Jedro

Materialnopravno pravilno sta sodišči presodili, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev izgubljenega dobička po 243. členu OZ ni utemeljen, saj je tožeča stranka na podlagi izvensodne poravnave veljavno odpovedala najemno razmerje. Prav tako je pravilna materialnopravna presoja v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke na povrnitev neamortizirane vrednosti vlaganj, saj tožeča stranka ni dokazala drugih vlaganj kot tistih, ki so bila zajeta v Dogovoru. Na pravni podlagi Dogovora je vse premično premoženje iz poslovnega prostora prešlo v razpolago tožene stranke zaradi poravnave dolga tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 2.775,82EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo (1) neamortizirane vrednosti vlaganj v najete poslovne prostore v višini tolarske protivrednosti 189.179,00 EUR in (2) odškodnine v višini 21,000.000,00 SIT iz naslova izgubljenega dobička zaradi nedopustne prekinitve najemnega razmerja. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki veljavno sklenili izvensodno poravnavo v obliki Dogovora o izpraznitvi poslovnega prostora.

2. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih glasijo na euro. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.* Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je dne 28. 2. 2006 prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, kar je imelo za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu. Postopek se je nato nadaljeval, ko so ga prevzeli družbeniki izbrisane družbe kot njeni univerzalni pravni nasledniki (kar se je v obravnavanem primeru zgodilo z vložitvijo revizije). V sodni praski je bilo namreč že zavzeto stališče, da so bivši aktivni družbeniki gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, njeni univerzalni pravni nasledniki, kar pomeni, da v celoti vstopijo v pravni položaj svojega pravnega prednika (prim. 61. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in sodbo VS RS III Ips 59/2002 z dne 5. 12. 2002). V obravnavani zadevi sta tako I. J. in K. N. kot nekdanja družbenika vstopila v pravdo kot pravna naslednika izbrisane tožeče stranke.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki poleg Najemne pogodbe z dne 20. 2. 1997 (v nadaljevanju Najemne pogodbe) sklenili tudi veljavni Dogovor o izpraznitvi poslovnega prostora z dne 6. 2. 2002 (v nadaljevanju Dogovor), na podlagi katerega je tožeča stranka kot najemnica odpovedala najemno razmerje. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da je z Dogovorom tožeča stranka izrecno soglašala z najemodajalčevo odprodajo oziroma nadaljnjo oddajo premičnega premoženja v najetih poslovnih prostorih zaradi poplačila dolga (neplačanih najemnin) do tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja še, da tožeča ni izkazala nobenih drugih vlaganj v poslovni prostor, razen tistih, ki so bila že zajeta in urejena z Dogovorom.

10. Materialnopravno pravilno sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev izgubljenega dobička po 243. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni utemeljen, saj je tožeča stranka na podlagi izvensodne poravnave veljavno odpovedala najemno razmerje in torej do kršitve Najemne pogodbe ni prišlo. Prav tako je pravilna materialnopravna presoja v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke na povrnitev neamortizirane vrednosti vlaganj, saj tožeča stranka ni dokazala drugih vlaganj kot tistih, ki so bila zajeta v Dogovoru. Na pravni podlagi Dogovora je vse premično premoženje iz poslovnega prostora prešlo v razpolago tožene stranke zaradi poravnave dolga tožeče stranke. Ker je do prehoda premoženja prišlo na podlagi veljavnega pravnega posla (to je Dogovora), je revidentovo stališče o uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) v predmetnem sporu pravno zmotno. Zato so tudi vsi revizijski očitki v zvezi z zatrjevano koristijo tožene stranke (za vrednost opreme, ki presega znesek 3,500.000,00 SIT) iz naslova neupravičene pridobitve brezpredmetni. Poleg tega pa iz ugotovitve nižjih sodišč izhaja, da tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka za sporno premično premoženje prejela več kot je znašala njena terjatev skladno z Dogovorom.

11. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na prvi, smiselno pa tudi na drugi stopnji. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič odvetnika A. Č. in N. M.. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (ki mu je v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče) ta dokazni predlog tožeče stranke zavrnilo, ker je ocenilo, da je bilo dejansko stanje tudi brez njegove izvedbe dovolj razjasnjeno za odločitev. Prvostopenjsko sodišče je namreč v dokaznem postopku zaslišalo vse tri podpisnike spornega Dogovora, D. B. (kot zaposlenega pri toženi stranki) ter I. J. in K. N. (kot tedanja zakonita zastopnika tožeče stranke). Svoje ugotovitve v zvezi z vsebino spornega Dogovora pa je prvostopenjsko sodišče v celoti oprlo na „prepričljivejše“ pričevanje D. B., nasproti izpovedbi direktorja tožeče stranke I. J.. Slednji je na Dogovoru potrdil svoj podpis, drugače pa je zanikal obstoj in pristnost dokumenta. Prvostopenjsko sodišče je zato svojo dokazno oceno v zvezi z obstojem in vsebino Dogovora podprlo z analizo listinskih dokazov, predvsem (1) dopisa sodnega izvršitelja z dne 8. 4. 2002 v zvezi z obstojem terjatve tožene stranke kot razlogom za sklenitev Dogovora (Priloga B 71), (2) predloga z dne 20. 3. 2002 za ustavitev izvršilnega postopka (Priloga B 20) in (3) zapisnika o izročitvi ključev, podpisanega s strani D. B. in N. M. (Priloga B 74). Prvostopenjsko sodišče je pri tem ugotovilo, da je imela N. M. le „pooblastilo za komunikacijo med pravdnima strankama“ (prim. peto stran njegove sodbe). Zato iz ugotovitve drugostopenjskega sodišča logično izhaja, da se izvedba tega dokaza ne more nanašati na pravno relevantna dejstva v zvezi z vsebino Dogovora. Enako velja za predlog za zaslišanje odvetnika A. Č., s katerim je tožeča stranka želela dokazati, da z njim „ni bil sklenjen noben dogovor“ (prim. pripravljalni spis tožeče stranke z dne 9. 2. 2005). Nižji sodišči sta, ob nasprotujočih si navedbah tožeče in tožene stranke, jasno argumentirali kako sta ugotovili obstoj in vsebino Dogovora. Zato z zavrnitvijo spornih dokaznih predlogov tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker sta tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče presodili, da predmetna dokazna predloga na odločitev ne bi mogla vplivati, zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana.

12. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa revizijsko sodišče opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so pravno neupoštevni vsi tisti revizijski očitki, ki so oblikovani kot očitki kršitev določb pravdnega postopka, dejansko pa tožeča stranka z njimi izpodbija dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in preizkusilo pritožbeno sodišče. Med te revizijske očitke spadajo vse navedbe o nelogičnosti in nerazumljivosti pričevanja D. B. v zvezi z dogovarjanjem, sestavljanjem besedila, podpisovanjem ter končno samo vsebino in avtentičnostjo Dogovora. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta v tem pogledu logično obrazloženi, odločitvi pa argumentirano podprti z izčrpno dokazno oceno.

13. Prav tako je neutemeljen očitek protispisnosti v zvezi s povzemanjem vsebine Dogovora v sodbah sodišč prve in druge stopnje. V prvostopenjski sodbi je namreč besedilo Dogovora v zvezi s spornim premičnim premoženjem povzeto dobesedno, v drugostopenjski sodbi pa je povzeto smiselno pravilno. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da bi tožena stranka na podlagi Dogovora dejansko odprodala opremo in s kupnino poplačala dolgove tožeče stranke, kot to zmotno navaja revident. Iz drugostopenjske sodbe izhaja le, da je tožeča stranka na podlagi Dogovora „dovolila“ toženi stranki odprodajo premičnega premoženja. Ta ugotovitev je pomembna za presojo o (ne)utemeljenosti zahtevka tožeče stranke za povrnitev vrednosti opreme in inventarja iz najetih prostorov. Z očitkom o protispisnosti pa revident tudi nedopustno graja dokazno oceno sodišč nižjih stopenj.

14. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljenih revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP (I. točka izreka).

15. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora. Gre za priglašene stroške, razen stroškov posveta s stranko, ki so vsebovani v stroških sestave odgovora na revizijo, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 2.775,82 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

*: Revident navaja še kršitve ustavnih pravic ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.