zato je predmetno tožbo vložila upraviteljica na podlagi določb člena 386 in člena 389 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.). Tožbeni zahtevek tožnika se v tem individualnem delovnem sporu nanaša tudi na obračun ter izplačilo nadomestila plače in drugih prejemkov, ki na podlagi 1. točke člena 389/1 ZFPPIPP spadajo v stečajno maso (z izjemo zneskov, opredeljenih v členu 389/3 ZFPPIPP). Ker je odločitev o tem delu tožbenega zahtevka neposredno odvisna od odločitve o zakonitosti in pravni pravilnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v kolikor tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bila vložena ali bi bila vložena po izteku roka iz člena 200/3 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, bi tožnik izgubil možnost zahtevati meritorno odločitev o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa tudi možnost, da bi bilo njegovemu denarnemu delu tožbenega zahtevka ugodeno), je tudi po stališču pritožbenega sodišča upraviteljica lahko vložila predmetno tožbo, s katero uveljavlja tožnik od tožene stranke tudi denarne zahteve.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) v zvezi s členom 43/4 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Po členu 272 ZIZ, ki ureja zavarovanje nedenarnih terjatev, je temeljni pogoj za izdajo takšne začasne odredbe, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Iz podatkov spisa je razbrati, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji člena 110/1 ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2) izhaja, da je bil tožniku očitan izostanek z dela od 2. 9. 2013 dalje in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Nadalje je iz dopisa Psihiatrične bolnišnice A. z dne 15. 10. 2013 (A4) razvidno, da je bil tožnik od 6. 9. 2013 (torej tudi peti dan očitane odsotnosti z dela) do 18. 9. 2013 hospitaliziran (v bolnišnično zdravljenje je bil ponovno sprejet 3. 10. 2013) in da ni bil sposoben obvestiti delodajalca o svoji zdravstveni zadržanosti. Ob upoštevanju zgoraj ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve. Glede na navedeno je namreč potrebno zaključiti, da tožnik ni mogel obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti. Za zakonitost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji člena 110/1 ZDR-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja (izostanek z dela najmanj pet dni zaporedoma in neobveščanje delodajalca o razlogu za delavčevo odsotnost s strani delavca, čeprav bi delavec delodajalca o tem moral in mogel obvestiti). Ker dokazi, ki jih je tožnik vložil v spis, izkazujejo, da svoje dolžnosti obveščanja ni bil sposoben izpolniti, je s tem tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer razlog za petdnevni zaporedni izostanek delavca z dela ni relevanten za samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podani po 4. alineji člena 110/1 ZDR.

Glede na navedbe in dokaze, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo v času izdaje izpodbijanega sklepa (pritožbeno sodišče presoja zakonitost izpodbijanega sklepa po stanju spisa na dan izdaje sklepa), pa je utemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja člena 272/2 ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljeval s tem, da bo ostal brez zdravstvenega zavarovanja, do česar pa z ozirom na 15. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 in nadalj.) in 30. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 in nadalj.) ne bo prišlo. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ima tožnik možnost zaprositi za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje pri pristojnem centru za socialno delo in si s tem zagotoviti pravico do zdravstvenih storitev in zdravil, poleg tega pa je tožnik upravičen tudi do socialnega stanovanja. Glede na navedena dejstva, ki jim dejansko pritrjuje tudi tožnik v pritožbi in jim ne oporeka, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je predlagana začasna odredba potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode oz. uporabe sile.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve, so irelevantne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na to, da bil tožnik petega dne izostanka z dela že hospitaliziran. Pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe presojalo preozko in da bi moralo v večji meri upoštevati tudi tožnikovo zdravstveno stanje, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo upoštevaje trditve, ki jih je tožnik podal v tožbi oz. v predlogu za izdajo začasne odredbe in glede na dokaze, ki sta jih v spis vložili stranki. Na podlagi tega je utemeljeno zaključilo, da zaenkrat ni podan pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. alineji člena 272/2 ZIZ. Pritožbena trditev tožnika, da živi sam in da se kljub socialni pomoči ne bo mogel preživljati (brez predložitve kakršnihkoli dokazov) in njegove navedbe o tem, da kot duševni bolnik potrebuje stalen nadzor izven zdravstvene ustanove (že zaradi jemanja zdravil) oziroma, da socialna pomoč ni tolikšen dohodek, da bi kril vse njegove potrebe, pa predstavljajo pritožbene novote, za katere tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti skladno z določbo 286. člena ZPP. Iz tega razloga pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo (člen 337/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških obeh strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.