Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1122/2020-36

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1122.2020.36 Upravni oddelek

denacionalizacija vračanje premoženja kapitalske družbe čista aktiva podjetja izostanek obrazložitve aktiva in pasiva premoženja podjetje
Upravno sodišče
5. januar 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ter ob upoštevanju ugotovitev ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja, do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo. Iz bilance stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, ki odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja, izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 339-5/2010-126 (13203) z 8. 8. 2019 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnica v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist upravičencev A. A. in B. B. izročiti obveznice v skupni vrednosti 7.610.926,18 DEM, vsakemu do 1/2, in sicer kot odškodnino za del podržavljenega premoženja - 37,5 % lastniški delež na podjetju „A.“, podjetju „B.“ in podjetju „C.“.

V obrazložitvi opisuje potek postopka in navaja, da je v obravnavanem primeru predmet vračanja premoženje, podržavljeno pravnemu predniku vlagatelja zahteve za denacionalizacijo Č. Č., zaplenjeno na podlagi več odločb zaplembenih komisij, izdanih na osnovi 1. člena, točke 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last in sidbe vojaškega sodišča. Sklicuje se na določbo 14. člena Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46) ter zaključuje, da je nedvomno, da je v zaplembenih odločbah obseženo le premoženje, ki se je nahajalo na območju pristojnega okrajnega oziroma okrožnega sodišča, saj je bilo za izvedbo zaplembe pristojno sodišče, na območju katerega se je premoženje nahajalo. Posledično tudi ugotovljena vrednost neto aktive ne upošteva premoženja podjetja v Republiki Hrvaški, ampak zgolj samo nepremično premoženje, ki se je ob podržavljenju nahajalo na območju Republike Slovenije in za katerega je iz predloženih historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da je bil prejšnji lastnik Č. Č., pri čemer ugotavlja, da v zemljiškoknjižnih izpiskih nepremično premoženje ni vpisano kot last podjetja, ampak je lastnik fizična oseba.

V nadaljevanju pojasnjuje ugotavljanje vrednosti premoženja, in sicer po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92).

Tožničin ugovor, da je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, del večje družbe s sedežem v ..., kar naj bi izhajalo iz listine s 25. 9. 1946, ki priča o tem, da je bila D. s sedežem v ... formirana leta 1921 in da so bila tedaj podjetja v lasti Č. Č. in E., prenesena v navedeno novo nastalo družbo, zavrača kot neutemeljen. Meni namreč, da dokument, ki ga je v spis predložila tožnica in je datiran leta 1946, to je po izvedenem podržavljenju premoženja, nahajajočega se v Republiki Sloveniji, še ni dokaz, da premoženje ni bilo v lasti slovenskega podjetja. Ker je premoženje v času podržavljenja obstajalo in je bilo na podlagi aktov o podržavljenju tudi dejansko odvzeto prejšnjemu lastniku, meni, da v izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bili podani kakršnikoli drugi zakonski razlogi, ki bi izključevali upravičenost do denacionalizacije.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper odločbo prve stopnje zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri vztraja pri trditvi, da je predmetno premoženje (podjetja, obrati oziroma tovarne), predstavljalo le del aktive t.i. F. pod imenom G. Vsa lastnina in obrati tovarn v ... oziroma ... oziroma ... so bili namreč leta 1921, ob ustanovitvi G., vloženi v to, novo nastalo delniško družbo, ki je imela sedež v ... Tožnica meni, da je bilo to dejstvo tekom postopka dovolj jasno izkazano, in sicer je postavljeni izvedenec H. H. v svoji ekspertizi ugotovil, da je šlo pri t.i. F. za enovito podjetje. Enako izhaja iz dopisa I., naslovljenem na Komisijo za upravo narodne imovine z 2. 5. 1946. Sklicuje se tudi na dopis G. Ministrstvu za industrijo FLRJ s 25. 9. 1946 in na več publikacij, pa tudi na zemljiško knjigo, iz katere izhaja, da so se že v predvojnih letih kot zemljiškoknjižni lastnik na slovenskih zk vložkih vpisale „G.“ ali na celjskem koncu kot „B.“, prav tako del F. Meni, da navedene vknjižbe kažejo na to, da so vse tovarne, obrati in rudniki spadali pod okrilje tuje pravne osebe. Tako je prepričana, da so bila vsa slovenska podjetja (kot celota premoženja s statusom javne trgovinske družbe) le del aktive tujega subjekta in da ni pogojev za samostojno obravnavo Tovarne stekla A., v denacionalizacijskem postopku po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen).

4. Podrejeno ugovarja tudi izračunu odškodnine po principu neto aktive. Meni, da je napačno postopanje upravnega organa, ko neto aktivo ugotavlja na način, da oceni le premoženje, ki predstavlja določen del aktive matične družbe, ne da bi pri tem upošteval tudi dejstvo, da so na pasivni strani bilance te iste matične družbe postavke, ki „na račun“ tega dela aktive predstavljajo obveznosti do virov sredstev.

5. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo odpravi in zahtevek za denacionalizacijo zavrne kot neutemeljen; podrejeno zadevo vrne organu v ponovni postopek.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

7. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da so tožničine navedbe glede pravno organizacijske oblike podržavljenega podjetja pavšalne in v celoti neutemeljene ter negirajo sodno prakso. Glede pravno organizacijske oblike konkretnega podržavljenega podjetja se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbi X Ips 922/2005. Tako je prepričana, da je pravilna odločitev organa v izpodbijani odločbi, da okoliščina glede obstoja koncerna s sedežem na Hrvaškem ni relevantna v tem postopku in ne more vplivati na zakonitost denacionalizacijskega postopka, v katerem se je ugotavljal obseg premoženja na ozemlju Republike Slovenije, popisan in opredeljen ter ovrednoten v zaplembenih odločbah. Odgovarja tudi na tožničine očitke glede višine priznane odškodnine in izpostavlja, da je tožnica preko svojih strokovnih pomočnikov ves čas aktivno sodelovala pri vrednotenju podržavljenega premoženja, da so se različno ugotovljene vrednosti posameznih objektov vrednotenja nenehno usklajevale ter da so bile usklajene tudi metodologije vrednotenja. Prav tako je bila usklajena končna cenitev izvedenca H. H. s 17. 10. 2010. Zanika, da bi zahtevala vrnitev tega premoženja tudi na Hrvaškem. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Datum odločitve sodišča**

8. Sodišče je sodbo izdalo po poteku roka, ki ga je na naroku za glavno obravnavo 14. 12. 2022 naložilo tožnici za predložitev bilance B. in po poteku roka za izjasnitev nasprotnih strank.

**Dokazni sklep**

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine, predložene v sodnem postopku, ter vse listine v upravnem spisu, pri čemer je za sodni spis iz upravnega spisa fotokopiralo listine, v sodnem spisu označene kot priloge D1 do D79. 10. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

Splošno

12. Med strankami je sporno vračilo dela podržavljenega premoženja (37,5 % lastniškega deleža) na pravni osebi "A.", "B." ter "C.", v obliki obveznic v skupni vrednost 7.610.926,18 DEM B. B. in A. A. kot pravnima naslednikoma po Č. Č.

13. Tožnica zatrjuje, da podjetje oziroma kapitalski delež, na katerega se nanaša zahtevek, ob podržavljenju ni bil v lasti Č. Č. (pravnega prednika vlagateljev zahteve za denacionalizacijo), temveč je bil del t.i. F. z imenom "G., ki ga je imel v svoji aktivi, v zvezi s čimer navaja, da so bili lastnina in obrati tovarn v ... oziroma ... oziroma ... leta 1921, ob formiranju G., vloženi v novo nastalo delniško družbo, ki je imela sedež v ... Kot izrecno navaja v tožbi, tako meni, da ni pogojev za samostojno obravnavo A., v denacionalizacijskem postopku po ZDen.1 Podrejeno ugovarja tudi izračunu oziroma višini odškodnine.

14. Organ je štel, da je izkazano, da je bila pravna oseba „A.", "B." ter "C." ob podržavljenju pravno samostojna, da je imela sedež v Sloveniji in de je bil pravni prednik upravičencev imetnik kapitalskega deleža (37,5 %).

15. V obravnavani zadevi je torej pravno relevantno: - ali je bil pravnemu predniku upravičencev Č. Č. podržavljen kapitalski delež v pravno samostojni pravni osebi – gospodarski družbi „A.", ki je imela ob podržavljenju sedež na območju Slovenije (in katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C."); - ali pa je bila družba „A." v lasti družbe "G." oziroma je bila kot obrat zgolj del aktive te družbe.

16. ZDen v prvem odstavku 8. člena opredeljuje premoženje, ki je predmet vračanja, in sicer se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Premoženje (kapital) iz citiranega člena ZDen se vrača z vzpostavitvijo lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenih podjetij in drugih gospodarskih subjektov, katerih družbeniki oziroma delničarji so bili upravičenci iz 13. člena tega zakona (prvi odstavek 37. člena ZDen). Vrednost lastninskega deleža mora biti enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju, ali na drugem gospodarskem subjektu iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 37. člena ZDen). Premoženje (kapital) iz 13. člena tega zakona se lahko na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta, katerega delničar oziroma družbenik je bil upravičenec (prvi odstavek 38. člena ZDen). Če pa ni mogoče vzpostaviti lastninskega deleža na podjetju (37. člen) ali če ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice na nepremičnini (38. člen), se da upravičencu pod pogoji iz 41. člena tega zakona odškodnina v vrednosti premoženja oziroma lastninskega deleža upravičenca na podržavljenem podjetju (prvi odstavek 43. člena ZDen). Upravičenec do odškodnine iz prejšnjega odstavka lahko zahteva, da se mu vrednost podržavljenega premoženja povrne v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (drugi odstavek 43. člena ZDen).

17. Pri vračanju premoženja podržavljene kapitalske družbe v obliki odškodnine se upošteva vse premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Pri tem je pod premoženjem razumeti čisto aktivo, torej vse stvari, pravice in denarna sredstva, ki so od premoženjske mase podržavljenega gospodarskega subjekta ostali po kritju vseh obveznosti.2 Za odločitev je torej pravno relevantna upravičenost do denacionalizacije (13. člen ZDen), pri čemer je upravičenec upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju, kot to izhaja iz citiranega drugega odstavka 37. člena ZDen. Vrednotenje premoženja podržavljenega podjetja pa se ugotavlja na način in po postopku, ki ga določa peti odstavek 44. člena ZDen.3 Glede pravnega statusa obravnavane pravne osebe v času podržavljenja

18. Organ v izpodbijani odločbi navaja, da je bil lastniški delež (37,5 %) na podržavljeni A. prejšnjemu lastniku (opomba sodišča: Č. Č., rojenemu ... v ..., umrlemu ... v ..., ...) podržavljen na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v Trbovljah št. 47/1-45-150/45 s 15. 11. 1945 in odločbe Okrajne zaplembene komisije v Trbovljah št. 37 z 11. 9. 1945 (priloga D14) ter sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani št. Zp 41/45 s 5. 7. 1945 (prilogi D19 in D23). Za B. navaja, da je bil obravnavani lastniški delež zaplenjen na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v Trbovljah št. Zp 47/150-45 s 15. 11. 1945, izdane na podlagi 1. člena 1. in 2. točke Odloka AVNOJ-a z 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (prilogi D37 in D52). Za podržavljeno C. pa, da je bil obravnavani lastniški delež zaplenjen na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v Šmarju pri Jelšah št. 5/45 z 31. 8. 1945 (priloge D20 in D55 do D57), v zvezi z odločbo Okrožne zaplembene komisije v celju št. OZK 54/4 z 29. 1. 1946, izdane na podlagi 1. člena 1. in 2. točke Odloka AVNOJ-a z 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (priloga D20). Tem ugotovitvam tožnica argumentirano ne ugovarja. Sicer pa navedeno izhaja iz listin, ki so del upravnega spisa zadeve.

19. Sodišče ugotavlja, da iz dopisa G., naslovljenega na Komisijo za upravo narodne imovine z 2. 5. 1946 (priloga D1), na katerega se sklicuje tožnica v tožbi4 v dokaz svoje trditve, da ni pogojev za samostojno obravnavo predmetne pravne osebe v denacionalizacijskem postopku po ZDen, sicer izhaja, da je bivši F. pod imenom „A.“ bilo eno podjetje z glavnim sedežem uprave v ..., ki je „posedovalo več obratovališč po raznih krajih države“, med katerimi sta v tem dopisu navedeni tudi „A.“ in „I.“. Vendar pa iz izvlečka iz trgovskega registra za družbo A., izhaja le vpis te družbe 5. 7. 2021 (priloge D40 do D42), ne pa tudi tožničine gornje trditve, niti se tožnica v dokaz svojih trditev na takšen izpisek ne sklicuje. Ob tem sodišče izpostavlja, da iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21)5 izhaja, da je bil zaradi okupacije F. razdeljen tako, da sta tovarni v ... in ... padli pod Nemčijo, tovarna v ... pod okupacijo v Beogradu, tovarna v ... pa je edina ostala pod direktno upravo G. 20. V dokaz svoje trditve, da ni pogojev za samostojno obravnavo predmetne pravne osebe v denacionalizacijskem postopku po ZDen, se tožnica poleg v prejšnji točki navedenih listin, sklicuje tudi na navedbo v upravnem postopku postavljenega izvedenca H. H. (opomba sodišča: Poročilo o sedanji vrednosti 37,5 % lastniškega deleža v A., B. ter C. – priloga D31)6 ter na več publikcij (prilogi D38 in D39), ki pa po presoji sodišča niso primerni dokazi za dokazovanje pravnega statusa gospodarskih družb. 21. Hkrati sodišče dodaja, da je bila tožnica s strani organa druge stopnje v predmetnem upravnem postopku z dopisom št. 490-16/2019/4 s 5. 2. 2020 (priloga D22) izrecno pozvana k predložitvi dodatnih dokazil v zvezi s povezanostjo/nepovezanostjo nacionaliziranih podjetij s podjetjem oziroma koncernom G., ki se nanaša na predvojno, medvojno in povojno obdobje, in sicer v roku do 5. 3. 2020. Kot je navedel tožničin pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo 14. 12. 2022, tožnica v upravnem postopku ni predložila drugih dokazov s tem v zvezi in tudi ni odgovorila na navedeni dopis organa druge stopnje.

22. Razdelitev in prenos dela premoženja G. v obliki samostojne družbe iz Hrvaške v Slovenijo dokazuje tudi zgodovinski izpisek iz sodnega registra, pridobljen iz Zgodovinskega arhiva v Celju (priloga D24), ki je del upravnega spisa zadeve, iz katerega je razvidno, da je bila 28. 1. 1943 registrirana družba z imenom „A.“ s krajem ustanovitve „...“7 pod zap. št. vpisa 1 (priloga D25), kot lastniki te družbe pa so bili vpisani ing. Č. Č., ing. J. J. in ing. K. K. Dalje iz citiranega zgodovinskega izpiska pod zap. št. vpisa 6 s 23. 1. 1946 (priloga D29) izhaja tudi, da je na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Trbovljah št. 47/1-45-150/45 s 15. 11. 1945 vse premično in nepremično premoženje družbe „A.“, nahajajoče se v ... ali kjerkoli na območju Demokratske federativne Jugoslavije, prešlo v državno last.8 Iz istega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra je pod zap. št. vpisa 7 s 1. 3. 1946 (priloga D29) še razvidno, da je tudi C. prešla v last Federativne ljudske republike Jugoslavije na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Šmarju pri Jelšah št. 123 s 14. 11. 1945.9

23. Da bi bila podržavljena B. del t.i. F. z imenom "G.", ne izhaja niti iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), niti iz dopisa G., naslovljenega na Komisijo za upravo narodne imovine z 2. 5. 1946 (priloga D1), na katera se sklicuje tožnica. Iz listin v upravnem spisu zadeve (dopis Upravne enote Žalec št. 301-17/93-29 s 26. 1. 2007 – priloga D33, v zvezi z izpiskom iz rudarske knjige Okrožnega sodišča v Ljubljani z 22. 11. 1947 - priloga D34, dopisom Ministrstva za industrijo in rudarstvo z 28. 7. 1947 – priloga D36 in odločbo Okrajnega sodišča v Celju Dn. št. 758/46, Zp 9/46-7 z 9. 3. 1946 – priloga D37) pa je razvidno, da je družba A. na podlagi kupne pogodbe z 10. 5. 1943 kupila od B., ki je bila kasneje zaplenjena z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Trbovljah 15. 11. 1945. 24. Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, povzete v točki 22 ter ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve te sodbe, ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), ki so povzete v 19. točki te sodbe, sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Tožnica svojih drugačnih trditev ni izkazala.

Glede zatrjevane ničnosti pogodbe z leta 1943

25. Po prvem odstavku 6. člena Odloka o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ)10 se pravni posli oseb in podjetij iz 1. člena tega odloka, ki so bili sklenjeni od 6. 4. 1941 do objavljenja tega odloka ali se sklenejo po objavljenju tega odloka z namero, da se preprečijo nasledki tega odloka in sankcije, predvidene z moskovsko ali teheransko konferenco, proglašajo za nične.

26. Tožnica zatrjuje, da je pogodba iz leta 1943, ki je „predstavljala pravno podlago za (ponovni) zemljiškoknjižni vpis družbe A.“, nična.

27. Navedene pogodbe sodišče sicer v upravnem spisu zadeve ni našlo, niti z njo ne razpolagajo tožnica in stranke z interesom, kot sta na naroku 14. 12. 2022 pojasnila njihova pooblaščenca. Prav tako je organ druge stopnje v pritožbeni odločbi navedel, da te pogodbe med spisno dokumentacijo ni.

28. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti navedene pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja,11 do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo, in sicer na podlagi pravnih aktov, navedenih v točki 18 obrazložitve te sodbe. Po povedanem je bilo treba ta tožbeni ugovor zavrniti.

Glede vrednosti neto aktive podržavljene družbe

29. Organ se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo), po katerem se vrednost podržavljenega podjetja ugotavlja po metodi neto aktive na način iz 4. člena oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila.

30. Skladno s prvim odstavkom 4. člena Navodila se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Po 5. členu Navodila lahko kdor v postopku denacionalizacije zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz prvega odstavka prejšnjega člena, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil (prvi odstavek); šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na način iz prejšnjega odstavka, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju (drugi odstavek); za verodostojne listine iz prejšnjega odstavka se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (tretji odstavek).

31. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta izvedenca L. L. in tožničin strokovni sodelavec M. M. vrednost podržavljenega premoženja pred izdajo odločbe uskladila ter da izračun vrednosti podržavljenega premoženja in nato preračun 37,5 % lastniškega deleža med strankami ni bil sporen.12 Tudi na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2022 tožničin pooblaščenec ni prerekal trditve pooblaščenke strank z interesom, ki je navedla, da se je vrednost podržavljenega premoženja ugotavljala aktivno s strani obeh vpletenih ter da je upravni organ angažiral dva izvedenca, izvedenska mnenja pa so se usklajevala s tožničinimi strokovnimi pomočniki.13 Ves čas postopka pa tožnica hkrati izpostavlja, da je pasiva v višini 0,01 % nerealna.

32. Sodišče ugotavlja, da se tožnica s tem v zvezi v tožbi, tako kot tudi že v upravnem postopku v svojem odgovoru na poročilo s 5. 3. 2014 (priloga D38), sklicuje na bilanco B. (ki je bila del družbe „A.") per ... in jo je po sklepu sodišča, sprejetega na naroku 14. 12. 2022, tudi predložila (priloga A5). Navedena listina - bilanca B., skladno s tretjim odstavkom 4. člena Navodila predstavlja verodostojno listino, saj se nanaša na bilanco stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, in torej odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja. Iz te bilance pa izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil. 33. V zvezi z navedbami strank z interesom v vlogi z 28. 12. 2022 sodišče pojasnjuje, da se je tožnica v tožbi v zvezi z izračunom odškodnine argumentirano sklicevala na navedeno bilanco B. s konkretnimi navedbami glede višine pasive, pri čemer je sodišče na naroku 14. 12. 2022 pojasnilo, da je tožnica te navedbe podala že tekom upravnega postopka in se prav tako sklicevala na to listino. Ob tem je treba dodati, da pooblaščenka strank z interesom na naroku 14. 12. 2022 ni ugovarjala procesnemu sklepu sodišča o naložitvi tožnici, naj predloži navedeno listino v roku petih dni. Po vsem povedanem je sodišče navedeno listino in konkretizirane tožbene navedbe s tem v zvezi upoštevalo.

Sklepno

34. Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka te določbe vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

35. V ponovljenem postopku bo moral organ ugotoviti vrednost odškodnine tudi ob upoštevanju pasive, ki izhaja iz bilance podjetja B. (priloga A5) ter v zadevi ponovno odločiti.

**K II. točki izreka**

36. Stroškovni zahtevek strank z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej: drugi odstavek v točki II tožbe (stran 4). 2 Tako tudi: sodbi Vrhovnega sodišča I Up 746/2003 s 23. 6. 2005 in I Up 1720/2006 s 3. 12. 2008. 3 Glej: sodba Vrhovnega sodišča U 527/2006 s 27. 10. 2006. 4 Glej: točka I/2 na 2. strani tožbe. 5 Glej: zadnji odstavek točke 21 na 3. strani tega dopisa. 6 Glej: tretji odstavek na 5. strani navedenega poročila izvedenca H.H. 7 V prevodu: "A.". 8 Glej: vpis št. 6 s 23. 1. 1946 v sodnem registru, ... – oddelek - A. 9 Glej: vpis št. 7 s 1. 3. 1946 v sodnem registru, ... – oddelek - A. 10 Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, št. 2/1945 s 6. 2. 1945. 11 Tako tudi: Vrhovno sodišče RS v sodbah U 900/96 tz 8. 3. 2000 in U 509/96 z 22. 3. 2000. 12 Glej: četrti odstavek na 9. strani izpodbijane odločbe. 13 Glej: prepis zvočnega posnetka glavne obravnave s 6. 7. 2022, str. 7 in 8.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia