Jedro

Tožnik je na delu pri toženi stranki padel z lestve in se poškodoval. Tožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika. Tožnik je uporabljal neustrezno delovno orodje (lestev in desko, ki ni imela ustreznega ročaja). Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu. Pri delu bi moral biti bolj pozoren in previden pri uporabi lestve. Toženo stranko bi lahko opozoril, da je uporaba deske brez ročajev nevarna. Zato je tožnik tudi sam prispeval k nastanku nezgode v deležu 40%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2009 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Kar je iz naslova odškodnine zahteval tožnik več (razlika med 7.000 EUR in prisojenim zneskom), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 237,38 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (tretji odstavek točke I izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa, zato ne bi smelo svoje odločitve opreti na izvedenski mnenji. Prav tako tudi ni zaslišalo tožnika v zvezi z okoliščinami, ki se tičejo višine zahtevka. Neobrazložena je odločitev sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost tožene stranke po temelju do 60 %. Tožnik se je poškodoval v prostorih druge družbe, podjetja B. d.o.o., uporabljal je lestev te družbe, za delo pa bi moral imeti delovni nalog, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Takšnega delovnega naloga tožnik ni imel in je kršil pogodbeno obveznost. Tožnik je torej opravljal delo na črno, v svojo korist in ni prišlo do škodnega dogodka v okviru izvrševanja pogodbenih obveznosti delodajalca. Do nesreče naj bi po ugotovitvi iz izvedenskega mnenja prišlo, ko naj bi tožnikov sodelavec med glajenjem zvara cerado potiskal proti tožniku, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje na lestvi in padel. Izvedenec A.A. je ugotovil, da lestev ni bila pravilno nameščena in je bila zaradi tega nevarna za uporabo. Lestev, kot jo je uporabljal tožnik, je ustrezno stabilna le pri razmaknitvi krakov v skrajno lego oziroma najmanj 75 %, torej bi morala biti razmaknitev lestev v dolžini vsaj dva metra. Zato je bila takšna postavitev in uporaba lestve, kot jo zatrjuje tožnik, zaradi ozkega prostora nemogoča in izmišljena. Izvedenec opozarja na nepravilno uporabo lestve s strani tožnika. Tožnik je navedel, da je bila cerada raztrgana na več mestih, zaradi česar je upravičeno sklepati, da je do poškodbe prišlo zaradi nepravilnega premikanja na lestvi. Tožnik je torej na lestvi stal nepravilno, z vsako nogo na svoji strani, lestev je nepravilno postavil brez zadostne razmejitve krakov, delo je opravljal na višini 10 cm nad pasom, zaradi česar je bila njegova stabilnost znatno zmanjšana. Nepravilno se je premikal z lestvijo oziroma je z njo „korakal“. Soodgovornost je mogoče tudi pripisati C.C., tožnikovemu sodelavcu, saj je tožnik izgubil ravnotežje zato, ker je sodelavec cerado pritiskal proti tožniku med glajenjem zvara.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko je svojo odločite oprlo na izvedenski mnenji in sicer mnenje izvedenca za varstvo pri delu A.A., ing., ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, prim. D.D., dr. med. spec., ker naj ne bi navedenih mnenj vpogledalo in prebralo. Sodišče prve stopnje, ki je sodilo po sodniku posamezniku, je z dokaznim sklepom imenovalo izvedenca za varstvo pri delu in izvedenca medicinske stroke. Po pridobitvi mnenja izvedenca iz varstva pri delu je dne 28. 1. 2014 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem so se stranke opredelile do mnenja sodnega izvedenca A.A., ing. Na tej glavni obravnavi je bil tudi sprejet dokazni sklep o imenovanju izvedenca medicinske stroke, po pridobitvi izvedenskega mnenja pa je sodišče prve stopnje ponovno dne 20. 5. 2014 opravilo glavno obravnavo, na kateri sta se stranki navajali kot dotedaj, sodišče pa je z dokazovanjem sklenilo, ker ni bilo novih dokaznih predlogov in je bila zadeva zrela za odločitev. Zgolj zato, ker v zapisniku glavne obravnave z dne 20. 5. 2014 ni izrecno zapisano, da je sodišče vpogledalo obe izvedenski mnenji, ni mogoče šteti, da dokazovanje z izvedencem ni bilo izvedeno. Tudi sicer ZPP ne določa, da mora sodišče na koncu postopka povzeti vse dokaze, ki jih je izvedlo, temveč le, da mora sodišče o izvedbi dokazov sprejeti ustrezen dokazni sklep v smislu določbe prvega odstavka 287. člena ZPP, ki določa, da izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Dokaza z izvedencem sta bila izvedena, stranki sta se do njiju opredelila tako pisno kot tudi na glavni obravnavi, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na ti dve izvedenski mnenji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je v dokaznem postopku med drugim prebralo tudi obe izvedenski mnenji.

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje. Dne 27. 11. 2008 se je med delovnim časom poškodoval, saj je padel z lestve ter utrpel zlom enajstega rebra na levi strani. Tožnik uveljavljala odškodninsko odgovornost delodajalca po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo. Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, domneva tudi vzročna zveza. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/199 s spremembam; ZVZD), ki je veljal v čas nastanek nesreče pri delu). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti upoštevalo ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, da je bil tožnik seznanjen z varnim načinom dela, toda obstaja dvom o poučenosti tožnika o pravilnem delu z lestvami. Izvedenec je namreč ugotovil, da izpitno gradivo iz varstva pri delu , ki ga je opravil tožnik, ne vsebuje poznavanja pravilnega dela z lestvami. Ugotovljeno je tudi, da je tožena stranka dovoljevala uporabo lestev tudi pri podjetju B. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik opravljal delo na način, kot so ga opravljali tudi drugi sodelavci in mu ni mogoče v celoti pripisati krivde za nastalo škodo. Prav tako je ugotovilo, da deska brez ročaja, ki jo je tožnik uporabljal pri svojem delu glajenja zvara na ceradi tovornjaka, ni zagotavljala varnega načina dela. Izvedenec za varstvo pri delu je v svojem mnenju izpostavil, da je poslovno enoto tožene stranke v E. vodil F.F. na delovnem mestu vodje tapetnikov in je tožniku neposredno nadrejena oseba, ki pa zaradi naloženega tapetniškega dela ni mogel neposredno nadzirati dela drugih, kar je z vidika varstva pri delu primarna naloga neposrednega vodja del. Neposredni vodja del bi moral po pravilnem stališču izvedenca za varstvo pri delu skrbeti za primerno postavitev kamiona na način, ki bi zagotavljajo varnejšo uporabo premičnega delovnega odra oziroma varno uporabo lestve, če uporaba odra ne bi bila izvedljiva. Izvedenec je opozoril, da morajo biti lestve brezhibne, tožnik in priče, ki jim je sodišče prve stopnje verjelo, pa so pojasnile, da je šlo za neprimerno leseno lestev, glede katerih je izvedenec pojasnil, da ne predstavlja ustreznega delovnega pripomočka.

Izvedenec je nadalje pojasnil, da se med delovno opremo šteje vsak stroj, aparat, orodje, naprava in druga oprema, ki se uporablja pri delu in mora ustrezati vrsti in načinu dela in biti prirejena tako, da njena uporaba ne ogroža varnosti (Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker je moral tožnik uporabljati desko debeline treh centimetrov, širine 30 cm in dolžine 1 metra, jo držati z obema rokama, ni imel prostih rok za oprijemanje za lestvenik ali za klin lestve. Zaradi navedenega je bilo stojišče tožnika na lestvi labilno in nezanesljivo, če pa bi imela deska ročaj za držanje, bi bilo delo varnejše. V takem primeru bi se lahko tožnik z roko držal za klin lestve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na izpovedbah prič G.G. ter C.C.. C.C. je pojasnil, da je delal skupaj s tožnikom ter izpovedal, da je F.F. rekel, kaj naj naredita. Odšla sta v prostore B. d.o.o., pri čemer je tožnik vzel lestev, ki se je nahajala v prostorih B. d.o.o., se povzpel po lestvi z zunanje strani in s seboj vzel desko, da jo bo pridržal, ko pa je bila priča na notranji strani cerade oziroma na kesonu tovornjaka, je rekel tožniku, naj desko nekoliko dvigne, vendar ni bilo odziva, pri čemer je šel okoli in pogledal ter našel tožnika na tleh, ki je padel z lestve. Iz dokaznega postopka torej nedvomno izhaja, da je kritičnega dne tožnik delal v prostorih družbe B. d.o.o. na podlagi odredbe nadrejenega delavca F.F., da torej tožnik ni delal na črno, brez ustrezne odredbe. Ker je ugotovljeno, da je bil vzrok za padec neprimerno delovno orodje in sicer lestve ter deska, ki ni imela ustreznega ročaja, C.C. ni mogoče očitati krivdo za škodni dogodek.

Dokazni zaključek sodišča prve stopnje torej temelji na pravilni ugotovitvi, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, da je tožnik uporabljal neustrezno delovno orodje in pripomočke, kar je prispevalo k njegovemu padcu z lestve. Zato pritožba glede višine oziroma temelja odškodninske odgovornosti ni utemeljena, ter tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da svoje odločitve ni obrazložilo, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je, čeprav skromno, v zadostni meri obrazložilo odločitev o sokrivdi tožnika v višini 40 %. Upoštevalo je nepravilnosti pri delu, ki se lahko očitajo tožniku, predvsem to, da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu ter da bi moral biti bolj pozoren in previden pri uporabi lestve, toženo stranko pa bi lahko opozoril, da je uporaba deske brez ročajev nevarna.

Pritožba nima, razen pavšalnih razlogov, navedb o višini odškodnine, ki je bila tožniku prisojena. Sodišče prve stopnje tožnika res ni zasliševalo o zdravstvenih težavah, vendar je upoštevalo verodostojno mnenje izvedenca medicinske stroke prim. D.D., dr. med. specialista ortopeda in kirurga, ki je ustrezno pojasnil vse bolečine, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter nevšečnosti med zdravljenjem. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina ustrezna standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe 179. člena OZ, saj je ugotovljeno, da je tožnik ob dogodku padel z višine ter začutil bolečino, zaradi zloma reber je težko in plitko dihal, bil je hospitaliziran 4 dni, zatem pa bil na bolniški dva meseca in pol ter še 14 dni opravljal delo s polovičnim delovnim časom. Zaradi jemanja protibolečinskih tablet „Zaldiar“ ter večkratnega slikanja RTG, kakor tudi zaradi hospitalizacije 4 dni v recoveryju, je tudi po stališču pritožbenega sodišča odškodnina v višini 5.200,00 EUR, ki predstavlja približno 6 povprečnih plač v Republiki Sloveniji primerna in ustrezna ter v skladu z višino odškodnine, ki jo sodišča dosojajo v podobnih primerih.

Pravilno je prisojen tudi znesek odškodnine za strah v znesku 800,00 EUR. Tožnik je ob dogodku nedvomno utrpel šok, ko je padel z lestve ter začutil močno bolečino. Tožnik se je bal, da si bo razbil glavo, izvedenec pa je njegov primarni strah opredelil kot intenziven in kratkotrajen. Dva dni po nezgodi pa je tožnik trpel intenziven sekundarni strah, saj je obstajala nevarnost zapletov, kar je pri tožniku povzročalo zaskrbljenost. Sekundarni strah je trajal v zmerni obliki tri tedne in potem občasno šest tednov. Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena niti v zvezi z višino prisojene odškodnine.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).