Jedro

Na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ, ki urejajo podjemno pogodbo (619. člen in nadaljnji), po katerih je naročnik med ostalim podjemniku za izvedeni posel dolžan plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške 133,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101290/2014 z dne 25. 7. 2014 v 1. točki izreka razveljavilo tudi v preostalem še spornem delu zaradi plačila 964,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2014 dalje do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, navedeni sklep o izvršbi pa je obdržalo v veljavi v 3. točki izreka, v kateri je bilo toženi stranki naloženo plačilo izvršilnih stroškov 117,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške 195,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožena stranka v vlogah obširno opisovala, da naj bi tožeča stranka napačno opravila storitve, vendar napak ni nikoli notificirala tožeči stranki, vse pripombe na delo tožeče stranke je sporočila zgolj svojemu nadzorniku. Sodišče je nepravilno odločilo, da je bila cena 7,00 EUR/m2 dogovorjena kot končna cena, v kateri je bil že vsebovan DDV. Dejstvo, da je tožeča stranka pripravila dva poračuna, ne dokazuje, da je bil v to ceno vključen že DDV, ker poračun ni uraden račun, ampak zgolj osnutek obračunanih storitev. Sodišče je nepravilno odločilo, da naj bi bil znesek računa v višini 595,34 EUR sporen zaradi izmer debeline betona. Tožena stranka je opis nepravilnih izmer prvič podala šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi, prej pa ni opravila nobene notifikacije. Tožena stranka je oporekala tudi površini strojnih ometov v kleti in garaži, češ da naj bi tožeča stranka izvedbo tal zaračunala kar dvakrat. Tožeča stranka je tekom postopka obrazložila, kaj se šteje za ločeno postavko in ne za izdelavo tlakov, tudi te pripombe pa tožena stranka ni nikoli notificirala tožeči stranki.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor med pravdnima strankama se tiče denarne terajtve, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato so za odločanje v tej zadevi predpisana posebna pravila, ki veljajo za sojenje v sporih majhne vrednosti (določbe 442 do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, pa se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče zato v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ne preverja več in je vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče: tožeča stranka je izvajalec, toženka pa naročnica gradbenih del na stanovanjski stavbi, katere solastnica je toženka; izvedbo del (tlaki na terasi pred vhodom, nad garažo, v garaži in kleti ter izdelava strojnih ometov v garaži in kleti) sta sklenili ustni dogovor; tožeča stranka je po izvedbi del od tožene stranke zahtevala plačilo z dvema poračunoma, s prvim 3.882,00 EUR, z drugim in računom, v katerem je bil vsebovan tudi DDV, pa 4.254,37 EUR; tožena stranka je 29. 8. 2014 tožniku plačala nesporni del glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi skupaj 3.365,21 EUR; pravdni stranki sta se glede cene dogovorili za končno ceno 7,00 EUR/m2, ki že vsebuje DDV, z možnostjo zvišanja cene za dodatnih 0,85 EUR/m2 pri odstopanju v debelini tlaka, ki bi presegalo izhodiščnih 6 cm; tožeča stranka ni dokazala drugačnih izmer oziroma dodatnih debelin tlakov od tistih, ki jih priznava tožena stranka.

6. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ, ki urejajo podjemno pogodbo (619. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika), po katerih je naročnik med ostalim podjemniku za izvedeni posel dolžan plačilo. Pritožba ni utemeljena, saj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in nasprotuje v sodbi sprejeti dokazni oceni. To velja tako za ugotovitev sodišča o vsebini dogovora med pravdnima strankama o končni ceni izvedbe del na enoto, kot tudi za obseg del v povezavi z obračunom dodatne debeline betona. V ostalem so pritožbene trditve tudi nerelevantne v delu, ko se sklicujejo na nepravočasno notifikacijo napak, saj je prvostopenjsko sodišče presojalo spor med strankama le v okviru ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na obračun cene zaradi vključenega DDV in napačno obračunane debeline betona.

7. Tožena stranka v pritožbi ni izrecno zatrjevala katero od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče samo pa po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka tudi ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena v povezavi s 442. členom in petim odstavkom 458. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo je potreben strošek postopka, zato gre toženi stranki nagrada po tar. št. 3210 ZOdvT in pavšalni znesek po tar. št. 6002, skupaj z DDV 133,70 EUR.