Jedro

Okoliščina, da tožnik - ki je prava neuka stranka - ne zahteva pravnega varstva proti svojemu delodajalcu, ni razlog za stvarno nepristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožnik je dne 15.12.2000 pri Okrožnem sodišču v Celju vložil tožbo, in dne 3.1.2001 in 26.2.2001 njene dopolnitve, s katero uveljavlja od toženca povračilo škode povzročene zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vrnitev na svoje prejšnje delovno mesto, plačilo izpadle plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter vpis delovne dobe. Okrožno sodišče v Celju se je za reševanje obravnavane sporne zadeve s sklepom z dne 20.3.2001, opr. št. R 55/2001-6, izreklo za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Ker je to sodišče štelo, da je za sojenje pristojno sodišče splošne pristojnosti, je sprožilo spor o pristojnosti.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Delovno sodišče v Celju je svoje stališče, da ni pristojno za odločanje, oprlo na dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri podjetju G. d.o.o., od katerega pa ne zahteva pravnega varstva, saj je v tožbi kot toženo stranko označil svojega sodelavca O. Z. Ker ne gre za spor v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, tožnikov zahtevek nima opore v 4. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS).

Pri tem pa je prezrlo, da je vprašanje pasivne legitimacije materialnopravno vprašanje, ki za odklonitev stvarne pristojnosti ni odločilno. Za rešitev spora o pristojnosti je odločilnega pomena predmet spora, ki ga tožnik uveljavlja s svojim tožbenim zahtevkom. Tožnik opira svoj zahtevek na trditve (list. št. 12), da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato uveljavlja reintegracijo na svoje prejšnje delovno mesto, ponovno vzpostavitev delovnega razmerja in plačilo odškodnine.

Tako opisana dejanska podlaga kaže, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in s tem v zvezi za obstoj premoženjskih in drugih posamičnih pravic iz delovnega razmerja. Za odločanje o takih sporih pa določa 1. in 2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pristojnost delovnih sodišč. Okoliščina, da tožnik - ki je prava neuka stranka - ne zahteva pravnega varstva proti svojemu delodajalcu, ni razlog za stvarno nepristojnost delovnega sodišča. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni subjekt uveljavljene izpolnitve obveznosti po materialnem pravu, je pravno pomembna za odločitev o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka, nima pa vpliva na odklonitev njegove pristojnosti za odločitev. Ni nepomembno, da ima sodišče v takem primeru kot je obravnavani, po 12. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 14. členom ZDSS in po 17. členu ZDSS dolžnost nuditi pravno pomoč.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za premoženjski spor iz civilnopravnega razmerja, ni izkazana pristojnost okrožnega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 25. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.