Jedro

Načelo enake vrednosti dajatev je prekršeno tudi v primeru, če bi preživljanje trajalo tako kratek čas, da bi to bilo lahko razlog za nesorazmerje vrednosti. Zato je vrednost dajatve in protidajatve v določenih primerih sploh mogoče primerjati šele po prenehanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju npr. zaradi smrti preživljanca, ko je šele znano obdobje preživljanja in s tem obseg in vrednost dajatve tistega, ki je preživljanje nudil. Bistveno je le, da se tako vrednost izročenega premoženja, kakor tudi preživninska protidajatev vrednotita ob istem času.

Izrek

Pritožbi tožnice in toženke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 5.938,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.186,44 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica celotni zavrnilni del prvostopne sodbe (sporna vrednost 5.142,00 EUR) izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja prvostopni zaključek, da naj bi se gospodarska poslopja gradila iz sredstev toženke in njenega moža. Če so se gospodarska poslopja pričela graditi v juniju 1983, je bila namreč takrat toženka stara šele 19 let in je že imela enega otroka, njen mož pa je bil star 22 let in je imel eno leto delovne dobe; oba sta bila brez nepremičnega premoženja, brez zaposlitve (toženkin mož naj bi po izpovedbi toženke ob pričetku gradnje službo pustil) in brez vseh prihrankov. Ker se je vsa za gradnjo potrebna dokumentacija vplačala že v letu 1982, sta jo po prepričanju tožnice izključno iz svojih sredstev plačala zakonca S., oče pravdnih strank in mati toženke, ki sta imela precej prihranjenega denarja, bila sta pridna in delovna; kredit, ki ga je oče pravdnih strank najel ob pričetku gradnje, pa se je plačeval s prodajo živine. Tožnica še izpostavlja, da bi toženka, če bi z možem res gradila gospodarska poslopja, že pred gradnjo zahtevala, da se kmetija prepiše na njeno ime, gotovo pa bi se to zapisalo v izročilni pogodbi in se s tem zmanjšala vrednost izročnine, toženka pa po mamini smrti sestri ne bi izplačala dednega deleža tudi iz gospodarskega poslopja. Primarno tožnica predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v smeri ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava graja prvostopni zaključek, da v obravnavani pogodbi prihaja do kršitve načela enake vrednosti dajatev iz 15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ker vrednost prevzetih preživninskih obveznosti ni v sorazmerju z vrednostjo izročenega premoženja. Sodišče prve stopnje je po prepričanju toženke pri vrednotenju dajatev toženke nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je premalo upoštevalo aleatorni element oz. element tveganja pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Načelo aleatornosti bi moralo sodišče prve stopnje presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe in ne sedaj, ko je bila pogodba izpolnjena in je prenehala. Ob sklenitvi pogodbe sta namreč obe stranki tvegali, saj nista mogli vedeti, ali bosta dali več, kot bosta prejeli. Toženkin oče je bil ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju star šele 59 let in tudi sam ni mogel oceniti, koliko bo stalo njegovo preživljanje, zato je po prepričanju toženke nedopustno navedeno pogodbo presojati zgolj z vidika odplačnosti in enake vrednosti vzajemnih dajatev. Poleg tega bi bilo potrebno dajatve preživljalke vrednotiti tudi subjektivno in ne zgolj objektivno ter pri tem upoštevati dejstvo, da je preživljancu oskrba na domu, ki mu jo je nudila toženka – njegova hči, pomenila veliko več kot le brezosebna oskrba v domu starejših. Prav na podlagi subjektivnega vrednotenja dajatve toženke se po prepričanju slednje izniči očitno nesorazmerje med vrednostjo njene dajatve in vrednostjo izročenega premoženja, česar pa sodišče prve stopnje kljub izpovedbi toženke (glede katere sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov) ni upoštevalo. Toženka še izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost izročenega premoženja v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Predlaga spremembo prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

V odgovoru na pritožbo tožnice se toženka zavzema za njeno zavrnitev. V zavrnilnem delu prvostopne sodbe je bilo namreč ob upoštevanju izpovedbe številnih prič dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v toženčevi pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

Toženka v svoji pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju tudi elemente aleatornosti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju namreč vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja, saj vnaprej ni mogoče vedeti, koliko časa bo preživljanje trajalo, poleg tega se lahko glede na spremembe zdravstvenega stanja preživljanca tudi obseg dajatev in storitev bistveno spremeni. Prav zaradi navedene aleatorne narave pogodbe o dosmrtnem preživljanju, le-te ni mogoče brez pridržkov presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Navedeno pomeni, da ne zadošča zgolj računska primerjava vrednosti izročenega premoženja z vrednostjo opravljenih dajatev in storitev preživljalca. Načelo enake vrednosti dajatev pa bi bilo prekršeno, če bi bilo izgovorjeno preživljanje majhne vrednosti, ker morda potrebe preživljanca niso velike, in zato ne bi bilo v sorazmerju z vrednostjo izročenega premoženja; ali pa če bi razlog za za nesorazmerje izviral iz zelo kratek čas trajajočega preživljanja(1). Medtem ko v obravnavani zadevi deset let trajajoče preživljanje ne opravičuje zaključka, da je bilo načelo enake vrednosti dajatev prekršeno, pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je k nesorazmerju vzajemnih dajatev v konkretnem primeru prispeval „ne tako velik obseg dogovorjenega preživljanja“ (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 5). Kot je pravilno (in v v pritožbah tudi negrajano) ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil namreč preživljanec v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju popolnoma zdrav in ni bil potreben bolnišnične ali druge podobne nege niti posebne prehrane. Čeprav je navedeno po eni strani pomenilo, da bi preživljanec upoštevaje povprečno življenjsko dobo moških, utegnil živeti še daljše časovno obdobje (po zatrjevanjih toženke v pritožbi še vsaj 16 let), pa po drugi strani ni mogoče spregledati, da je bil obseg pričakovanega preživljanja oz. vrednost le-tega glede na zdravstveno stanje preživljanca ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju sorazmerno majhen. Res je sicer, da ni bilo mogoče predvideti morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja preživljanca in posledično ustreznega povečanja obsega preživljanja, vendar pa po drugi strani tudi ni bilo mogoče predvideti niti dejanskega poteka dogodkov, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje preživljanec preminil po le desetih letih preživljanja ne da bi se obseg skrbi zanj zaradi njegovega zdravstvenega stanja moral povečati (oz. slednje v postopku na prvi stopnji vsaj ni bilo zatrjevano). Ker po vsem obrazloženem obseg dogovorjenega preživljanja ni bil velik, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi ni bil v sorazmerju z vrednostjo izročenega premoženja. Odstopanje vrednosti preživljanja od vrednosti izročenega premoženja pa je bilo mogoče ugotoviti le s cenitvijo obeh vzajemnih dajatev, ki sta jo v postopku na prvi stopnji opravila izvedenca kmetijske stroke. Odstopanja vrednosti vzajemnih dajatev sodišče prve stopnje ni moglo ugotavljati v trenutku sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker takrat vrednost preživljanja glede na nedoločenost trajanja le-tega še ni bila znana, poleg tega pa med postopkom na prvi stopnji nobena izmed pravdnih strank ni predlagala, da bi izvedenec kmetijske stroke vrednost preživljanja, ki jo je določil „po sedanjih cenah“ (navedba v izvedeniškem mnenju na list. št. 109), preračunal na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je tudi nasprotno dajatev (vrednost izročenega premoženja) upoštevalo po vrednosti ob začetku pravde (in ne že ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju). Sodišče prve stopnje je tako s (približnim) poenotenjem časovnega trenutka vrednotenja lahko opravilo primerjavo vrednosti obeh dajatev. Sicer pa je po že zgoraj obrazloženem stališču sodne prakse(2), v skladu s katerim bi bilo načelo enake vrednosti dajatev prekršeno tudi v primeru, če bi preživljanje trajalo tako kratek čas, da bi to bilo lahko razlog za nesorazmerje vrednosti, jasno, da je vrednost dajatve in protidajatve v določenih primerih sploh mogoče primerjati šele po prenehanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju npr. zaradi smrti preživljanca, ko je šele znano obdobje preživljanja in s tem obseg in vrednost dajatve tistega, ki je preživljanje nudil. Po prepričanju sodišča druge stopnje ni nobenega razloga, da take primerjave vrednosti dajatev ne bi bilo mogoče opraviti tudi v obravnavanem primeru. Bistveno je le, da se tako vrednost izročenega premoženja, kakor tudi preživninska protidajatev vrednotita ob istem času.

Toženka sicer utemeljeno izpostavlja, da bi bilo pri vrednotenju njene dajatve preživljanja potrebno upoštevati tudi subjektivno vrednost dajatve preživljanja, torej koliko je bila preživljancu po hčerki – toženki nudena oskrba vredna več od njene po izvedencu ocenjene objektivne vrednosti. Za navedeno pa toženka v postopku na prvi stopnji razen pavšalnih navedb o tem, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena na očetovo željo, ni ponudila nobene dejanske podlage. Niti v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca kmetijske stroke J. P., ki je ocenil vrednost preživljanja, toženka njegove večje subjektivne vrednosti ni izpostavila niti določno navedla, koliko naj bi bilo le-to vredno več zaradi njegove „afektacijske vrednosti“ za preživljanca. Sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem zgolj pavšalno in šele v prvi pritožbi toženke zatrjevane višje vrednosti storitve preživljanja tudi ni moglo upoštevati.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo tožnica očita zaključku sodišča prve stopnje, da vrednosti gospodarskega poslopja ni bilo mogoče upoštevati pri vrednosti izročenega premoženja, ker se je gospodarsko poslopje gradilo iz sredstev toženke in njenega moža oz. sta navedena poplačevala kredit zanj. Opisani zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedbe številnih med postopkom na prvi stopnji zaslišanih prič, katere je na kratko povzelo v drugem odstavku obrazložitve svoje sodbe na strani 6, ter prav tako prepričljivo pojasnilo, zakaj priči (S. K.), ki je izpovedovala drugače, ne verjame. Opisane prvostopne dejanske zaključke sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožnice, v katerih le-ta v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpostavlja mladost toženke ob začetku gradnje gospodarskega poslopja in s tem pomanjkanje denarnih sredstev za gradnjo. Toženka je namreč določno opisala, da se je gospodarsko poslopje gradilo iz kredita, katerega je sicer kot takratni lastnik kmetije najel njen oče, poplačevala pa sta ga z dohodki od svojega dela na kmetiji toženka in njen mož, čemur je sodišče prve stopnje (upoštevaje izpovedbe številnih prič, ki so navedeno smiselno potrdile) povsem utemeljeno sledilo. Kljub pomanjkanju sredstev ob samem začetku gradnje sta tako tudi po prepričanju sodišča druge stopnje gospodarsko poslopje zgradila toženka in njen mož iz lastnih sredstev, ki sta jih v obdobju vračanja kredita pridobila z lastnim delom na kmetiji. Navedenega zaključka ne more omajati v tožničini pritožbi izpostavljeno, da namreč toženka kljub zatrjevani gradnji gospodarskega poslopja ni poskrbela za „prepis kmetije“ nase. Z vlaganji v gospodarsko poslopje namreč toženka še ni mogla pridobiti nobenih pravic na kmetiji kot celoti, upoštevaje njeno (v postopku na prvi stopnji neprerekano) izpovedbo, da je bila že kot otrok v družini določena, da bo ostala doma na kmetiji, pa je lahko toženke vendarle štela, da vlaga v kmetijo, ki bo nekoč v celoti njena. Sicer pa je verjeti toženki, da ob gradnji hleva (gospodarskega poslopja) zaradi mladosti ni pomislila na to, da bi se lastninska pravica na njem prenesla nanjo. Čeprav je toženka ob smrti matere svoji drugi sestri izplačala dedni delež iz zaščitene kmetije, ki je zajemala tudi navedeno gospodarsko poslopje, pa navedeno še ne pomeni, da toženka svojega vložka v gospodarsko poslopje ne more uveljavljati v obravnavani zadevi in na ta način doseči zmanjšanja vrednosti izročenega ji premoženja.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker niti tožnica niti toženka s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije toženka sama.

op. št. 1 Sodba II Ips 464/99 op. št. 2 Sodba II Ips 464/99