Jedro

Predlog državnega tožilca, ki se v celoti sklicuje na že podane predloge in odločbe sodišča, je ustrezno obrazložen in sposoben za obravnavo.

Obrambi bi morala biti dana možnost izjaviti se o predlogu za podaljšanje pripora, vendar pa vložniki zahteve za varstvo zakonitosti ne obrazložijo, v čem je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je z uvodoma navedenim sklepom obdolženim A. P., Z. G., M. B., M. S., A. B. in S. B. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obdolženih Z. G., M. B., M. S., A. B. in S. B. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so zagovorniki obdolženega M. S. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obtožencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da se predlog državnega tožilca utemeljeno sklicuje na že ugotovljene okoliščine, utemeljen in obrazložen pa je tudi sum ter priporni razlog. Zahteva za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju, da predlog za podaljšanje pripora ni bil vročen obrambi, ne pojasni vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, zato po stališču vrhovne državne tožilke zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z navedbami glede spregleda konkretnih okoliščin, odločilnih za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki se ne strinjajo s stališčem vrhovne državne tožilke in na kratko ponavljajo navedbe, podane v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti, tako kot že v pritožbi, obdolženčevi zagovorniki navajajo, da je izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata nezakonit, ker temelji na neobrazloženem predlogu državnega tožilca, moral pa bi vsebovati utemeljitev obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga. Zato vložniki menijo, da je bila storjena kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, posledično pa tudi pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pa tudi 27. člen Ustave nalaga državnemu tožilcu dokazno breme, saj mora zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev in podaljšanje pripora in jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, ki jo od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. Ker predlog državnega tožilca po zatrjevanju vložnikov tudi ni izkazoval izpolnjenosti vsebinskih pogojev, ker se le sklicuje na pravnomočni odločbi o odreditvi pripora, naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje vložniki uveljavljajo kršitev 29. in 22. člena Ustave, ker obdolžencu in njegovim zagovornikom pred odločanjem o podaljšanju pripora ni bila dana možnost seznaniti se s predlogom državnega tožilca, pa tudi ne možnost odgovoriti na dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, in predlagati dokaze. Obrambi bi morala biti dana možnost izjaviti se o predlogu za podaljšanje pripora ter o okoliščinah in dejstvih, ki so v njem navedeni, dokazih, na katere se opira, ter tudi možnost ponuditi nasprotna dejstva in dokaze. Ta pomanjkljivost je po mnenju vložnikov vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče spregledalo več konkretnih okoliščin, odločilnih za presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Tako se obdolžencu namesto dveh nakupov in treh prodaj prepovedane droge očita le še en nakup heroina in dve prodaji. Pri hišni preiskavi pri obdolžencu prepovedana droga ni bila najdena, prav tako ne pripomočki za tehtanje in razpečevanje, obdolženec je tudi še nekaznovan. Sodišče druge stopnje po zatrjevanju vložnikov ni odgovorilo na relevantno pritožbeno navedbo in je ni obrazloženo zavrnilo, zato naj bi bila podana kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP.

6. Državni tožilec je v obtožnici z dne 20. 1. 2012 med drugim predlagal, da sodišče obdolženim A. P., M. S., Z. G., M. B., A. B. in S. B. podaljša pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti sodbe. Po stališču državnega tožilca še vedno obstaja navedeni priporni razlog, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev sklepov Okrožnega sodišča v Novem mestu o odreditvi pripora zoper obdolžence in obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 52141/2011 z dne 8. 12. 2011. V sodbi XI Ips 6488/2010 z dne 22. 7. 2010 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je predlog državnega tožilca, ki se v celoti sklicuje na že podane predloge in odločbe sodišča, ustrezno obrazložen in sposoben za obravnavo. Obstoj utemeljenega suma je državni tožilec obširno obrazložil že z obrazložitvijo obtožnice. Okoliščine, ki kažejo na to, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za podaljšanje pripora, se od zadnjega odločanja sodišča o priporu niso v ničemer spremenile, zato glede utemeljitve obstoja ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti in neogibnosti pripora zadošča sklicevanje na predhodne pravnomočne odločbe sodišča. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa je sodišče (ponovno) obširno obrazložilo obstoj utemeljenega suma, ponovitvene nevarnosti, opredelilo se je tudi do sorazmernosti in neogibnosti pripora. Ob uveljavljanju kršitev 19., 23., 25. in 27. člena Ustave vložniki ostajajo zgolj na ravni trditev, ki jih zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Sicer obdolženec zoper predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora nima samostojnega pravnega sredstva, lahko pa nepravilnosti v zvezi s predlogom izpodbija v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Obdolženčevi zagovorniki so v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora izpodbijali primernost predloga državnega tožilca, višje sodišče je njihove pritožbene navedbe presodilo in nanje obrazloženo odgovorilo, zato do zatrjevanih kršitev obdolženčevih ustavnih pravic ni prišlo.

7. Stališče vložnikov, da ne obdolženec ne njegovi zagovorniki pred odločanjem sodišča o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora niso bili seznanjeni s predlogom, zaradi česar se tudi niso imeli možnosti seznaniti z navedbami v predlogu, je utemeljeno. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je zunajobravnavni senat o predlogu za podaljšanje pripora odločil še istega dne, kot je sodišče prejelo obtožnico, torej še preden so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni s predlogom. Vendar pa vložniki ne obrazložijo, v čem je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Zgolj na splošni ravni namreč zatrjujejo, da obramba ni mogla ponuditi nasprotnih dejstev in dokazov, ne navedejo pa, katera dejstva in dokaze so želeli podati v izjavi o predlogu državnega tožilca. Zgolj zatrjevanih, ne pa tudi konkretiziranih kršitev, Vrhovno sodišče ne more presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Z izpodbijanjem konkretnih okoliščin, na katerih temelji obstoj ponovitvene nevarnosti, češ da se obdolžencu očita manjša kriminalna količina, da pri hišni preiskavi niso bili najdeni pripomočki za tehtanje in razpečevanje prepovedane droge ter da je obdolženec še nekaznovan, vložniki ne morejo uspeti. Na tak način podajajo lastno presojo v pravnomočnem sklepu ugotovljenih okoliščin glede obstoja ponovitvene nevarnosti, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Zatrjevanje vložnikov, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o manjši kriminalni količini, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je ob odgovarjanju na pritožbene navedbe tak ugovor vložnikov zavrnilo kot neutemeljen in obširno obrazložilo, da je kljub temu pri obdolžencu še vedno izkazana ponovitvena nevarnost glede na vrsto kaznivega dejanja in ugotovljene konkretne okoliščine (sklep, stran 7). Pri tem je sodišče druge stopnje presojo obstoja ponovitvene nevarnosti oprlo predvsem na dejstvo, da obdolženec nima nobenega lastnega premoženja, ki bi mu lahko služilo kot vir preživljanja, da nima rednih dohodkov in da mu nakup in prodaja droge predstavljata vir potrebnih sredstev, upoštevalo je tudi njegovo dejavnost vlogo v kriminalni združbi.

10. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.