Up-484/02 -5

11. 9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 570/2002-2 z dne 23. 5. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 1547/2001-13 z dne 10. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sedaj pokojna B. B. (pritožnikova mati) je v upravnem sporu vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 465-01-3/01 z dne 3. 8. 2001, s katero je bila zavrnjena zahteva za izrek ničnosti upravne odločbe št. 464-2/1980-12 z dne 18. 5. 1983, s katero je bil zavrnjen predlog za odpravo odločbe o razlastitvi št. 464-2/80-12 z dne 26. 8. 1980. Naknadno je bila predlagana izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS), s katero naj bi družba C. C., d.o.o., Z., do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu, ne smela razpolagati z nepremičnino parc. št. 425/1 k.o. V. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bil navedeni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da predlagana začasna odredba ni povezana s spornim pravnim razmerjem, ker tudi v primeru, da bi bila sodba za tožnico ugodna, to še ne bi pomenilo niti da bi se pritožnici parcela vrnila v last niti da bi bila zajamčena nadaljnja posest na zemljišču in preprečena gradnja. Zmotno naj bi namreč bilo mnenje tožnice, da se sporno pravno razmerje razteza na odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi. Zatrjevane škodljive posledice zaradi gradnje po dokončnem dovoljenju za gradnjo pa naj bi ne bilo mogoče odvrniti z zahtevano začasno odredbo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da naj bi se z začasno odredbo preprečilo nezakonito razpolaganje s spornim zemljiščem. Upravni organ naj bi namreč leta 1983 nezakonito odločil, da se zahteva za odpravo razlastitvene odločbe zavrne. Pritožnik in njegova mati naj bi imela zemljišče ves čas "v dejanski oblasti in v mirni posesti brez sklenitve najemne pogodbe ali plačila najemnine". Pravni naslednik razlastitvenega upravičenca naj bi v letu 2001 zemljišče prodal zasebni gospodarski družbi, čeprav ga naj bi nikoli ne imel v posesti, lastništvo pa naj bi bilo ves čas sporno. Glede na to, da naj bi sedanji lastnik zemljišča pritožniku brez sodne odločbe, nasilno in samovoljno odvzel posest, naj bi bila izkazana nevarnost hudih škodljivih posledic. Nepopravljiva škoda pa naj bi nastala, če bo investitor zazidal zemljišče, katerega vrnitev v naravi pritožnik zahteva. Pritožnik meni, da je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe nezakonita in v nasprotju z Ustavo. Z izpodbijanima sklepoma naj bi mu ne bilo omogočeno preprečiti ravnanja, ki bo izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231) in št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301). Z izpodbijanimi sklepi naj bi sodišči kršili načela pravne države (2. člen Ustave) ter pritožnikove pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in odloči o predlagani začasni odredbi.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente za izdajo predlagane začasne odredbe, s katerimi ni uspel v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Po navedenem Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker člen 2 Ustave ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.S pavšalnim zatrjevanjem nezakonitosti zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, pritožnik ni izkazal zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Zgolj okoliščina, da je bil pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, namreč, kljub stališču Ustavnega sodišča iz citiranih odločb, še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih pritožnik zatrjuje. Pritožnik je sicer res vložil zahtevo za izrek ničnosti odločbe o zavrnitvi zahteve za odpravo odločbe o razlastitvi, ker želi doseči odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe, vendar sam navaja, da je investitor zemljišče kupil od pravnega naslednika razlastitvenega upravičenca. Gre za postopek uveljavljanja izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno upravno odločbo, ki niti ni bila podlaga za razlastitev.

6.Pritožnik pa ne pojasni, zakaj naj bi bilo napačno stališče, po katerem se pravne posledice morebitne ugotovitve ničnosti odločbe o zavrnitvi predloga za odpravo razlastitvene odločbe same po sebi še ne raztezajo na lastninsko pravico investitorja in na veljavnost enotnega gradbenega dovoljenja. Pravna razmerja, v katera naj bi se poseglo s predlagano začasno odredbo, so namreč nastala po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi oziroma odločbe o zavrnitvi predloga za odpravo razlastitvene odločbe. Morebitna ugotovitev ničnosti odločbe o zavrnitvi predloga za odpravo razlastitvene odločbe, vloženega na podlagi 26. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80 in nasl.), pa še ne bi pomenila hkrati tudi odprave razlastitvene odločbe in odprave vseh pravnih razmerij, nastalih po njeni pravnomočnosti. Pravna podlaga za nastanek teh pravnih razmerij namreč ni bila odločba o razlastitvi, odpravo katere želi pritožnik doseči. Vložitev zahteve za izrek ničnosti upravne odločbe pa ni pravno sredstvo za zagotavljanje posestnega varstva.

7.Po navedenem pritožnik ni izkazal, da bi bilo pravno stališče, po katerem v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče urejati pravnih razmerij, ki niso predmet upravnega spora oziroma ki niso neposredno povezane z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu, v nasprotju z ustavno zahtevo po zagotavljanju učinkovitosti pravice do sodnega varstva.

Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan