Jedro

Ugovori iz temeljnega pravnega posla so dopustni, ker menično razmerje izhaja iz temeljnega pravnega posla med izdajateljem - trasantom (ki je v tem primeru istočasno akceptant) in remitentom (tožečo stranko) pri čemer je uporabiti določilo II. odst. čl. 16 Zakona o menici (ZM) v zvezi z II. odst. 256. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa je avalist (porok) odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok (čl. 31 Zakona o menici) ima zoper meničnega upnika vse ugovore, torej tudi ugovore iz temeljnega razmerja, kot jih ima oseba za katero jamči.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (tč. I) in v tč. 2 in 3 izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (I.) sklenilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 18. 5. 2004, opr. št. Ig 2004/00183 v tč. 1 in 3 izreka razveljavi in (II.) razsodilo: 1. prvotožena stranka G. Š., G. d.o.o., U. ... d. ..., C. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 975.244,89 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2004 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 179.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2005 dalje v roku 3 dni, 2. tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 975.244,98 SIT s pp. zoper drugotoženo stranko I. D., D. ..., S. K. se zavrne in 3. tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 192.367,00 SIT v roku 8 dni.

Drugotožena stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje (tč. I) in zoper točko 2 in 3 izreka sodbe (tč. II) vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, hkrati pa navedla, da ugovarja tudi kršitev ustavno zagotovljenih pravic. Naslovnemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tudi tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko v celoti ugodi oz. podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe je uvodoma opozorila, da v uvodu sodbe ni navedeno, da tožečo stranko zastopa pooblaščenka, čeprav ni bilo nobenega preklica ali odpovedi pooblastila, ter da tudi sodba njej ni bila vročena. Nadalje je v pritožbi navedla, da je v tej pravdi predložila originalno menico, brez formalnih pomanjkljivosti, menico je drugotožena stranka kot porok podpisala, kar je tudi priznala, nesporen je bil tudi njen podpis menične izjave. Zgolj zaradi jasnosti, je kot specifikacijo meničnega zneska, tožeča stranka predložila tudi obračun zamudnih obresti, seznam odprtih postavk ter opomine, ki jih je pošiljala takrat prvotoženi stranki, D. d.o.o., katere direktorica je bila drugotožena stranka, kot tudi drugotoženi stranki. Svoje navedbe je tožeča stranka podkrepila z ustreznimi listinami. Pri tem pa je tudi navedla, da za veljavno menično poroštvo zadostuje podpis poroka na licu menice, vse tako kot to zahteva Zakon o menici (ZM). Drugotožena stranka je navedbam tožeče stranke ugovarjala le z ugovori iz temeljnega posla, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza, s čemer bi te navedbe potrdila. Popolnoma neutemeljeno pa je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka obračun obresti ter seznam odprtih postavk potrditi, verodostojna listina v tej pravdi je namreč menica, ki jo je drugotožena stranka kot porok podpisala, tega niti ni zanikala, podpisala je tudi pooblastilo za izpolnitev menice, sama menica kot taka pa nima ne formalnih, ne vsebinskih pomanjkljivosti. Tožeča stranka (očitno prav tožena stranka) pa teh tudi ni ugovarjala. Sodba je v zvezi s tem nerazumljiva in se ne da preizkusiti. Izhajajoč iz stališča, da naj tožeča stranka ne bi izkazala verjetnosti obstoja terjatve, še manj pa le-to dokazala, je tožeča stranka prepričana, da je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Zaključek sodišča v zvezi s tem je neutemeljen, napačen ter preuranjen. Glede na dokazno moč listin, ki jih je tožeča stranka v tej pravdi predložila ter ob dejstvu, da drugotožena stranka ni dokazala ničesar (kar je ugotovilo tudi sodišče), je izrek sodbe tudi v nasprotju z odločilnimi dejstvi, razlogi sodišča, ki podpirajo takšno odločitev pa so nejasni in si nasprotujejo. V zvezi s tem se sodbe tudi ne da preizkusiti. Tožeča stranka je verjetnost obstoja terjatve z menico izkazala vsaj do te mere, da bi sodišče moralo sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ker pa tega ni storilo in je slepo verjelo drugotoženi stranki, je kršilo določila postopka tudi s tega vidika. Podpis poroka na licu menice je po stališču drugotožene stranke konstitutivne narave, ki ga porok ne more negirati z navedbo, da ne priznava tožbenega zahtevka ne po temelju ne po višini, sploh pa ne, če za svoje trditve ne predloži nikakršnega dokaza. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 30/95. Tožeča stranka je nadalje navajala, da dokazno breme v tej pravdi ni na njeni strani, pač pa na strani drugotožene stranke. Menica je tog instrument zavarovanja, kjer se terjatev imetnika menice – tožeče stranke domneva. V konkretnem primeru gre za pravno domnevo, katera velja, dokler drugotožena stranka ne dokaže nasprotno. Drugotožena stranka se niti ni trudila kaj takega dokazati, kaj šele, da bi res dokazala. Tudi iz tega vidika je odločitev sodišča neutemeljena, vodi pa tudi k zaključku, da je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Ker je v tej pravdi, zaradi imetništva menice obrnjeno dokazno breme kogentne narave, tožeči stranki ne bi bilo potrebno dokazovati ničesar (čeprav je kljub navedenemu poleg menice predložila tudi dodatne dokaze), pač pa je bilo na strani drugotožene stranke, da domnevo obstoja terjatve izpodbija, česar pa ni storila. Sodišče v zvezi s tem pravil dokazovanja ni uporabilo tako, kot je k temu zavezano po Zakonu o pravdnem postopku ter Zakonom o menici, s tem pa je materialno pravo uporabilo napačno. V skladu z dol. 31. čl. Zakona o menici ima porok le tiste ugovore, ki se nanašajo na formalne lastnosti menice, to pa zaradi tega, ker je njegova zaveza veljavna tudi, če je zaveza za katero je porok, nična. V skladu s tem je navedba sodišča, da ima porok enake ugovore, kot oseba za katero jamči, napačna. Napačno pa je tudi sklicevanje na 46. čl. Zakona o menici, ki ureja pravice in obveznosti pri trasiranju menice in nima s to pravdo nobene zveze. Uporaba materialnega prava v zvezi s tem je napačna, vse skupaj pa po mnenju drugotožene stranke presega celo ustavno načelo pravne države in načelo zakonitosti. Kršitev teh ustavnih pravic pa tožeča stranka v zvezi s tem tudi uveljavlja. Drugotožena stranka formalnih ugovorov ni navajala, nasprotno je celo potrdila, da je menico kot porok tudi podpisala. To kar je drugotožena stranka ugovarjala, so bili ugovori iz temeljnega posla, katerih pa sodišče ne bi smelo upoštevati, če bi sledilo Zakonu o menici, ki je v tem primeru specialni predpis. Poleg navedenega je sodišče, ne le, da je te ugovore sprejelo, nanje je celo oprlo svojo odločitev, kar pomeni, da odločitev sodišča temelji na nedovoljenem razpolaganju drugotožene stranke in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 6. tč. 339. čl. ZPP. Poleg navedenega je sodišče popolnoma prezrlo vse listine, ki jih je tožeča stranka predložila, hkrati pa je upoštevalo ugovore drugotožene stranke, katerih ne bi smelo upoštevati in bi jih moralo že v sami osnovi zavrniti. Vse navedeno nakazuje na dejstvo, da je sodišče tožeči stranki v celoti kršilo ustavna jamstva procesne narave, ki izhajajo ne le iz Ustave, temveč tudi iz področnih zakonov. Ker pa sodišče v obrazložitvi med drugim tudi obširno pritrjuje vsem navedbam tožeče stranke, na koncu pa z nekaj stavki obrazloži, da tožeča stranka terjatve ni izkazala, je glede na vse navedeno sodba očitno napačna in brez razumne podlage ter zaradi tega samovoljna in arbitrarna. Odstop od sodne prakse pa je takšen, da ne vzdrži okvira načela enakosti pred zakonom, kar je ustavna pravica tožeče stranke in je bila s to sodbo tudi kršena.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih zatrjuje tožeča stranka v pritožbi in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti.

Sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv in ni v nasprotju z razlogi sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje pa tudi ne temelji na kakšnem nedovoljenem razpolaganju druge tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje prav tako ne odstopa od uveljavljene sodne prakse.

Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje v zadostnem obsegu in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ker so ti prepričljivi in pravilni, jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko v celoti zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta menična zavezanca, prvotožena stranka in drugotožena stranka, s podpisom meničnega blanketa dne 26. 7. 2001 in z istega dne izdanim pooblastilom za izpolnitev menice izdala bianco avalirano lastno menico, in sicer prvotožena stranka kot akceptant oz. trasant in drugotožena stranka kot porok. Čeprav je tožeča stranka svojo terjatev uveljavljala na podlagi tako izdane (bianco) menice kot verodostojne listine, pa je glede na ugovor drugotožene stranke (kot dolžnice iz naslova prevzetega poroštva), ko je ta izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka z zatrjevanjem, da terjatev ne obstoji ne po temelju ne po višini in da računi, ki jih z menico uveljavlja, niso izkazani niti po temelju niti po višini, sodišče prve stopnje utemeljeno razpravljalo o temeljnem pravnem poslu.

Kot je pravilno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje, so ugovori iz temeljnega pravnega posla dopustni, ker menično razmerje izhaja iz temeljnega pravnega posla med izdajateljem - trasantom (ki je v tem primeru istočasno akceptant) in remitentom (tožečo stranko) pri čemer je uporabiti določilo II. odst. čl. 16 Zakona o menici (ZM) v zvezi z II. odst. 256. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa je avalist (porok) odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok (čl. 31 Zakona o menici) ima zoper meničnega upnika vse ugovore, torej tudi ugovore iz temeljnega razmerja, kot jih ima oseba za katero jamči. (Tako tudi v sodbi III Ips 72/99, III Ips 111/2005, I Cp 466/99).

Ker tožeča stranka utemeljenosti vtoževanega zahtevka po sicer predloženem a s strani tožene stranke nepotrjenem IOP obrazcu in obračunu obresti ni z ničemer izkazala, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je bila obravnavana menica izdana za zavarovanje obveznosti, ki so izhajale iz pogodbe z dne 26. 7. 2001 in tudi za zavarovanje drugih terjatev med pravdnima strankama iz dolžniško upniškega razmerja. Tožeča stranka je bila tista, ki je bila dolžna, glede na ugovor drugotožene stranke, obstoj z menico uveljavljane terjatve ustrezno dokazati (I. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP), saj bi edino na ta način lahko dokazala pravilnost izpolnitve bianco menice glede na dano ji pooblastilo. Zgolj po tožeči stranki izpolnjen IOP obrazec in obračun obresti obstoja terjatve še ne dokazujeta. To bi dokazovala le, če bi bila s strani tožene stranke potrjena, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Obstoja terjatve pa ne dokazujejo niti ostale dokazne listine tožeče stranke v spisu.

Po navedenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera ob tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrnilo v celoti in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob izostanku konkretizacije pritožbeno izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (v I. točki izreka), pa je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške (čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).