Jedro

Nestrinjanje obrambe z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju (ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca), ni zadosten oziroma zakonit razlog za odreditev drugega izvedenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 14.2.2006 je bil A.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena KZ (točki 1 in 2), za katero mu je bila izrečena kazen 3 leta zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen, dolžan pa je plačati povprečnino 80.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.1.2007 deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po četrtem odstavku 183. člena KZ (točka 2) in obsojencu izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP“ in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, saj po vsebini uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejstvo, da se obsojeni z izvidom in mnenjem izvedenca psihiatra ne strinja pa tudi ni zakonit razlog za odreditev sodnega izvedenca.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kršitve zakona morajo biti v zahtevi zatrjevane konkretno in obrazložene, saj le tako Vrhovnemu sodišču omogočajo njen preizkus. Ker je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in ali so v pravnomočni sodni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva.

Zagovornik v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, niti tedaj, ko sodiščema sicer povsem določno očita kršitev načela iskanja materialne resnice (kršitev 17. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena istega zakona). Tudi na ta način uveljavlja zgolj nedovoljen razlog, saj sodiščema očita opustitev skrbi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, torej graja dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Iz celotne zahteve (točki I in II) je mogoče povzeti, da se vložnik zahteve ne strinja z oceno verodostojnosti prve oškodovankine izjave, ki predstavlja enega od pomembnih obremenilnih dokazov za obsojenca in za izrek obsodilne sodbe. Vložnik navaja, da je mladoletna oškodovanka pred preiskovalnim sodnikom v celoti zanikala, da bi jo obsojenec spolno zlorabljal in navedla tudi razloge, zakaj ga je v svoji prvi izjavi obremenjevala. Izključuje kakršenkoli možen vpliv okolice na kasnejšo spremembo oškodovankine izjave, spremenjeno oškodovankino obnašanje pa pojasnjuje z njenimi spolnimi doživetji s sovrstniki in gledanjem erotičnih filmov, do katerih naj bi imela dostop. Posebej izpostavlja prepis oziroma posnetek razgovora oškodovanke s klinično psihologinjo, ki po mnenju vložnika razkriva, da je psihologinja oškodovanki zastavljala sugestibilna vprašanja in da zato odgovori oškodovanke (tudi glede na njene duševne lastnosti) niso odraz njene prave volje. Graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo predlog obrambe za odreditev drugega izvedenca psihiatrične stroke, saj prva izvedenka naj ne bi upoštevala, da je oškodovanka lahko redno gledala filme s pornografsko vsebino. Ob tem dodaja, da je bil ta dokaz zavrnjen z utemeljitvijo, da bi se z njegovo izvedbo postopek „zavlekel“, ne pa, da odreditev drugega izvedenca ni potrebna, ker je zadeva dovolj razjasnjena.

Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ki je prestalo pritožbeni preizkus, zato utemeljenosti navedb (povzetih v prejšnjem odstavku), s katerimi zagovornik v nasprotju z zakonom graja dokazno presojo in s tem dejansko stanje, ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazni predlog zagovornika za odreditev drugega izvedenca psihiatrične stroke (sodba, stran 9) in med drugim ugotovilo, da je izvedenka v svojem pisnem mnenju in na glavni obravnavi odgovorila na vsa postavljena vprašanja (tudi o vplivu okoliščine na verodostojnost oškodovanke, ker je gledala pornografske filme). Ker v izvedenkinem mnenju sodišče ni ugotovilo nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenke, tudi iz formalnih razlogov sodišče ni imelo podlage za odreditev drugega izvedenca (258. člen ZKP). Zgolj zagovornikovo nestrinjanje z mnenjem izvedenca, ki za obsojenca ni ugodno, pa ni zadosten oziroma zakonit razlog za odreditev drugega izvedenca. Ob takšnem stanju stvari, ko sodišče ni ugotovilo razlogov za odreditev drugega izvedenca, pa bi ugoditev (nepotrebnemu) dokaznemu predlogu obrambe res pomenilo, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, zavlačevanje kazenskega postopka.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.